Najini spomini na papeža, ki je spremenil svet

Thumbnail

Danes mineva 8 let od smrti papeža Janeza Pavla II. Z možem naju nanj vežejo globoki in prijetni spomini, saj sva od njega kot mladoporočenca prejela poseben blagoslov.

Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala.   Mt,16,18

Z reko spominov se vrnem v čas, ki je zaznamoval mojo, najino, našo mladost.

Ko sem leta 1993 z bratom in sestro prvič romala v Rim, sem na splošni avdienci pri papežu videla skupino mladoporočencev, ki jih je Janez Pavel II. posebej blagoslovil. Vse od tistega dne je nekje globoko v meni živela želja, da bi nekoč tudi jaz kot nevesta s svojim ženinom pokleknila pred svetega očeta in prejela njegov blagoslov.

V svetem letu 2000 smo na romanje v Rim odšli člani dekanijskih mladinskih skupin. Morda je prav takrat »moja« želja postala »najina«. Čez štiri leta sva se poročila in se odpravila na pot v sveto mesto, s tistim žarom prve skupne poti in z nekim čisto posebnim upanjem.

Bilo je sončno jutro, 11. avgusta, ko sva se z vlakom odpravila iz Rima proti papeževi poletni rezidenci. Papeška palača v Castel Gandolfu se je bleščala v odsevu sonca, ki se je napajalo v svežini bližnjega jezera. Množica romarjev vseh narodnosti, barv in tudi različnih ver, je počasi in v sproščenem pogovoru z naključnimi sopotniki stopala po ozki stezi do glavnega trga.

Med zvonjenje zvonov so se mešale besede vsega sveta, vihrale so zastave, prihajale so skupine romarjev z duhovniki, redovniki in redovnicami in prav vse je družil duh neke pristne pripadnosti. V tistem trenutku sva bila sredi neznanega trga, v neznanem mestu, med neznanimi ljudmi, popolnoma doma.

Z roko v roki sva iskala smer za cilj svoje poti, ko sva ob strani zagledala pare v poročnih oblekah. Mladoporočenca s Poljske sta prišla v Rim z enakim namenom, a še z – za odtenek – večjim čustvenim navdušenjem. Konec koncev je njuna domovina tudi papeževa domovina. Po papežev blagoslov sta prišla tudi para iz Škotske in Mehike. Pogovarjali smo se o naših domovinah, o pričakovanju srečanja s svetim očetom in nenazadnje o sanjah, ki so skupne vsem mladoporočencem.

V tem prisrčnem pomenku nas ujame človeška reka, ki se pomika proti notranjemu dvorišču papeške poletne rezidence. Nas mladoporočence so povabili na hodnik v prvem nadstropju, ki ima skozi velika okna odprt pogled na prizorišče, na katerem je bilo vse pripravljeno za avdienco.

Kot odmev angelskih peruti pod pročeljem starodavne stavbe so zašelestela krila nevest iz vsega sveta. Kot božanski kánoni so zazvenele tiho ponovljene obljube ljubezni, ki se je prišla poklonit nasledniku svetega Petra. Solza ganjenosti in neke neslutene sreče je zdrknila z lica in se za večno izgubila med stoletnim tlakom.

Množica na dvorišču je vzvalovila od navdušenja in pričakovanja – izza rdeče zavese je najprej stopilo njegovo spremstvo in potem je prišel on. Pravzaprav ni prišel sam, pripeljali so ga na njegovem stolu. Utrujene roke so počivale na trdnih naslonjalih, obraz mu je prekrivala sled bolečine – a ob pogledu na romarje se je vzravnal in pogled mu je zasijal od tistega jasnega poslanstva, ki mu je ostal zvest do konca. Ko je počasi in s tresočim glasom spregovoril, se je zdelo, da je na nekaj kvadratnih metrih skoncentriran ves svet.

»Dragi bratje in sestre. To soboto in nedeljo bom odpotoval na apostolsko potovanje k Mariji v Lurd. Na tem blagoslovljenem kraju bom praznoval praznik Marijinega Vnebovzetja.« Ob besedi Marija je postal njegov glas še bolj nežen in krhka postava štiriinosemdesetletnega pastirja vesoljne Cerkve je vidno zadrhtela od otroške predanosti in ljubezni.

Potem je nagovoril zbrane skupine, ki so mu navdušeno odgovarjale s pozdravnimi vzkliki in pesmijo. Nato se je obrnil proti oknom prvega nadstropja in nagovoril ženine in neveste: »Moje srčne misli so namenjene mladoporočencem. Danes obhajamo god svete Klare, ki je znala pogumno živeti svojo popolno izročitev Jezusu. Dragi prijatelji, posnemajte njen zgled, da boste tako kot ona pripravljeni odgovoriti na Gospodov klic.« Med nami mladoporočenci je mehko završalo, neveste smo skrivale solze in ženini so v očitni ganjenosti z levico objemali svoje družice in z desnico mahali v pozdrav svetemu, zares Svetemu očetu.

Tedaj so nas povabili, da se v sprevodu približamo papežu, da bi nam podelil svoj blagoslov. Črno bela reka parov je zdrsnila po stopnicah, mimo rdečih vrvi, ki ločijo peščico izbranih od preostalih. Kljub zvokom pesmi in pozdravov in šumenju običajnega vzdušja množice je vladalo nepopisno občutje zbranosti in spoštljivosti.

Najin trenutek se je bližal. Skozi baldahin nad osrednjim delom se je v mavričnih žarkih razsipalo poletno sonce, ko sva stopila na zadnjo stopnico in papeževemu tajniku povedala, da prihajava iz Slovenije. Potem sva pokleknila pred papeža Janeza Pavla II. in za nekaj trenutkov se je ustavil čas.

Roka svetega očeta se je dvignila, zarisala nad nama znamenje križa in podelila tisti blagoslov, po katerem sva hrepenela, odkar sva si obljubila ljubezen in zvestobo.

Njegov pogled, globok in nežen, je brez besed govoril tisto, kar je ta Veliki človek oznanjal in pričal vse življenje. V njem se je zrcalila vsa predanost veri, Kristusu, Cerkvi in slehernemu človeku tega sveta. In tiha, iskrena hvaležnost je njegov utrujen, od bolezni in skrbi preizkušani obraz odela v brezčasno svetlobo. Za nama je pokleknil pred papeža drug par in midva sva počasi odhajala z odra. Nekje na robu dvorišča sva obstala in se v mislih poslavljala od svetega Očeta, ne da bi vedela, da je Bog v svojih načrtih že čez osem mesecev predvidel njegov odhod s tega sveta.

Žareče opoldansko sonce je pobarvalo starodavne zidove Castel Gandolfa z barvami upanja, veselja, ganjenosti in hvaležnosti. Po ozkih ulicah so se sprehajale v belo oblečene neveste in ženini so sproščeno kramljali med seboj. Oglasila se je kitara in z njo zanosno prepevanje poljskih romarjev.

Midva pa sva sedela na leseni klopi pred eno izmed prijazno domačih restavracij in nekaj neskončno lepega je vezalo najino komaj dobro začeto skupno življenje.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.