Naše leto na Japonskem

Družina Lenart se je z dvema majhnima otrokoma za leto dni preselila na Japonsko. Kot da že radikalna sprememba okolja ne bi bila dovolj, so tam doživeli še potres in jedrsko katastrofo v Fukušimi.

Družina Lenart se je pred dobrima dvema letoma za leto dni preselila na Japonsko – skupaj s 5-mesečno dojenčico in 2,5-letnim sinom so sledili očku na podoktorski raziskovalni projekt v Tokio. Kot da že tako radikalna sprememba okolja ne bi bila dovolj velik pretres za mlado družino, pa so na Japonskem doživeli tudi potres in jedrsko katastrofo v Fukušimi, od katere sta minili dobri dve leti. V času najhujše katastrofe so se za nekaj časa vrnili v Slovenijo, potem pa spet šli na Japonsko in tam preživeli še nekaj mesecev.

Z Andrejo in Slavkom, ki sta v času od takrat družino povečala še za enega člana, smo obujali spomine na tisto obdobje in se pogovarjali o japonski kulturi, družinah, izkušnji tujine in tega, kako je preoblikovala njihove odnose …

Časa na Japonskem se verjetno spominjate kot precej napornega obdobja?

Na Japonskem je bilo, kot da smo eno leto na družinskih počitnicah, kjer tudi pridejo na plano vsi konflikti.

Andreja (A): Ja, v tistem obdobju se nam je na sploh veliko dogajalo. Selitev je namreč zelo visoko na lestvici stresorjev, mi smo se pa enkrat selili že pred odhodom na Japonsko, potem na Japonsko, pa še enkrat na Japonskem, pa vmes smo prišli še nazaj … in to je bilo res izčrpavajoče. Ob tem, da je bila Neža še zelo majhna in kar naporna dojenčica. Lahko rečem, da sem sama v tem času osebnostno zelo napredovala, ker je bil nekakšen »čas puščave« in sem imela veliko časa za razmišljanje. Čez teden sem bila skoraj mama samohranilka, vikendi so bili pa res družinski.

V čem se ti zdi, da si najbolj napredovala?

A: Predvsem v potrpežljivosti … In v tem, da se lahko tudi malce manj obremenjujem s stvarmi, pa bo vseeno vse v redu.

Slavko (S): Mislim, da je bila zate to izkušnja, ki te je prisilila iskati meje. Saj sva že prej razmišljala o mnogih scenarijih, a vsega le ne moreš vnaprej naštudirati, ker ne veš, kako se boš počutil v konkretni situaciji. Potem pa pridejo še razni izzivi, ki jih niti slučajno ne moreš načrtovati. Vse to naju je verjetno sililo, da sva iskala svoje meje in ugotovila, da zmoreva več, kot sva si predstavljala.

A: Druga stvar pa je to, da smo imeli na Japonskem ves tisti čas samo za nas. Prej si vedno vpet v nek tempo in tudi druge odnose, tu pa je bilo, kot da smo eno leto na družinskih počitnicah, kjer tudi pridejo na plano vsi konflikti … Sva se res morala zato ogromno pogovarjati in si prihajati nasproti.

S: Na začetku so bile krize. Jaz vsega skupaj sicer nisem zaznaval na isti način kot Andreja, saj sem svoje odhajanje na delo doživljal tudi kot nekakšno sprostitev in samostojno razpolaganje s svojim časom. Ravno v tem obdobju pa je bilo za Andrejo najteže, saj se je Neža ponoči zbujala na dve uri, njene zahteve so bile na maksimumu, jaz sem bil zaradi tamkajšnjega načina dela odsoten večino dneva. In sva morala najti načine, da smo poskrbeli tudi za Andrejine potrebe in našli vire, iz katerih je lahko črpala dodatno energijo, se regenerirala …

Zame je bilo zelo odrešujoče, da sem lahko šla vsaj za dve uri nekam sama, običajno brez kakih posebnih ciljev.

A: Najprej smo uvedli podaljšano spanje zame … (smeh)

S: Živeli smo na 30 kvadratnih metrih in spali v eni sobi, tik drug ob drugem. Jaz sem začel zjutraj prej vstajati, da se je lahko Andreja vsaj malce naspala, Nežo sem odnesel iz sobe, jo previl, nahranil, potem je prišel za nama še Anže in tisti dve jutranji uri smo imeli čisto zase. Okrog 9. ure pa sem odhajal na delo in potem je bila Andreja sama z otrokoma tja do 19. ure. 

