Nekega dne vsak od nas postane sirota

Foto: Canva

Pred vsaj dvema, če ne tremi desetletji sem govorila z nekim duhovnikom, modrim možem z mnogo življenjskimi izkušnjami. Pogovarjala sva se o trenutku, ko človek odraste, zares odraste. Seveda mi lahko že takoj rečete, da ne gre za trenutek, ampak za proces. In težko bi oporekala. Pa vendar.

Z možem korakava po četrtem desetletju zakona, od doma pa sem se odselila, ko sem odšla študirat v Ljubljano. Seveda so me finančno in še kako drugače, kljub občasnim zaslužkom s študentskim delom, še naprej vzdrževali starši. S poroko pa se je, vsaj v glavnem, končalo tudi to.

Prva nas je zapustila moja mama

Te dni bova obiskala grobova najinih staršev. Obeh mam, obeh očetov. Moja mama me, naju in nas je zapustila, ko sem bila še zelo mlada. Komaj 28 let sem imela. Pestovala sem svojega prvega dojenčka. In medtem, ko sem se učila biti mama, ko sem se veselila svoje prelepe deklice, ko sem se borila z neprespanimi nočmi in mastitisi, sem se morala v par mesecih posloviti tudi od mame. Hrepenela sem po tem, da bi se mama veselila z mano. Sanjarila sem, da bi me tu in tam pohvalila, kako lepo skrbim za njeno vnukinjo. Drugič spet sem si želela, da bi me razumela in pocrkljala, ko bi ji potožila, kako sem utrujena. Pa je naenkrat ona potrebovala pomoč, trpela za hudimi glavoboli in nazadnje praktično čez noč odšla.

Zatišje pred viharjem

Potem smo nekaj let živeli v sožitju in obiskovanju preostalih treh starih staršev. Vsakega z njegovimi tegobami in potrebo po pomoči. A vendar sem, še posebej od svojega očeta, tudi takrat, ko je bilo res naporno zaradi narave pomoči in dela pri njem, vedno odhajala bolj polna kot izpraznjena. Finančno mi ni mogel pomagati. Še sam je težko zvezal mesec z mesecem. Ampak njegove kisle kumarice so bile najboljše in njegov med najslajši. In še vedno vsi v družini v mislih slišimo kakšen njegov znamenit stavek. Iz odraslih let se spominjam, kako sem včasih z njim premlevala svoja razmišljanja, težave, domislice, veselje in najbolj žalostne trenutke. Imam moža, ki svojo vlogo opravlja z odliko, ampak lepo je bilo občasno spet biti malo dekletce in svoje čustvene napetosti, vesele in težke, deliti z atijem. Ne, nisem potrebovala pomoči, le ramo osebe, ki je bila od vedno moj heroj.

Hiša je postala hladna

Vmes nas je zapustila tašča. Ko je umrla, je tudi tastova hiša postala hladna. Ni več dišalo po piškotih in kurji juhici, ko smo prišli. Ni bilo več voščilnic in daril za rojstne dni, nihče več ni poklical. Saj nas je bil ata vesel, zelo vesel. Otroke in mene je imel nadvse rad, ampak bilo je drugače. »Ministrice za stike z javnostjo« ni bilo več. Utrujen od osamljenosti (čeprav smo mu dneve skušali čimbolj popestriti) in teže minulega življenja, žalosten in depresiven zaradi smrti hčerke in žene, se je počasi odklapljal. Demenca je ostro zarezala med nas. Edino nečesa se je občasno spomnil. Prihranil je kakšen piškot ali sladico – za otroke. Ljubezen ni obolela.

Tiho slovo

Potem je nas je tiho zapustil moj oče. Ko sva se zadnjič slišala, je težko držal slušalko, ni več natančno razumel, kaj mu želim povedat. Poenostavljala sem stavke, da sva se za silo lahko pogovarjala. On je slutil, da odhaja na Gospodovo njivo in to je bilo edino, kar je res jasno povedal. Držala sem ga za roko, ko je zadnjič vdihnil in opazovala vratno žilo, kako je srce upočasnjevalo bitje. Miren in svet dogodek.

Imeli samo še tasta, ki pa ga zaradi demence v bistvu nismo imeli več in lansko jesen je nato tudi on stopil na večno stran življenja.

Naravni potek življenja

Generacije, ki je bila pred nama, na tem svetu nimava več. Zdaj, ko pač pride najin čas, sva na vrsti midva.

Če gremo spet na začetek tega zapisa … ko sem stala ob hladnem tastovem odprtem grobu, me je prešinilo. Nikogar ni več pred nama in nikogar za nama, da bi prestrezal udarce. Tako, zdaj sva pa oba z možem siroti. Zdaj sva pa končno zares odrasla.