Nepogrešljivi nasveti za starše otrok z močno voljo

Foto: Shutterstock

Kako premakniti “trmastega” otroka, ob tem ohraniti mirne živce, doseči, da bo sodeloval, in ohraniti lep odnos? Ali pa še več – kako situacijo, v kateri se vam otrok upre, sploh preprečiti? Je kaj takšnega mogoče?

Če imate občutek, da imate otroka z močno voljo, vas bo dr. Laura Markham morda prepričala, da je tudi s takšnim otrokom mogoče prav lepo sobivati in sodelovati.

Naslednja načela dr. Markhamove so lahko še posebej v pomoč staršem, ki se soočajo (in pogosto tudi spopadajo) z otroki z močno voljo, nič manj pa ne veljajo tudi v odnosih z drugimi otroki.

1. Z uporabo rutine in pravil se izognite bojem za prevlado

Na ta način ne igrate despota, ki se poigrava s svojimi podložniki. Gre za povsem preproste stvari: »Pravilo pri nas je, da greš na kahlico po vsakem obroku in malici,« ali: »Po našem urniku se luč ugasne ob 8h zvečer. Če pohitiš, bo še čas za dve zgodbici,« ali: »Pri nas doma mora biti domača naloga opravljena, preden prižgemo televizijo.« Tako lahko starši prenehajo biti dežurni negativci.

Otroci, ki se počutijo bolj samostojne in odgovorne zase, bodo imeli manj potrebe po upiranju.2.  Ne pozabite, da se otroci z močno voljo učijo na način preizkušanja

To pomeni, da se morajo sami prepričati, ali je štedilnik res vroč. Razen če vas ne skrbi, da bi lahko prišlo do resne poškodbe, je veliko bolj učinkovito, če jim dopustite, da se sami naučijo preko izkušnje, namesto da jih poskušate nadzirati. In lahko pričakujete, da bo otrok z močno voljo večkrat zapored preizkušal vaše meje – ker je to pač način, kako se uči. Ko se tega enkrat zavedate, je laže ostati miren, kar blagodejno vpliva tako na vaš odnos z otrokom kot na vaše živce.

3. Vaš otrok z močno voljo si najbolj od vsega želi, da bi obvladoval stvari

Dopustite mu, da je sam odgovoren za čim večje število svojih dejavnosti. Ne priganjajte ga k umivanju zob, namesto tega ga vprašajte: »Kaj še moraš narediti, preden gremo od hiše?« Če debelo gleda, mu pomagajte z naštevanjem: »Vsako jutro pojemo, si umijemo zobe, gremo na stranišče, pripravimo torbo. Vidim, da je torba že pripravljena, odlično! Kaj pa še moraš narediti, preden greva?« Otroci, ki se počutijo bolj samostojne in odgovorne zase, bodo imeli manj potrebe po upiranju. Da sploh ne omenjamo tega, da se na ta način že zgodaj naučijo odgovornosti.

4. Dajte otroku z močno voljo možnost izbire

Če mu boste ukazovali, se bo skoraj sigurno nasršil. Če mu ponudite izbiro, bo imel občutek, da sam odloča o svoji usodi. Seveda morate ponuditi samo izbire, ki jih boste lahko sprejeli. Ne dopustite si, da bi se vas ob tem polastila žalost, da izgubljate svojo moč. Če je to, da morate skupaj v trgovino, nekaj, o čemer ne more biti debate, otrok pa se želi naprej  igrati, bi bila primerna izbira takšna: »Ali želiš, da gremo zdaj takoj ali čez 10 minut? OK, torej čez 10 minut in brez upiranja? No, seziva si v roke … In ker verjamem, da ti bo lahko težko prenehati se igrati čez 10 minut, kako ti lahko takrat pomagam?«

Prepričan je, da ima prav – ker mu telo tako sporoča – zato je naravno, da se vam upira.5. Dopustite jim avtoriteto na področju njihovega lastnega telesa

»Slišim, da danes nočeš obleči svoje vetrovke. Mislim, da je mrzlo in sama bom na vsak način oblekla vetrovko. Seveda lahko sam skrbiš za svoje telo, vendar moraš pri tem poskrbeti za to, da boš ostal varen in zdrav, zato se moraš odločiti, ali jo boš oblekel. Bojim se, da te bo zazeblo, ko bova zunaj in ne bom se hotela vrniti v hišo. Kaj pa, če dava vetrovko v nahrbtnik in jo bova imela pri sebi, če si boš premislil?«

Zaradi tega še ne bo dobil pljučnice, razen če ga boste sami pripeljali do tega, ker se boste obnašali kot popoln zmagovalec, ko bo otrok prosil za vetrovko. In če bo doživel, da nošenje vetrovke ne pomeni izgube dostojanstva in veljave, bo zanjo prosil, takoj ko ga bo zazeblo. Samo težko si predstavlja, da ga bo lahko zeblo, ko pa mu je v tistem trenutku v hiši tako toplo in se vetrovka zdi popolnoma odvečna zadeva. Prepričan je, da ima prav – ker mu telo tako sporoča – zato je naravno, da se vam upira. Verjetno ne želite spodkopati tega otrokovega zaupanja vase, samo naučite ga morate, da ni prav nič sramotnega v tem, če dopusti, da si ob novih informacijah premisli.

