Čas je, da sindikati prevzamejo odgovornost za stanje v državi

Thumbnail

Kako je mogoče, da v Sloveniji brez Dušanovega in Branimirjevega blagoslova ne moremo prodati niti najbolj shirane krave v državnem hlevu?

MMC RTV, 25. oktober 2005: Štiri največje sindikalne centrale bodo 26. novembra v Ljubljani pripravile protest proti predlaganim vladnim reformam. Predsedniki sindikatov menijo, da bi reforme popolnoma spremenile socialno podobo države, znižale življenjsko raven ljudi, okrnile pravice zaposlenih in tako odpravile socialno partnerstvo.

STA, 17. oktober 2014: V obdobju po letu 1997 je v Sloveniji pod pragom tveganja revščine živelo okoli 11 odstotkov oseb, leta 2002 je bilo takšnih oseb najmanj, in sicer 9,9 odstotka, leta 2012 13,5 odstotka oziroma 271.000, lani pa 14,5 odstotka, oziroma 291.000 ljudi, kažejo podatki statističnega urada.

Resnejšega preobrata na bolje v državi ni zaslediti. Nasprotno,  Slovenija tone po vseh ključnih kazalcih razvitosti.

Ugotovitev, da v Sloveniji iz leta v leto živimo slabše, uživa splošen konsenz med prebivalstvom, kateremu navsezadnje potrjuje tudi državna statistika. A diagnoze za vse bolj klavrno stanje so različne; nekateri krivijo tajkune, drugi nesposobne politike, tretji divji neoliberalizem, četrti Bruselj ter mednarodne finančne trge.

Toda dinamika na neštetih področjih je bila v minulih letih vse prej kot umirjena. Tajkune smo obsodili in zaprli, zamenjali smo rekordno število politikov in vlad, postavili smo barikade »divjemu neoliberalizmu« ter ohranili družbo največje dohodkovne enakosti v Evropi, zaveze Bruslju že leta uspešno odlašamo, finančni trgi pa nam služijo kot bankomat za pokrivanje milijardnih primanjkljajev v državnem proračunu.

Vse to nam je uspelo, a začuda resnejšega preobrata na bolje v državi ni zaslediti. Nasprotno,  Slovenija tone po vseh ključnih kazalcih razvitosti: na lestvici konkurenčnosti svetovnega gospodarstva smo v zadnjih šestih letih s 37. mesta nazadovali na 70., za države kot so Orbanova Madžarska, Jordanija, Kolumbija, Črna gora, Vietnam in Gruzija, po stopnji ekonomske svobode si s Sierro Leone delimo 105. mesto med 152 državami, poleg Grčije smo najmanj privlačna evropska država za tuje vlagatelje, naš življenjski standard se vse bolj oddaljuje od povprečja EU.

Slovenija je praktično edina država v EU, kjer je sindikalnim vodjem reformne programe katerekoli vladne koalicije uspelo blokirati do popolnosti.

»Kup suhoparnih statistik,« bi kdo zamahnil z roko, a navsezadnje so to pokazatelji realnosti, v kateri pod pragom revščine živi skoraj 300 tisoč slovenskih državljanov.

Mirne vesti lahko ugotovimo, da se je v minulih letih popolnoma spremenila socialna podoba države, znižala življenjska raven ljudi, okrnjene so pravice zaposlenih in tako odpravljeno socialno partnerstvo.

Zanimivo, vse to je Slovence doletelo kljub odpovedi ali padcu vladnih reform, na apokaliptične posledice katerih se na ulicah z dvignjenimi pestmi vsa ta leta sklicujejo sindikati. Pravzaprav je Slovenija praktično edina država v EU, kjer je sindikalnim vodjem reformne programe katerekoli vladne koalicije uspelo blokirati do popolnosti. Vlade se menjujejo, a njihov resnični vodja vseskozi ostaja isti, večni predsednik ZSSS Dušan Semolič, se smrtno resno rad pošali inovator in podjetnik Ivo Boscarol.

Frustrirajoče pri tem je, da nesposobne in škodljive politike lahko zamenjamo na volitvah, medtem ko so sindikalni vodje praktično nedotakljivi.

Neizpodbitno drži, da so sindikalne centrale iz uvoda največji garant ohranjanja statusa quo v Sloveniji. Pri vsem tem je najbolj fascinantna njihova oblastna moč, s katero tako uspešno minirajo vsakršni poskus uveljavljanja družbenih sprememb, pa čeprav mandata za to niso dobili na kakšnih  demokratičnih volitvah, med ljudmi po javnomnenjskih raziskavah uživajo nizek ugled, vsake toliko časa jih izžvižga in domov nažene celo lastno delavstvo.

Frustrirajoče pri tem je, da nesposobne in škodljive politike lahko zamenjamo na volitvah, medtem ko so sindikalni vodje praktično nedotakljivi s strani vseh tistih 99 odstotkov ljudi, na katerih življenja s svojo aktivnostjo nepopravljivo vplivajo. Oni so resnični 1 odstotek, kateremu bi se morale upreti širne množice.

Kako je torej mogoče, da v Sloveniji brez Dušanovega in Branimirjevega blagoslova ne moremo prodati niti najbolj shirane krave v državnem hlevu?!?

Slovenci postajamo enaki kot še nikoli, vse bolj enaki v revščini.

Napačno bi bilo sklepati, da so sindikalni vodje »mastermind-i« reformne blokade države, saj so v bistvu le orodje v rokah precej vplivnejših interesnih združb, o čemer sem pisal na drugem mestu. A če se že v prvih bojnih vrstah pojavljajo kot njihovi glasniki, bi bilo edino prav, da prevzamejo tudi odgovornost za posledice politike, ki jo vsiljujejo.

Konec koncev je država v imenu ljudstva naredila vse tako, kot so zahtevali – reforme so bile pospravljene globoko v predal, ohranili smo javno šolstvo, zdravstvo, še povečali javni sektor, ohranili visoko obdavčitev dela in nevzdržne davčne stopnje za posameznike z najvišjimi dohodki, za ohranjanje kvalitete življenja nebrzdano trošili izposojen denar,  ob vsem tem pa prodali zgolj eno ali dve od skoraj 500 podjetij z državnim lastniškim deležem.

Vse to za dosego njihovega cilja – enakosti vsakogar in vseh. Za ta »uspeh« jim je potrebno pripisati vse zasluge. Slovenci postajamo enaki kot še nikoli, vse bolj enaki v revščini. Jih bomo v zahvalo kdaj poklicali na odgovornost?!

 

Foto: Ana Kovač, Planet Siol.net

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SKLENI NAROČNINO že od 4,90 € / mesec