Od idealne prazničnosti do praznične realnosti
Vstopamo v najlepši del praznikov. Čas, ko bomo lahko več časa preživeli en z drugim … ko se bomo igrali, pekli, brali, kuhali, okraševali … kako bo luštno!
Toda pogosto postanejo te ideje, ki jih gojimo, zapoved za nas in za naše bližnje. Gremo peči: ti boš mešal, ti valjal, ti dajal v pečico! In tako v kljukamo in preverjamo, če vsi sodelujejo. In seveda otroci se uprejo temu. Ali pa skregajo – kdo bo valjal in kdo mešal, predvsem pa kdo bo jedel in koliko. In grejo idealni prazniki v franže.
Ideal kot obliž na rano
Bolj, kot bomo daljšali seznam »potrebnih stvari« med prazniki, več pritiska bomo ustvarjali in več bo stresa. Zato je dober začetek, če se umirimo in samo smo ob svojih najbližjih.
Ne me narobe razumeti – lepo je hrepeneti po vzdušju in aktivnostih med praznikih. A pogosto se pod tem idealom, ki ga gojimo, skriva rana, ki jo želimo prelepiti z idealnimi prazniki. Včasih je to krivda, ker imamo občutek, da bi morali z otroki preživeti več kvalitetnega časa, in bi si želeli v teh praznikih vse nadoknaditi. Početi vse tisto, kar je lepo in česar nismo uspeli pretekle tedne in mesece.
Včasih pa je ta rana še starejša in se tiče naših spominov praznikov, ki so bili marsikdaj zagrenjeni zaradi slabe volje, živčnosti, jeze, kreganja staršev. In smo si rekli, da »pri nas bo pa drugače«. Zato skušamo vse urediti, da bo drugače. Kako boleče je, ko ugotovimo, da smo navkljub vsemu trudu sitni in zafrustrirani.
Iskanje boljše poti
Da bi lahko izstopili iz tega filma, se moramo najprej zavedati vsega, kar prinašamo v ta čas: utrujenost, tesnobo, krivdo … Si priznati, da je v nas tudi hrepenenje po tem, da bi nadoknadili kakšno izgubljeno priložnost in se spet povezali. V naslednjem koraku pa je potrebno videti, da se praznikov ne da izdelati in izsiliti, ampak jih moramo soustvariti. Si priznati, da nimamo kontrole nad tem, kako bodo stvari izpadle. Da bolj, kot bomo daljšali seznam »potrebnih stvari« med prazniki, več pritiska bomo ustvarjali in več bo stresa. Zato je dober začetek, če se umirimo in samo smo ob svojih najbližjih.
Največ, kar (si) lahko podarimo
V resnici si otroci najbolj želijo naš čas oz. našo prisotnost. Da jih opazimo v tem, kar počnejo in se priključimo na njihov svet. Včasih tako, da skupaj zgradimo kaj iz kock, sodelujemo v čajanki … ali pa skupaj pogledamo filmčke na YouTubu, ki otroke navdušujejo.
Ko smo enkrat priklopljeni na njihov svet, jim lažje predstavimo tudi svoje zamisli. In jih povabimo vanje – v peko piškotov, postavljanje jaslic in okraševanje smrečice. Tudi tu pomaga, da pustimo pred vrati svoje ideale in zamisli, kako bi moralo biti, in smo odprti za njihove pobude, ideje. Predvsem pa, da se veselimo tega, da smo skupaj in da soustvarjamo praznike. Tudi preko zažganih piškotov in surrealističnih jaslic z dinozavri in minecraft pošastmi. Ker na koncu praznikov bo otrokom ostalo le to, koliko smo jih začutili, koliko so lahko delili svojega sveta z nami in koliko smo se lahko povezali drug z drugim.