Ste takrat uvedli tudi posebne sobotne urice za mamo?

A: Ja, že precej v začetku, ko mi je prijateljica poslala »Priročnik za mamice« in sem tam dobila navdih. Zame je bilo zelo odrešujoče, da sem lahko šla vsaj za dve uri nekam sama, običajno brez kakih posebnih ciljev, s seboj sem nesla dobro knjigo, šla na kakav, v kako trgovino, fotografirat okolico, občasno teči …

In s tem si potem lahko preživela?

A: Ja, pa tudi s tem, da sva uvedla najine večerne pogovore. Kar je zelo lepo sovpadalo z adventno akcijo pri iskreni.net.

Iz internetnih skupnosti sva stalno dobivala neke spodbude, ki so naju pripravile do tega, da sva se ob večerih res usedla skupaj in se pogovarjala.

S: Iz internetnih skupnosti, v katere sva bila vključena, sva stalno dobivala neke spodbude, ki so naju pripravile do tega, da sva se ob večerih res usedla skupaj in se pogovarjala. Brez tega bi verjetno oba šla samo utrujena spat, morda spala kako uro več, a marsičesa ne bi razčistila. Ker pa sva se toliko pogovarjala, sva tudi lažje iskala potrebne rešitve.

Sta morda razčistila tudi kake stvari za nazaj?

A: Ja, pred kratkim sem brala o največjih tabu temah zakoncev in med njimi sta tudi spolnost in finance. Glede obojega sva morala  veliko razčiščevati. Posebej finance so meni precej tuje področje, ob prihodu na Japonsko smo bili pa že v začetku soočeni s šokom, ko nismo vedeli, ali bomo lahko preživeli mesec ali ne. Vse je bilo trikrat dražje, najemnina je bila katastrofalna, nismo vedeli, kje sploh kaj kupiti …

S: Saj smo približno vedeli, v kaj gremo, a resničnost je bila še vedno šokantna.

Verjetno je težko na izdelkih že prebrati, kaj sploh kupuješ …

A: Ja, kaj šele, da bi primerjal cene! (smeh)

Ste še v čem drugem doživeli kulturni šok razen v cenah?

A: Težko je bilo, ker so bili vsi napisi v pismenkah, kakih drugih posebnih šokov ni bilo. Mene je drugače zelo fasciniralo njihovo klanjanje. Zelo hitro smo našli eno katoliško župnijo, kamor smo hodili k maši, in mi je bilo tako zanimivo, kako so se vedno priklonili pri pozdravu miru. Pa tudi v trgovini, ko gredo mimo tebe in ko odhajaš, se ti vedno priklonijo. V začetku mi je bilo nenavadno, sčasoma mi je pa prav priraslo k srcu.

S: Zanimivo je, ko hočeš biti prijazen in v srečanjih z ljudmi avtomatsko ponudiš roko, druge roke pa kar ni od nikoder. Ampak to je kvečjemu simpatično. 

Kaj pa v službi, na univerzi?

Na Japonskem ne rečeš, da delaš v nekem podjetju, ampak da si od tistega podjetja, da mu pripadaš, na podoben način kot izraziš svojo nacionalno identiteto.

S: Služba in pripadnost nekemu podjetju jim ogromno pomeni, tudi pri predstavljanju je to eden od glavnih podatkov. Ne rečeš, da delaš v nekem podjetju, ampak rečeš, da si od tistega podjetja, da mu pripadaš, na podoben način kot izraziš svojo nacionalno identiteto. Delajo kako uro ali dve dlje kot mi. Na univerzi je težišče dela popoldne. Prihajajo nekje med 9. in 10. uro, zvečer bi bilo pa že skoraj nevljudno, če bi odšel pred 18. uro. Moj profesor je bil tam vsak dan vsaj do 19. ure, včasih pa tudi do 22h.

Pa so to ljudje, ki imajo družine?

S: Ja, poleg tega, da se ta profesor na delo vozi še z vlakom več kot eno uro v eno smer.

A: Ampak je čutiti, da z ženo kar nekako funkcionirata, ko smo se srečevali, je delovala zelo sproščena in zadovoljna.

S: On očitno skrbi za materialno plat družine, ona pa za vse ostalo.

