Moj otrok je sramežljiv. In kaj sedaj?

Vir: Shutterstock

Otrok te grabi za roko in vleče v sobo na pol znanih otrok, ki se igrajo. »Kar pojdi,« mu prigovarjaš, on pa še bolj vleče. »No, prav, greva pogledat.« In potem stojita tam in gledata. Celo večnost.

Vmes sicer prigovarjaš, razlagaš, otroka spodbujaš, da bi se pridružil igri – on pa še naprej, kot bi bil zamrznjen, samo gleda nasmejano in igrivo gručo otrok.

Dokler ne pride nekdo drug od staršev, ki te želi opogumiti: »Vaš je pa bolj sramežljiv, kaj?« »Ja,« se kislo nasmehneš. In v sebi zaveš, da je propadel še en poskus »integracije otroka«.

Kaj je sramežljivost pri otroku?

Sramežljivost vključuje tesnobo in zadržanost v socialnih situacijah. Sramežljivost gotovo ni najbolj popularna lastnost v današnji dobi samopromotorstva, vseeno pa ni redka. Večina ljudi kdaj v življenju doživlja sramežljivost in tesnobo v socialnih stikih, še posebej v zgodnjem otroštvu ali najstništvu.

Del te sramežljivosti prinesemo na svet, kar se kaže že zelo zgodaj kot zadržanost do novih predmetov, situacij; k sramežljivosti nagnjeni otroci težje vzpostavijo stik z neznanimi ljudmi. (Tu je priložnost za starše, da se vprašamo, kako mi vzpostavljamo stik z neznanci in kakšne so naše izkušnje s sramežljivostjo v otroštvu?)

Del sramežljivosti pa je lahko posledica negativnih izkušenj otroka, denimo če ga pogosto in intenzivno kritiziramo, če je v odnosu do nas šibkeje navezan, če mu ne nudimo dovolj varnosti ali socialne spretnosti.

Soočanje otrok s sramežljivostjo

Za vsakega otroka so izziv nastopi pred občinstvom, saj so povezani z veliko pozornostjo drugih, hkrati pa podvrženi ocenjevanju. Navkljub občutkom tesnobe pa večina otrok lahko te situacije izpelje.

Veliko otrok tudi potrebuje spodbudo pri vključevanju v nove socialne situacije, denimo kako na igrišču pristopiti k otroku, ki se igra v peskovniku zanimivo igro.

Sramežljivi otroci si želijo družbe, želijo se vključiti, vendar jih sramežljivost lahko zavre celo do te mere, da na zunaj delujejo kot nezainteresirani, umaknjeni ali zdolgočaseni.

Sramežljivi otroci si želijo družbe, želijo se vključiti, vendar jih sramežljivost lahko zavre celo do te mere, da na zunaj delujejo kot nezainteresirani, umaknjeni ali zdolgočaseni. To je drugače kot pri otrocih, ki rabijo več časa v samoti in jih družba drugih ne zanima preveč.

Prednosti sramežljivosti

Dobra stran sramežljivosti je, da so ti otroci pogosto bolj občutljivi za signale drugih in hitreje opazijo spremembe v socialnem okolju. Taki otroci se navadno tudi redkeje zapletajo v konflikte z drugimi, saj jim je mnenje drugih pomembno.

Izziv za starše pa je, kako preprečiti, da bi ta občutljivost ovirala otroka pri odkrivanju novih stvari, spoznavanju ljudi in razvijanju svojih talentov.

Kdaj je sramežljivost problem?

Sramežljivost, ki je otrok ne zmore več obvladovati, postane breme. Ne le, da povzroča otroku (in staršu) stres, ampak spodbuja nastanek začaranega kroga: otrok se ne vključuje v družabne aktivnosti, posledično ima manj možnosti za socialne izkušnje in vajo socialnih spretnosti, kar ga naredi bolj negotovega in umaknjenega.

Pozneje se tak otrok izogiba aktivnostim, v katerih bi bil izpostavljen, npr. aktivnosti v šoli, različni športni, umetnostni krožki ipd. Tako otrok izgublja priložnosti, da bi razvil svoje talente in srečeval prijatelje.

Sramežljivi otroci si želijo družbe in se zavedajo svoje pomanjkljivosti, kar vpliva tudi na njihovo slabšo samopodobo in nezadovoljstvo glede sebe.

Pogosto plahi otroci postanejo tudi plahi najstniki in odrasli. Toda tudi suvereni odrasli, ki so bili v otroštvu plahi, obžalujejo izkušnje, ki so jih zamudili zaradi svoje plahosti.

Zaradi tega je pomembno, da smo kot starši pozorni na to. Otroci so si različni, z različnimi talenti. Morda vaš otrok ne bo zvezdnik (no, ali pa – Barbra Streisand ali Tom Hanks sta tudi sramežljiva že od otroštva).

Vseeno pa obstajajo načini, kako otroku lahko pomagate prebroditi hromečo sramežljivost, da jo bo lahko obvladal do te mere, da ga ne bo pomembno ovirala v življenju. Več o tem pa v naslednjem članku.

Miha Rutar je doktor zakonske in družinske terapije. V Zavodu iskreni.net vodi skupine za očete.

Foto: blog.ctrinstitute.com