6. Ne pripeljite ga do tega, da vam začne nasprotovati

Sila vedno ustvari upor – pri ljudeh vseh starosti. Če stvari zastavite na ostro in brez premisleka, lahko otroka zelo hitro pripeljete do tega, da se vam bo uprl že iz gole načelnosti. Zavedeli se boste, da ste se znašli v boju za prevlado in da vam je v interesu zgolj zmaga. Takrat se zaustavite, zadihajte in se opomnite, da zmagovanje v bitkah z otrokom počasi vodi v izgubo tega, kar je najpomembnejše: vajinega odnosa.  Če ste v dvomih, recite: »Ok, o tem se lahko sam odločiš.« Če to ni mogoče, povejte, o katerem delu lahko odloča, ali poiščite kak drug način, da izpolni svoji potrebo po avtonomiji, brez da bi ob tem ogrozil svoje zdravje ali varnost.

7. Izognite se merjenju moči s tem, da dopustite otroku, da ohrani svoje dostojanstvo in veljavo

Ni vam potrebno dokazati, da imate prav. Lahko pa, in to tudi morate, postavite razumna pričakovanja in jih uveljavite. A pod nobenim pogojem ne poskusite zlomiti otrokove volje ali ga prisiliti k tem, da bi pristal na vaše poglede. Narediti mora to, kar želite, lahko pa ima o tem svoje mnenje in svoje občutke.

8. Prisluhnite mu

Kot odrasli lahko povsem z razlogom predpostavljate, da imate prav. A vaš otrok z močno voljo je takšen deloma tudi zaradi svoje integritete. Njegovo videnje stvari ga vodi v to, da se tako oklepa svojega stališča in skuša zaščititi nekaj, kar se mu zdi pomembno. Samo z mirnim poslušanjem in razmislekom o njegovih besedah boste prišli do uvida v to, zakaj vam nasprotuje. Brez sodbe izrečen »Slišim, da se nočeš skopati. Mi lahko bolj razložiš, zakaj?« bo morda iz njega izvabil informacijo, da se boji, da ga bo odplaknilo v odtok. Morda se vam to ne bo zdel posebej prepričljiv razlog, ampak zanj to je. In ne boste izvedeli zanj, če se boste takoj spopadli in mu ukazali, da stopi v banjo.

9. Poglejte na zadevo skozi njegove oči

Otrok je recimo jezen, ker ste obljubili, da boste oprali njegovo »policijsko kapo«, a ste na to pozabili. Vam se zdi, da trmari. Njemu se zdi, da je povsem upravičeno razburjen, vi pa se mu zdite dvolični, saj on ne sme prelamljati obljub, ki vam jih da, medtem ko ste vi svojo lahko prelomili. Kako lahko razrešite to situacijo in greste naprej? Iskreno se mu opravičite, da ste prelomili obljubo, mu zagotovite, da se boste zelo potrudili, da boste v prihodnje obljube izpolnili, in potem pojdita skupaj oprat kapo. Lahko ga ob tem celo naučite, kako lahko sam opere svoje obleke! Samo pomislite na to, kako želite, da bi ravnali z vami, in tako ravnajte z njim.

10. Otrokovo ubogljivost dosezite preko odnosa in ne s pomočjo kazni

Otroci se med prepiranjem ne učijo. Tako kot pri vseh nas tudi pri njih takrat naraste adrenalin in učenje je onemogočeno. Otroci se lepo obnašajo, ker nam želijo ugoditi. Bolj ko se z otrokom borite in ga kaznujete, bolj ugaša njegova želja po tem, da bi vam ugajal. Če je vznemirjen, mu pomagajte, da izrazi svojo bolečino, strah ali razočaranje, ob tem pa se bodo počasi razblinili. Potem šele bo otrok pripravljen na to, da vam prisluhne, ko ga opozarjate, da v vaši hiši ljudje prijazno govorijo drug z drugim. (Seveda morate biti tudi sami zgled tega. Otrok ne bo vedno naredil tega, kar mu govorite, vedno pa bo, prej ali slej, počel to, kar počnete vi.)

Otroci se lepo obnašajo, ker nam želijo ugoditi. Bolj ko se z otrokom borite in ga kaznujete, bolj ugaša njegova želja po tem, da bi vam ugajal.11. Ponudite mu spoštovanje in sočutje

Večina otrok z močno voljo se bori za to, da bi jih spoštovali. Če jim ponudite spoštovanje, se jim ne bo treba boriti, da bi zaščitili svoj položaj. In, tako kot vsem drugim, tudi njim zelo pomaga, če se čutijo razumljene. Če razumete, zakaj tako misli ali hoče, a tudi mislite, da nima prav – če hoče na primer nositi svojo policijsko kapo za v cerkev – mu še vedno lahko ponudite svoje sočutje in mu pridete malce naproti, ob tem ko postavite jasne meje. »Zelo rad imaš to kapo in jo želiš imeti na glavi, kajne? A ko gremo k maši, se lepo oblečemo in tale kapa ne sodi zraven. Vem, da jo boš pogrešal. Kaj pa, če jo vzamemo s sabo, da jo boš lahko nosil na poti nazaj domov?«

Dr. Laura Markah tudi posebej opozarja, da pri tem ne gre za permisivno starševstvo, saj vključuje jasno postavljanje meja. Nikoli pa ni nobenega dobrega razloga, da bi se ob tem neprimerno obnašali.

Vir: ahaparenting.com