A: Je pa pomenljiv tudi podatek, da je na Japonskem največ ločitev po odhodu v pokoj …

S: Sem vprašal enega sodelavca, ki sta mu samo še dve leti manjkali do upokojitve, kaj bo počel potem, ali bo potoval ali kaj drugega, in mi je odgovoril: »Potem bom pa umrl.«

Japonska poroka

Ste uspeli navezati kake prijateljske stike z japonskimi družinami?

A: Spoprijateljili smo se z eno japonsko družino in bili tudi pri njih doma, kar je bilo zame zelo zanimivo doživetje.

Kakšen je njihov dom?

A: Imajo zelo preprosto hiško sredi Tokia, ki je velika 5×15 metrov, parcele so namreč zelo podolgovate. S tem, da gre za zelo premožno družino, sicer svoje hiše sploh ne bi imeli. Zelo pogosto se predvsem mladi namreč selijo, za krajše obdobje pa se jim ne splača veliko vlagati, tako da si domačnost ustvarijo predvsem z majhnimi stvarmi. Ampak to je specifično za Tokio, kjer so stanovanja izjemno draga.

Nasploh je življenje na Japonskem zelo fleksibilno. Vse je bolj majhno, tudi njihova stanovanja, zato ničesar ne kupujejo na zalogo, vse dobiš za sproti na vogalu.

S: Naše stanovanje – na 30 kvadratnih metrih za 4-člansko družino, mrzla kopalnica z mrzlo vodo, brez tuš kabine, da je voda zalivala pralni stroj – je bilo za naše pojme na meji sprejemljivega. A ko sem na faksu razlagal, kje živimo, mi je eden rekel: »Uf, vi morate imeti pa visoke dohodke«. Kar se je nam zdelo pod običajnim standardom, se je njim zdelo luksuzno. Ne preveč premožne družine se pa po rojstvu otrok začnejo seliti ven iz Tokia, s čimer se jim stroški znižajo, a se potem vsak dan vozijo na delo po uro ali dve v eno smer.

Kako živi družina, ki ste jo spoznali?

A: Ko smo bili tam, so ravno dobili drugega otroka, a mislim, da bodo imeli še kakšnega. Družine s tremi otroki so se nam zdele kar običajne. Zanimivo je, ko vidiš mame, ki se vozijo pretežno s kolesi, pri tem pa imajo včasih zraven še tri otroke, enega navezanega na hrbtu, eden spredaj na kolesu, drugi zadaj. Mama te družine je prej delala v nepremičninski agenciji, mož  je arhitekt, zdaj pa je povsem odločena, da ostane z otroki doma. To je precej običajno, vsaj nekje do tretjega leta najmlajšega, če si to le lahko privoščijo. Precej običajno je tudi, da hodijo otroci v vrtec tudi en dan ali dva na teden, lahko po petkrat tedensko za dve uri … povsem je prilagojeno.

S: Nasploh je življenje na Japonskem zelo fleksibilno. Zanimive so tudi njihove trgovinice, ki so na vsakem vogalu in kjer lahko dobiš osnovne izdelke, vendar v zelo majhnih količinah, tam plačaš tudi položnice … Vse je bolj majhno, tudi njihova stanovanja, zato ničesar ne kupujejo na zalogo, vse dobiš za sproti na vogalu.

Živijo bolj preprosto od nas?

S: Ja. Meni je bilo zelo zanimivo videti toliko 20 let starih koles, motorjev, tudi taksiji so bili vsi stari …

A: Ne rabijo ne vem česa. Njihove hiše niso izolirane, če jim ob oknih piha, jih to niti ne moti …

Po eni strani so Japonci zelo skromni in varčni, po drugi pa zelo potratni.

S: Je pa tudi res, da je bilo tako do Fukušime, elektrika je bila namreč zelo poceni. Na nek način je paradoksno: po eni strani so zelo skromni in varčni, po drugi pa zelo potratni. Oni gredo v trgovino in kupijo, kar rabijo, brez da bi se spraševali, koliko stane. Pri nas malce bolj gledamo na cene. Pa embalaže je ogromno, vsak piškotek je posebej zapakiran. Je pa res, da jo skrbno ločeno zbirajo in veliko je bio razgradljive. Pa tudi sicer znajo stvari večkrat uporabiti, kar je pri nas v zadnjih dvajsetih letih precej utonilo v pozabo, recimo kake stare jogurtove lončke ipd. Ustvarijo inovativne rešitve iz tega, kar jim je pri roki. V laboratoriju sem se srečal z mnogimi takšnimi situacijami, ko bi pri nas že zdavnaj naročili kako opremo, oni pa so si jo izdelali sami.  

