Zakaj se moj otrok »grdo obnaša«?

Vir: Pixabay

»Že spet si otroka skočita v lase in se ruvata! Pa čeprav sem jima prepovedal risanke in računalniške igre, nič ne zaleže, vedno eno in isto. Nemogoča sta!« je pritožba, ki sem jo slišal od očeta. Kako razumeti takšne sitaucije in predvsem kaj narediti, ko se otrok vedno znova »neprimerno vede«?

Vsako vedenje ima svoj zakaj

Za začetek si je pomembno priznati, da je vsako vedenje upravičeno z vidika posameznika. To pomeni, da ima nek smisel, neko funkcijo, saj zadovoljuje neko potrebo (pa čeprav le na kratek rok). Včasih ima lahko isto vedenje pri otroku različne funkcije. Lahko se na primer joče, ker ne dobi čokolade in je frustriran, lahko se joče, ker je utrujen, lahko se joče, ker želi pritegniti našo pozornost, ali pa se joče, da se izogne neprijetni situaciji pospravljanja igrač. Nikoli pa se ne joče, da bi nas nerviral ali kar tako, brez veze.

Opazovanje okoliščin in posledic neprimernega vedenja

Na nas starših je torej, da odkrijemo, kaj to »nemogoče vedenje« skriva zadaj in da odgovorimo na to potrebo. Pri tem nam je lahko v pomoč, da dobro opazujemo okoliščine in posledice nezaželenega vedenja. Kot raziskovalci pristopimo h konfliktu z radovednostjo in objektivnostjo.

Kakšne so bile okoliščine pred neželenim vedenjem?

Tu so pomembne tako zunanje okoliščine (npr. naloga oz. navodilo, dogodek, prisotnost ljudi, ureditev prostora) kot tudi notranje (npr. razpoloženje, utrujenost, lakota). Če vzamemo primer iz začetka: Kaj se je zgodilo pred izbruhom jeze in konfliktom z bratom? Kaj mu je rekel / naredil? Kakšna je bila situacija konflikta – skupen igralni kotiček, sta se sprva lepo igrala, pa je kasneje prišlo do konflikta, ali je en poiskal drugega, ko se je sam igral? V kakšnem stanju je bil otrok – je prišel ravno iz šole po napornem dnevu, je lačen, utrujen? So konflikti pogostejši med vikendi, ko smo več skupaj, ali med tednom, ko je več obveznosti?

Kakšne so bile posledice neželenega vedenja?

Kako se je npr. konflikt končal – kdo je »zmagal«? Kako sva starša odreagirala – koga oštela, koga zaščitila? Koliko časa sva se ukvarjala s konfliktom? Kako se je dan odvijal po tem dogodku? Pri vprašanju posledic se je pomembno postaviti v čevlje drugega. Z vidika staršev vzgajamo in skušamo otrokovo vedenje »popraviti«, z vidika otroka pa lahko dosežemo ravno obraten učinek.

Na primer, da otrok izzove konflikt z bratom, ko mora pospraviti igrače ob koncu dneva. Mi veliko energije porabimo za pogovarjanje o konfliktu in opravičilo, a na koncu se mudi spat in sami pospravimo igrače. Z vidika otroka je »pridiga« majhna cena za to, da mu ni treba pospraviti igrač, pa še mir ima, ko ga »pošljemo v sobo, da razmisli o tem, kar je rekel«.

Navadno niti otroci niti odrasli nimamo ozaveščenih teh procesov, zato bi bilo krivično reči, da »se je otrok zanalašč skregal z bratom, da mu ne bi bilo treba pospraviti«. A vendar naš odziv deluje kot nagrada in poveča možnost, da bo otrok naslednjič ob obveznostih, ki jih oceni kot prevelike, izzval konflikt in se izognil nalogi.

Iskanje vzroka neprimernega vedenja

Ko imamo več takšnih kritičnih situacij, lahko začnemo opažati vzorec oz. funkcijo vedenja. Če se ena vedenja ponavljajo, najbrž otrok preko tega zadovoljuje neko potrebo.

Če je na primer konflikt vedno, ko pride iz šole, je morda v ozadju napetost in nakopičena jeza, ki jo otrok da iz sebe preko pretepa s bratom. Če bomo vstopili v tako situacijo z omejevanjem in silo, bomo samo priročna boksarska vreča, v katero bo otrok sprostil vse svoje frustracije. Na koncu bo otrok čutil olajšanje, a tudi zagrenjenost zaradi pokvarjenih odnosov … frustracije pa na koncu občutimo starši.

Če pa otrok na primer začne konflikt z bratom, ker ga sicer ne opazimo in je lačen pozornosti, potem bo naše karanje in sekiranje direktna zadovoljitev potrebe po pozornosti in stiku. Resda ne bo to prijeten stik, a vsaka pozornost je boljša kot nobena. Bolj kot se bomo ukvarjali z njim samo ob konfliktih, večkrat si bosta z bratom v laseh.

Iskanje alternativ

Na nas je, da pomagamo otroku poiskati druge načine zadovoljevanja potrebe. To pomeni, da vplivamo na okoliščine in posledice neželenega vedenja. Manjši kot so otroci, težje prepoznajo svoje potrebe in manj možnosti imajo, da jih izrazijo in zadovoljijo na druge načine, kot z neprijetnim vedenjem. Še posebej, če ta način zanje deluje. Zato je pomembno, da otroku razširimo repertoar možnosti, kako nam lahko sporoči svojo potrebo oz. jo zadovolji. 

Velikokrat je dovolj, da otroka začutimo in ubesedimo, kaj se z njim dogaja. »Vidim, da si slabe volje – kaj se je dogajalo v šoli?« »Si jezen, ker ti bratec ne vrne kock?«

Včasih je potrebno nekaj konkretno narediti. Če je na primer otrok po prihodu iz šole napet, lahko naredimo nekaj fizičnega z njim – gremo na sprehod, mu pomagamo napetost dati iz sebe preko športa, ruvanja.

Če ima otrok premalo pozornosti oz. stika z nami samo v kritičnih situacijah, se mu zavestno posvetimo vsak dan nekaj časa. Naj preživi ta čas ena na ena z vami. V situacijah, ko pa izzove konflikt, se s konfliktom ukvarjamo le toliko, kot je nujno potrebno, da se otrok umiri.

Skratka, vsako potrebo je mogoče zadovoljiti na bolj prijeten način za vse. To ne pomeni, da bomo vsa neprijetna vedenja prekinili, a če se bomo vadili v prepoznavanju potreb in odgovarjanju nanje, bomo prekinili ustaljene vzorce slabega vedenja.


O tem, kako se pravilno odzivati na vedenje otroka in različnih vzgojnih izzivih, bo govora tudi na Skupini za očete. Vabljeni, da se ji pridružite. Več informacij:


Preberi še: