Potem pa Svizci nasankajo … (trda vezava)

O izdelku:

Anže je prepričan, da so njegovi Svizci najboljši vod na svetu. Zdaj mora to le še dokazati vsem ostalim. Zimovanje na Zgornji Sorici, na katero se za tri dni odpravlja četa, se zdi odlična priložnost za to. Škoda le, da vodnik Risov ni ravno pripravljen sodelovati pri njegovem načrtu, ampak vsak trenutek izkoristi za posmehovanje. Še večji problem je, da Anžetovi možgani odpovejo vsakršno sodelovanje, ko je v bližini skodrana vodnica Vider. In ker v zgodbo vstopajo še njegovi štirje Svizci, vsak s svojo bero posebnosti, bi se zimovanje zlahka končalo s pravo polomijo. Se bodo fantje v težavah poskrili vsak v svojo luknjo ali stopili skupaj?

Odlomek iz knjige:

»Kje pa sploh je ta Ivanova koča na Zgornji Sorici?« je rekla bolj sama zase, zatopljena v prijavnico.

»Nekje na Gorenjskem,« je skomignil Tristan.

»Ah, ti si na Gorenjskem …« je rekla naveličano, odkorakala k pisalni mizi, odprla prenosnik in nekaj vtipkala v brskalnik.

Tristan se je z občutkom zmagoslavja odpravil po svoj telefon, ki je še vedno pocingljaval v neenakomernih intervalih.

A mu je padel iz rok, ko je mama za pisalno mizo zavreščala: »KAAAAJ?! Sem vas mislijo peljati?«

Stopil ji je za hrbet – v iskalniku je bila prvi zadetek slika koče s črnim opažem in skoraj brez oken. Res ni bila ravno privlačna.

»Ne razumem, kako je lahko kdorkoli sploh ustvaril tako grdo hišo, kaj šele, da bi tja na počitnice odpeljal otroke!« je komentirala in zmajevala z glavo.

»Ni govora.« Vstala je, prepognjeno prijavnico vrgla na mizo, poklopila zaslon in odkorakala. »Žal mi je, Tristan, ampak tjale te že ne pustim. Ni govora. Niiii govora!«

Prelistajte knjigo

Mnenja bralcev:

⭐⭐⭐⭐⭐

Iskreno čestitam in se zahvaljujem za pravkar izdano knjigo o Svizcih. Z veseljem sem jo prebrala in upam, da jo bodo še mnogi skavti, mladina in starši. Naj jih vodi k pravim vrednotam in hrepenenju po plemenitih odnosih med ljudmi! Ni enostavno, je pa vredno si prizadevati, se učiti, s služenjem bogatiti bližnje in tudi sebe! Res, Bog povrni za trud! – Anica

Knjiga je drugač res top! Ful so dobr razviti liki, tista njihova premlevanja v ležečem so sploh super, zgodba ohranja napetost in nima nekih idiličnih predstav o skavtih.  – Rok

Moja dva sinova sta jo tudi že oba prebrala na mah in jo povedala za bralno značko. Bila sta res navdušena. Komaj čakata na tretjo knjigo.  – Neža

Prvi bralec zadovoljno končal z branjem. Posebej je zadovoljen, da je zgodba tako napisana, da bodo gotovo še nadaljevanja. Samo tisti Polanc na služenju govori bolj po žirovsko. Overall, navdušen! Je bral večino popoldneva. Namesto da bi se učil matematiko za test.

Druga bralka z velikim pričakovanjem sprašuje, kdaj bo tretji del. Mož pa komentira: pisateljica se je dve leti trudila, da je napisala knjigo, vi pa ste jo prebrali v treh urah. – Marjeta

Če bi jaz moji hčerki rekla, da bo morala čakat na Miklavža, halo!!!  – Alenka

O avtorici:

Lucija Čakš se je rodila s priimkom Hrastar leta 1988 v Ljubljani, na veliko veselje staršev in treh starejših bratov.

Ker je vedela, da želi vse življenje pisati, je doštudirala novinarstvo na Fakulteti za družbene vede. Od 19. leta dela kot novinarka in urednica pri različnih medijih.

Leta 1996 so jo starši vpisali k skavtom, kar je bila vsekakor najboljša naložba v njeno prihodnost. Svoje spomine na skavtske prigode je namreč prelila v svoj prvi roman Potem pa Svizci zavijejo … (2021).

Sedaj živi z možem in tremi otroki nekje na Štajerskem podeželju in že snuje naslednjo knjigo.
Iz srca se zahvaljuje učiteljicam in profesoricam slovenščine ter knjižničarkam, ki Svizce priporočate v branje ali jih vsaj postavite na vidno mesto. Še posebej lepo pa pozdravlja vse otroke, ki o Svizcih pripovedujete pri bralni znački, o njih pripravljate seminarske naloge in govorne nastope!

Za vprašanja, pripombe, pritožbe, pohvale ali kar tako se ji lahko oglasite na [email protected] ali na Instagramu (@lucija_pise).