Kako pa vzgajajo in katere vrednote so jim najpomembnejše?

A: Se mi zdi, da je cel spekter in da je težko posploševati. Imam občutek, da so mamice bolj mile, očetje pa zelo strogi.

S: Poštenost se mi zdi, da je zelo velika vrednota, pa tudi uvidevnost. Prve dni me je bilo zelo strah za Andrejo in otroke, potem sem se pa hitro pomiril. In ko so Andreji po 14 dneh ukradli denarnico – kar je bila res edina taka negativna izkušnja – je bil prvi komentar na faksu: »Gotovo je bil tujec!«

A: Voziček lahko mirno puščaš zunaj, če izgubiš denarnico ali kaj podobnega, je pa zelo verjetno, da ti jo bo najditelj vrnil.

Mestni vrvež

Ali res velja, da je otrok na Japonskem do tretjega leta zelo spoštovan in  kot nekakšen »majhen bogec«?

A: Verjetno bo nekaj na tem, ker so mame zelo usmerjene k temu, da želijo biti z njimi doma do tretjega leta, se jim posvečati, z njimi živeti vsakdan.

S: Meni se zdi, da jih malce tudi razvajajo, z vse sorte igračami, pa dolgo se vozijo v vozičkih …

Poštenost je zelo velika vrednota, pa tudi uvidevnost. Na majhnem prostoru živi zelo veliko ljudi, zato so zelo strpni in vljudni drug do drugega.

A: Imajo sicer obvezno kako nosilko za nošenje pri telesu, ker je zelo uporabna za po mestu, imajo pa tudi vozičke, ki jih recimo na metroju kar zložijo in dajo otroka v nosilko.

Kako sta pa doživela Japonce kot ljudi?

A: Meni se zdi, da so zelo nagnjeni k estetiki. Imajo res čut za lepoto in urejenost.

S: Pa zelo minimalističen pristop.

A: Ja, lepo v zelo drobnih stvareh. Tudi to, da je v čokoladnici vsak sladkorček posebej v škatlici, za vsako voščilnico dobiš lepo malo vrečkico …

S: Na majhnem prostoru živi zelo veliko ljudi, zato so zelo strpni in vljudni drug do drugega, uvidevni, za vsako stvar se opravičijo. Tisti mali prostor, ki ga imajo na razpolago, pa si poskušajo narediti čim bolj prijeten, domač, in se spuščajo v mnoge podrobnosti, vse okrasijo. Verjetno iz tega izhajajo tudi bonsaji. Zanimivo je, da tudi te svoje majhne hiške vedno vsaj malo obdajo ali okrasijo z zelenjem.

Kaj ste pa najbolj pogrešali, kaj vam je najbolj manjkalo?

A: Čokolada! J

S: To, da bi lahko šli na kak večji nakup in bili nekaj časa preskrbljeni s hrano, ne da moraš po vsako stvar posebej.

A: Sicer pa družbo. Čeprav mi je bilo po selitvi na drugi konec Tokia (iz 30m2 na 50m2) veliko laže. Pa zelo sem pogrešala tudi hribe. V Tokiu, kamor pogledaš, vidiš le hiške in vmes parke, nikjer pa nobenega hriba.

Kako pa je bilo biti toliko časa stran od prijateljev in družine?

Name je oddaljenost od doma vplivalo pozitivno, ker sem ugotovila, da sem imela še nekaj stvari za razčistiti in postaviti na svoje mesto, predvsem z domačimi.

A: Name je to vplivalo pozitivno, ker sem ugotovila, da sem imela še nekaj stvari za razčistiti in postaviti na svoje mesto, predvsem z domačimi. Ob drugem otroku so se nerazčiščene stvari še zaostrile in je malce distance prav dobro vplivalo. Pa smo bili preko Skypa pravzaprav v stiku še skoraj več kot prej. Za starše je bilo to obdobje kar pomembno; da so začutili, da smo res sposobni poskrbeti zase, kot da prej o tem še niso bili čisto prepričani, čeprav imava že svoje otroke. Moj oče je bil po Fukušimi prepričan, da mora nazaj Slavko sam, mi pa smo vendarle vztrajali pri tem, da smo družina in da gremo skupaj. 

Pred goro Fuji

S: Lahko bi sicer šli za dve leti, a sva se še pred odhodom zaradi družine odločila, da gremo za največ eno leto, ker v takšnem obdobju z nekaj napora ravno še uspeš vzdrževati socialne stike.

