Sužnji svobode brez meja

Vir: Pixabay

Zahodnjaki si v imenu lastne interpretacije svobode dovoljujemo vse. Tudi žalitve in ponižanja nedotakljivih idealov in vrednot drugače mislečih.

Svoboda, otrok humanističnega preporoda srednjeveške Evrope in skupni imenovalec najvišjih vrednot postmodernističenga Zahoda, je hkrati najbolj osvobajajoč kot tudi najbolj zlorabljen pojem zahodne kulture. Česa vse v imenu svobode ne počnemo; svobodno se odločamo, izražamo, delujemo, (ne)verujemo, se ljubimo, poročamo, ločujemo. Svobodno se strinjamo, nasprotujemo, izbiramo poklic, kariero, hobije, celo spolno usmerjenost, skratka, iz svobode izhaja naša bit, ki nas determinira in definira kot predstavnike naprednega, »svobodnega sveta«.

A v njenem plemenitem imenu počnemo še marsikaj drugega; izključujemo, žalimo, ponižujemo, preganjamo, mučimo, zapiramo, ubijamo … Seznam je dolg in nič kaj ugleden. O temni plati tovrstne »Svobode« med drugim pričajo globoke narodove rane, v polpretekli zgodovini bratsko prizadejane sinovom in hčeram slovenskih mater.

V imenu svobode je Zahod Boga odpoklical s prestola najvišje avtoritete ter nanj posadil vsevednega, tradicionalnih spon osvobojenega človeka.

Dandanes  substanco svobode izrabljamo za opravičevanje dosežkov lastnega egoizma; svobodno se odločamo o rojstvu otrok, zahtevamo pravico do svobodnega odločanja o smrti sebe in bližnjih. Nekdaj domena božjega – odločanje o življenju in smrti – postaja simbol »svobode«, v imenu katere je Zahod Boga odpoklical s prestola najvišje avtoritete ter nanj posadil vsevednega, tradicionalnih spon osvobojenega človeka.

Svoboda za vsakdanjo rabo

In »osvobojeni človek« ima seveda lastno predstavo svobode, prikrojeno svojim potrebam in užitkom. Skozi besede, misli in dejanja jo definira kot pravico početi, karkoli si zaželi, brez omejitev in prevzemanja odgovornosti. Nad njim ni avtoritete, zanj družbena pravila obstajajo samo zato, da se kršijo, veliki »ideal jaz« izpodriva empatijo do sočloveka nekam na obrobje miselnega horizonta. Svoboda izražanja lastne biti je pač toliko nad spoštovanjem prepričanj in vrednot sočloveka, da je s tem ni vredno omejevati. Užaljenost in prizadetost je zanj le relikt preživete nazadnjaške umske inferiornosti.

»Osvobojeni človek« ima lastno predstavo svobode, prikrojeno svojim potrebam in užitkom.

Zanimivo, ob vseh sadovih neomejene svobode, zaverovanosti vase in prepričanja v svoj prav, zahodna kultura velja za družbo nadpovprečno depresivnih, nesrečnih ljudi. Kako je vendar, ob vseh pridobitvah zahodnega civilizacijskega napredka, to mogoče?

Svoboda v igri

Morda je slednje še najlažje razložiti z najpomembnejšo postransko stvarjo na svetu, v globinah katere se skrivajo najosnovnejše človeške resnice. V lepoti nogometne igre Lionela Messija uživajo milijarde ljudi, ne glede na vero, raso in kulturo. Pri virtuozu z žogo se prepleta harmonija talenta, domišljije, otroške igrivosti, lahkotnosti, kar se akumulira v občutku neomejene svobode delovanja, gibanja, izražanja.

Užaljenost in prizadetost je za sodobnega zahodnega človeka le relikt preživete nazadnjaške umske inferiornosti.

Res, Messijev nogomet je poosebljenje svobode v igri, ampak ne svobode same po sebi, neomejene s spoštovanjem nogometnih pravil in neodvisne od odnosa do soakterjev na igralnem polju. Če bi Messi in soigralci, sklicujoč se na svobodo izražanja, prestopili meje pravil ter tekmo odigrali brez oziranja na avte, kote, “ofsajd” ali prepoved dotikanja žoge z roko, kaj bi ostalo od  čara nogometne igre, ki osvaja srca širnih množic? In navsezadnje, bi bili nogometaši zato res bolj svobodni, osebno izpopolnjeni in srečni kot poprej? Zagotovo ne, saj v tem primeru Messi danes ne bi bil zvezdnik Barcelone, ampak potujočega cirkusa Miranda Orfei.

Svoboda in odgovornost

Prav tako kot nogometna svoboda je svoboda človeškega duha mogoča le znotraj jasno začrtanega sistema družbenih norm in pravil ter nujno determinirana z odnosom do sobivajočega. Kršitve pravil so seveda del te igre, a zanje je potrebno znati sprejeti odgovornost.

Tako kot prekršek v nogometu pomeni izgubo žoge, včasih pa tudi izključitev, človekova dejanja v sodobni družbi ne morejo o(b)stati brez prevzemanja odgovornosti za njihove posledice. Svoboda človeškega duha je mogoča le znotraj jasno začrtanega sistema družbenih norm in pravil ter nujno determinirana z odnosom do sobivajočega.Brez tega družbeni sistem ni platforma svobode, ampak polje kaosa in anarhije kot idealnega gojišča sovraštva, nasilja in vseh vrst ekstremizmov. Človek v tovrstnem brezvladju postane suženj lastne svobode, ujetnik prvinskih nagonov sebe in okolice.

Zahodnjaki si v imenu lastne interpretacije svobode dovoljujemo vse. Tudi žalitve in ponižanja nedotakljivih idealov in vrednot drugače mislečih, ne ozirajoč se na to, kaj zanje dejansko predstavljajo in pomenijo.

Svoboda in spoštovanje

Čeprav ta prispevek ni o terorizmu, saj za pobijanje ljudi ni opravičila, bi za ponazoritev karikirano lahko dejali, da je Charlie Hebdo razvil izjemen poslovni model, ki z lahkoto proda tri milijone izvodov te satirične revije in ki bi ga kot takega v izogib propadu lahko prevzeli tudi naši dnevni tiskani časopisi. Pa vendarle bi bilo tovrstno šaljenje skrajno neprimerno in žaljivo do žrtev in svojcev krvavega terorističnega napada ter tudi do novinarjev slovenskih časnikov, ki bi se v satiri prepoznali. Nedotakljivost človeškega življenja je pač ena od naših najsvetejših vrednot.

Če lahko razumemo to, zakaj potem nismo sposobni doumeti in spoštovati svetosti prepričanj drugače mislečih ljudi?

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja