Ne pustimo starih staršev samih, pokažimo jim, kako pomemben del našega življenja so

Vir: Storyblocks

V nedeljo bomo praznovali prvi svetovni dan starih staršev (in ostarelih). Papež Frančišek je januarja letos naznanil, da se bomo vsako četrto nedeljo v juliju spomnili teh, ki so »zaklad modrosti« in ki so, na žalost, pogosto spregledani in zapuščeni.

Letošnji svetovni dan starih staršev in ostarelih je v znamenju besed: »Jaz sem s teboj vse dni« (Mt 28,20), s katerimi papež Frančišek sporoča našim dedkom in babicam, da jim želi ostati blizu in obenem, da jim želi blizu ostati celotna Cerkev, skrbeti zanje, jih imeti rada in jih ne želi pustiti samih.   

Končno!

Veliko sporočil, ki jih (naključno) zasledim na spletnih portalih, precej bežno ošvrknem s pogledom in nanje ne polagam pretirane pozornosti. Ko sem pred približno dvema tednoma zasledil to novico, pa sem sam pri sebi dejal: »Končno!«

Eden izmed stavkov mojih staršev, ki se ga ob odraščanju mojih otrok najbolj spomnim je ta, da naj midva z ženo kot starša otroke vzgajava, babica in dedek pa jih bosta razvajala.

Veliko je različnih dni v letu, ki so posvečeni takšnim in drugačnim problematikam in stiskam, ki jim s poimenovanjem »svetovni dan …« želimo dati prizvok pomembnosti. Res je tudi, da lahko najdemo obilo neuradnih in precej absurdnih svetovnih dni, ki pa so bolj namenjeni promociji in zabavi, kot pa kakšni resni debati o »problematiki«, ki jo nosijo v imenu.

Pomembna vez, katere vrednost sem spoznal v odrasli dobi

In ob vseh teh uradnih in neuradnih svetovnih dnevih, so svoje mesto na teh seznamih končno dobili tudi naši dedki in babice. Vem, da ni v vseh družinah enako, a zase lahko rečem, da so moji stari starši pomembno vplivali na moje odraščanje, spoznavanje različnih veščin in obenem na oblikovanje odnosov do drugih ljudi in (tudi) zaradi tega si zagotovo zaslužijo svoj »svetovni dan«.

Spomin, ki ga imam na otroštvo, je prežet z ogromno različnimi dogodki, kjer so bili moji stari starši prijetno zavetje, tudi zaščitniki, ki so se znali »potegniti« zame. Seveda, mogoče bi temu lahko rekli potuha, razvajanje vnukov ipd., ampak jaz imam še vedno občutek, da so me stari starši skozi življenje vodili predvsem z neverjetno sposobnostjo usklajevanja med zahtevami mojih staršev in mojimi ravnanji.

Koliko izkušenj, znanj, praktičnih nasvetov so delili z mano, spoznavam šele sedaj, v odrasli dobi. Nikoli pretirano vsiljivi, a vedno pripravljeni pomagati in tudi namesto mene opraviti kakšno delo. V takšnih trenutkih se je krepila vez med mano in njimi, vez, na katero sem vsak dan bolj ponosen in vez, ki jo v pravi luči vidim šele sedaj, ko se moji otroci na podoben način povezujejo z mojimi starši.

Stari starši razvajajo in prav je tako

Eden izmed stavkov mojih staršev, ki se ga ob odraščanju mojih otrok najbolj spomnim je ta, da naj midva z ženo kot starša otroke vzgajava, babica in dedek pa jih bosta razvajala. Seveda sem ob tem, ko sem ta stavek prvič slišal privzdignil obrvi in si po tihem že pričel pripravljati »pridigo« o tem, da res ne želim, da mi moja starša razvajata otroke.

Tako sem počasi prišel do spoznanja, da je takšen odnos med vnuki in starimi starši nekaj lepega, dragocenega, bogatega in da svojih otrok ne želim prikrajšati zanj.

