Jezus izbira nepopolne, neverujoče, nezmožne zaupanja, grešnike

Vir: www.katoliska-cerkev.si

Iskren. Neposreden. Izzivajoč. Nejeveren. Ali pa mogoče le realen. Sveti Tomaž. Apostol. Zame osebno eden izmed tistih apostolov in svetnikov, ki so mi najbližje. In ne zaradi velikih dejanj, čudežev, ali pa kakšnega srce parajočega dogodka. Ampak zato, ker je bil takšen, kot sem velikokrat tudi jaz. Zato, ker je na glas upal reči: »Ne verjamem!«

Sam sem bil že velikokrat priča različnim navdihujočim zgodbam in pričevanjem, ki so mi vzele sapo ali pa sem se ob njih vprašal, ali je to sploh mogoče. Zgodbam, za katere sem bil prepričan, da se meni ne morejo zgoditi. In pričevanjem, za katere sem sam pri sebi rekel: »Če ne vidim …, … ne bom veroval!« (Jn 20, 25).

Bog dopušča, da smo vsi mi neverni Tomaži

Bog nam dopušča, da smo vsi mi neverni Tomaži.

In ravno v tem je največji blagoslov naše vere. Bog nam dopušča, da smo vsi mi neverni Tomaži. Da tavamo, zaidemo, dvomimo, se sprašujemo. Nenazadnje, Bog nam dopušča, da mu mi postavimo pogoj, kdaj bomo verjeli in zaupali v njegovo pot. In potem, podobno, kot je Jezus pozval apostola Tomaža, naj položi svoj prst v njegove rane (Jn 20, 27) tudi Bog poziva nas. Ste že imeli kdaj občutek, da je Bog v vašem življenju naredil nekaj, za kar ste lahko rekli le: »Ne morem verjeti. Je to sploh mogoče?«.

Pred mano se Jezus (še) ni prikazal in me pozval, naj položim prst v njegove rane, da bom veroval. Toda, ko se ozrem okoli sebe in vidim mojo skrbno ženo, ljubečo družino, iskrene prijatelje, čudovito deželo, v kateri živim, lahko rečem le: »O, moj Bog, hvala!« In tudi, če se ne morem dotakniti Jezusovih ran, se on v takšnih trenutkih dotakne mojega srca.

Jezus tudi danes okoli sebe zbira Tomaže

Apostol Tomaž pa v svoji neveri sporoča še eno pomembno stvar. Jezus okoli sebe ni zbiral le popolnih učencev (spomnimo se le apostola Petra in petelina), zbiral je tudi takšne, ki so bili šibki v zaupanju in veri. Zato je pomembno, da se tudi mi zavedamo, da nas Jezus s podobnimi kriteriji tudi danes zbira okoli sebe. Nepopolne, tudi neverujoče, nezmožne zaupanja, grešnike. Sveti Tomaž je zaradi tega dogodka postal »slaven«, a v resnici je postavil temelje temu, da se ob Jezusu vsi mi počutimo bolj domače. Zato, ker vemo, da od nas ne pričakuje popolnosti.

Jezus nas nikoli ne bo pustil samih v temni in zaklenjeni sobi

Nikoli ne bo obupal nad nami, tudi, če se pred strahom zunanjega sveta, podobno kot apostoli, skrivamo za zaprtimi vrati našega vsakdana.

Jezus nad apostolom Tomažem ni obupal. Ni mu rekel: »Ti, neverujoči, nisi vreden apostolske in (kasneje) svetniške službe!«, ampak je stopil k njemu in mu dejal, naj zaupa, naj veruje. Jezus si je vzel čas in poskrbel, da je tudi Tomaž veroval in ravno tako si bo vzel čas za vsakega izmed nas. Nikoli ne bo obupal nad nami, tudi če se pred strahom zunanjega sveta, podobno kot apostoli, skrivamo za zaprtimi vrati našega vsakdana. Ravno v tem skrivanju, v teh dvomih, v teh strahovih nam Jezus prihaja najbližje.

Zato sem večkrat podoben svetemu Tomažu in iskreno rečem, da ne zmorem verjeti in zaupati v Božji načrt. Ampak ni dovolj ostati pri tem, da »ne zmorem«. V trenutku nemoči, nezaupanja in tudi nevere je potrebno svoje srce postaviti na razpolago Jezusu in mu dopustiti, da tudi skozi najbolj trdno zaprta in zapahnjena vrata našega srca vstopi On. Šele potem sledi vzklik olajšanja, ko lahko rečem: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20, 29).

Povejmo Gospodu, da včasih enostavno ne zmoremo več

Zato bodimo v iskrenosti podobni apostolu Tomažu in povejmo Gospodu, da ne zmoremo, da ne verujemo, da ne verjamemo, da je blizu in da skrbi za naša pota. A ob tem ne pozabimo na nadaljevanje – ko bo Jezus vstopil v naše življenje mu z veselim srcem recimo: »Hvala Jezus. Ker hodiš ob meni tudi tedaj, ko jaz dvomim, se spotaknem in padem. In me pobereš. Vedno znova!«

Jezus je poskrbel za vero apostola Tomaža in Jezus bo poskrbel za mene, tebe, njega, njo … Veruješ to?


Preberi več: