Najstniška spolnost – posledica fizičnega dozorevanja in podivjanih hormonov ali česa drugega?

Foto: Canva

Spolnost igra veliko vlogo v posameznikovem življenju in kadar je vse tako, kot je treba, se spolni akt zgodi med dvema zrelima osebama, čigar odnos temelji na ljubezni – globoki povezanosti, medsebojnem spoštovanju in čustveni bližini.

Gre za izmenjavo med dvema človekoma v zelo intimni razsežnosti bivanja.

Spolni odnos ni zgolj fizična aktivnost

Kot vemo, pri spolnih odnosih ne gre zgolj za fizično aktivnost. Spolnost je močno povezana tudi s človekovo čustveno razsežnostjo.

Kadar posamezniki postanejo spolno aktivni, ko še niso psihološko zreli, bo vsaj eden izmed udeležencev na tak ali drugačen način prizadet in zlorabljen.

Kadar posamezniki postanejo spolno aktivni, ko še niso psihološko zreli, bo vsaj eden izmed udeležencev na tak ali drugačen način prizadet in zlorabljen. Razlog za privolitev v spolni odnos je v tem primeru izraz posameznikove nezrelosti ali celo stiske.

Včasih je prisotna želja po tem, da si nas nekdo želi. Ali pa spolnost pomeni beg pred osamljenostjo in dolgočasjem. Včasih je spolnost sredstvo, s katerim si drugega lastimo. Lahko je tudi močan simbol ugleda in priznanja ali pa izraz pripadnosti.

Zakaj se najstniki spuščajo v spolnost?

Na splošno vlada nekakšno prepričanje, da se najstniki spuščajo v spolnost zato, da bi z njo eksperimentirali. A kanadski razvojni psiholog dr. Gordon Neufeld trdi, da temu v veliki meri ni tako.

Po njegovem se najstniki spuščajo v spolnost zato, ker pogrešajo čustveno bližino z odraslimi (praviloma s starši). Le-ta se vzpostavi preko šestih stopenj navezovanja (o tem pišem tukaj).

Najstniki se spuščajo v spolnost zato, ker pogrešajo čustveno bližino s starši. Če odrasli ne odgovorimo na najstnikovo potrebo po navezovanju, se ta obrne k svojim vrstnikom.

Kadar otroci in najstniki iščejo čustveno bližino z odraslimi, do spolnih odnosov ne pride (in tudi ne sme priti!). In če odrasli ne odgovorimo na to najstnikovo potrebo po navezovanju, se ta obrne k svojim vrstnikom. Takrat se zadovoljevanje potrebe po navezovanju in  čustveni bližini lahko spreobrne v spolno aktivnost.

Posledice znotraj psihološke razsežnosti, ki jih najstnikom prinaša spolna aktivnost

Spolnost dva človeka vedno poveže. Za najstnike spolnost tako pomeni skok v razsežnost močnih in intenzivnih čustev, ki so posledica povezanosti med udeležencema spolnega odnosa, ki pa so zanje največkrat prevelik zalogaj. Nekateri se ne morejo soočiti z bolečino, ki jo s seboj prinaša ločitev od ‘partnerja’. Drugi se počutijo ujeti v odnosu in bodo skušali iz njega čimprej izstopiti.

Pogosto pa se zgodi, da se najstnikovi porajajoča se osebnost in prebujajoča se individualnost v odnosu popolnoma izgubita. Najstnik/ica tako ne prepozna več lastnih preferenc in ne sledi več lastni volji, brez da bi se prej posvetoval/a s svojim/o partnerjem/ ko. Neufeld ta pojav ponazori s primerom sedemnajstletnega dekleta.

»Ne vem, ali sva že fant in punca,« je reklo dekle, nanašajoč se na svojega zadnjega spolnega partnerja, »tega mi še ni povedal.«

»Ne vem, ali sva že fant in punca, tega mi še ni povedal.«

Veliko težavo lahko povzroči tudi bolečina ob ločitvi od partnerja, ki pa je lahko bolj ali manj intenzivna. Le-to tudi odrasli dobro poznamo. Kadar se izkušnja čustvene bolečine zaradi ločitve ali tudi zavrnitve ponavlja daljši čas, pride do čustvenih brazgotin in čustvene otrdelosti oz. neobčutljivosti za doživljanje drugih ljudi.

Cena spolnosti brez čustvene ranljivosti

Spolnost v čustveni otrdelosti je pogosto zasvajajoča, saj začasno utiša potrebo po čustveni bližini, ne more pa je nikoli popolnoma in trajno zadovoljiti.

Bolj ko so najstniki spolno aktivni, bolj postajajo čustveno otrdeli oz. neobčutljivi. Tako se čustvena otrdelost oz. neobčutljivost zdi kot nekakšen blagoslov in jim dovoli, da se ti najstniki igrajo z ognjem, ne da bi se opekli. A je to zgolj navidezna slika.

Takšna spolnost je pogosto zasvajajoča, saj začasno utiša potrebo po čustveni bližini, ne more pa je nikoli popolnoma in trajno zadovoljiti.

Največja cena, ki jo mora najstnik/ica plačati za svojo neobčutljivost, je dejstvo, da spolnost zanj/zanjo izgubi funkcijo povezovanja med njim/njo in partnerjem/ko.

Tako mnogi mladi ljudje niso sposobni ustvariti odnosa, v katerem bi lahko doživljali resničen kontakt in intimnost.

Kaj je potrebno za varno spolnost v vseh razsežnostih?

Starši moramo svoje najstnike podučiti o tem, da se je vredno spuščati v spolni odnos samo z nekom, s katerim najprej izgradiš odnos na čustveni in miselni ravni.

Samo odnos med dvema zrelima partnerjema lahko nudi tudi varno spolnost, zaradi katere ne bo nihče ranjen in prizadet.

Partnerja morata biti sposobna obvladovati mešane občutke, misli in impulze. Hrepenenje po tem, da pripadamo nekomu drugemu, mora obstajati hkrati z željo, da smo samostojna oseba. Vzdrževati moramo lastne meje, a hkrati gojiti željo, da se stopimo s partnerjem.

Predvsem pa moramo starši svoje najstnike podučiti o tem, da se spolnosti pravzaprav ne da ločiti od odnosa. Torej, da se je vredno spuščati v spolni odnos samo z nekom, s katerim najstnik/ica najprej izgradi odnos na čustveni in miselni ravni.