Te »pridige« nisem nikoli uporabil, sem se pa ob teh besedah večkrat zamislil, kako bi se jaz počutil v otroštvu, če bi moja starša skušala preprečiti odnos, ki sem ga oblikoval s starimi starši. Tako sem počasi prišel do spoznanja, da je takšen odnos med vnuki in starimi starši nekaj lepega, dragocenega, bogatega in da svojih otrok ne želim prikrajšati zanj.

Včasih je stare starše potrebno malo »zabremzati«

Pa da ne bo pomote – tudi pri nas je potrebno stare starše včasih malo »zabremzati«, a ob tem je zanimivo opazovati tudi to, da se stari starši zelo hitro (in z veliko radostjo) navadijo te vloge, v njej neizmerno uživajo in malo pozabijo na to, da so tudi oni pred leti bili tisti, ki so »bremzali« svoje starše.

A takšno »bremzanje« je namenjeno predvsem temu, da otroci nikoli ne dobijo občutka, da je pri dedkih in babicah vse dovoljeno. Zagotovo ni, je pa pri starih starših dovoljeno drugače, kot pri starših. In kot je bilo to neizmerno všeč meni, je sedaj všeč mojim otrokom. Bogu hvala.

Spomnimo se papeževih besed

Zato je ta nedelja tudi lepa priložnost za to, da se starim staršem zahvalimo za vsa tista drobna razvajanja, ljubezen, naklonjenost, pomoč pri vsakodnevnih situacijah.

In največ, kar lahko ob tem še naredimo je, da se večkrat spomnimo papeževih besed, ko pravi, da jih ne želi pustiti samih. Tudi mi jih ne pustimo samih, raje jim narišimo nasmehe na obraz s tem, ko jim pokažemo, kako pomemben del naših življenj so.


Preberi še:

Komentarji

  1. Ni prav da stari starši razvajajo, ker to je hinavsko in samo nadomestek tega, da oni v tistem času ko so imeli svoje otroke, niso naredili tega, kar delamo sedaj mlajše generacije, ki imamo otroke. Naši starši so res živeli v pomanjkanju, ampak to se ni opravičilo za to, da so samo gradili, na polno delali, za otroke pa niso imeli časa, predvsem po čustveni plati.
    Zdaj bi pa vnuke razvajali ker nosijo občutek krivde in ker niso dovolj povezani s svojimi otroki. Gledam iz lastne izkušnje, ne posplosujem pa zo na vse. Ne, ne strinjam se z razvajanjem, ker po mojih izkušnjah je to predvsem v materialni obliki, vnuki pa rabijo zgolj in samo čustveno podporo, ljubezen, toplino, zaupanje in varnost.

  2. “Starši so za vzgajanje, stari starši pa za razvajanje.”
    To je stavek, ki mi vedno znova vzdigne pritisk.

    Se sicer strinjam z avtorjem članka, da je prav, da je odnos med starimi starši in vnuki drugačen kot s starši. To vidim predvsem kot večjo fleksibilnost za dogovarjanje, kak dogovor, ki ga je doma težje doseči, mogoče malo prilagojena pravila v prid več crkljanja in povezovanja in se strinjam s tem.

    Se pa kdaj ta isti stavek uporabi tudi kot argument, da mame in očeta ni treba upoštevati, ko smo pri starih starših ali pa celo kot odkrito nasprotovanje postavljenim omejitvam/pravilom s strani starih staršev. Tak moment, ko odkrito in vpričo otrok stari starši želijo povozit avtoriteto staršev – ne s prepričevanje in zagovorom, ampak z golim nasprotovanjem – pa zame ni več ne dober, ne pravilen, ne pozitiven za otroke, še manj pa za odnose v širši družini.

    Takrat mi pride na misel, da si konec koncev tudi stari starši ne morejo lastiti pravice do svojih vnukov, če s svojimi otroki ne želijo vzdrževati vsaj znosnih odnosov.

Komentiranje je onemogočeno.