Kako pa so Japonci doživljali Fukušimo?

A: Mislim, da so bili kar prestrašeni in zmedeni, čeprav tega niso toliko kazali navzven. Tudi, ko sem bila z otroki zunaj na igrišču in so bili močni popotresni sunki, smo se ženske z otroki zbrale v gručo in so mi pripovedovale, da je to tudi zanje (ki so sicer vajeni potresov) nenavadno.

S: Moj šef je bil med potresom ravno v Ameriki, potem smo pa mi zapustili Japonsko, tako da se precej časa nismo videli. Ob prvem ponovnem srečanju se mi je najprej opravičil za to, kar se je zgodilo. Predvsem mu je bilo žal in se je čutil odgovornega za ravnanje Japoncev v tistih dneh, ko je bilo malce zmede in se vsi niso obnašali tako, kot bi se morali. In zagotavljal mi je, naj ne skrbimo, ker se to ne bo več dogajalo in da bodo zdaj v primeru pomanjkanja vode najprej poskrbeli za družine. Čut za odgovornost, pa tudi poslušnost, sta na neverjetno visoki ravni. Pri nas se recimo vsak čuti kompetentnega in pristojnega za vse, pa naj gre za službene ali vsakdanje stvari. Na Japonskem pa sploh ni nobene debate o tem, če šef nekaj reče, to velja, tako se dela.

A: Izredno so vljudni in zelo pozorni do vsakega, res dobiš občutek, da je človek nekaj vreden. Precej so pa tudi samozadostni in zaprti vase, imajo visok delež samooskrbe, težje sprejemajo tujce, so malce bolj individualistični. Pa znanje ima pri njih izredno veliko veljavo, kar se kaže tudi v tem, da mora otrok v najboljši vrtec, zato da bo lahko kasneje prišel v dobro šolo in na najboljšo univerzo, ne smeš izpasti iz tega sistema.   

In kako ste Fukušimo doživeli vi? Kaj vam od te izkušnje najbolj ostaja?

Meni osebno sam potres ni predstavljal tolikšnega strahu. Najbrž zato, ker sem dogajanje lahko razumel. Povsem drugače pa je bilo z jedrsko katastrofo in spremljanjem pojava radiacije.

A: Zanimivo je, da se potresov na Japonskem po določenem času kar nekako navadiš. Vsaj dvakrat tedensko se zgodi kak večji premik, sicer pa se trese vsak dan. Ta izkušnja potresa, ki kar ni ponehal, pa je bila kar malo bolj grozljiva. Sploh po tem, ko smo izvedeli še za jedrsko katastrofo.

S: Meni osebno, zaradi poznavanja problematike, sam potres ni predstavljal tolikšnega strahu. Najbrž zato, ker sem dogajanje lahko razumel. Povsem drugače pa je bilo z jedrsko katastrofo in spremljanjem pojava radiacije. S tega področja pa sva imela oba premalo znanja za razumevanje.  Nekako drugi dan po potresu, ko smo se zavedli, da se v Fukušimi nekaj dogaja, je minil v mrzličnem zbiranju informacij in podatkov, ki bi nama pomagali razumeti dogajanje in se pravilno odločiti. Internet je bil takrat ključno orodje. Hkrati pa je predstavljal tudi komunikacijski kanal, po katerem se je na naju vršil precejšen pritisk iz domovine. Še danes se rahlo zdrznem ob zvoku računalnika, kadar prispe novo elektronsko sporočilo. Ta zvok je v tistem obdobju prinašal v moje življenje nepredstavljiv stres. Bilo je noro. Zelo malo spanja in neprestano razmišljanje. Ko se starš res v polnosti zave odgovornosti za svoje otroke.

Fuji

A: Dnevi, ki so sledili, so bili ves čas v znamenju tehtanja, kaj nam je storiti, hkrati pozivov iz domovine, naj se že enkrat vrnemo … Ob vsem tem se vedno spomnim tistega miru, ki je sledil najinim pogovorom ob odločanju za ostati ali iti, miru, ki je bil izmoljen (pa ne le zaradi najine molitve). In vedno bom s hvaležnostjo gledala nazaj na to, koliko ljudi je bilo vključenih v molitev za nas. Mislim, da bi brez tega lahko človek kar znorel. Dobesedno. Tako pa se še zdaj v kaki stresni situaciji spomnim na tiste dni in se zavem, kaj me lahko pomiri.

Foto: zasebni arhiv družine Lenart