
Pastirji in angeli
V istem kraju so pastirji prenočevali na prostem in čez noč stražili pri svoji čredi. Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala. Zelo so se prestrašili. Angel pa jim je rekel: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, povito in položeno v jasli.« In nenadoma je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki je hvalila Boga in govorila:
»Slava Bogu na višavah
in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.«
Ko so angeli šli od njih v nebo, so pastirji govorili drug drugemu: »Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod!« Hitro so odšli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, položeno v jasli. Ko so to videli, so povedali o besedi, ki jim je bila rečena o tem otroku. In vsi, ki so slišali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji. Marija pa je vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu. In pastirji so se vrnili ter slavili in hvalili Boga za vse, kar so slišali in videli, tako, kakor jim je bilo rečeno. Lk 2,8-20
Pastirji so pasli svoje črede nedaleč proč od betlehemske štalice, v kateri so prenočevali Marija, Jožef in novorojeni Jezus.
Kako si predstavljamo ta prizor?
Seveda precej romantično, kot običajno glede vsega, kar je časovno oddaljeno. Pastirji kot plemeniti poduhovljeni modreci in ne običajni škrbavi ‘čobani’, okrog katerih bi povprečen človek naredil ovinek. Dejstvo je, da so službo pastirja skozi vso zgodovino opravljali tisti, ki niso bili (še) za drugo delo. Okoli njih so ljubke bele ovčke in ne smrdeče živali, kar živali v čredi so. Kajti realno gledano, ovčke so ljubke kot novorojenčki ali pa zelo od daleč.
Kakorkoli, Bog je očitno določil, da bodo pastirji tisti, ki se jim bo angel prikazal in jim povedal novico o rojstvu Mesije. Postavimo se v njihovo kožo. Kot Izraelci so gotovo že kaj slišali o Mesiji, vedeli, da naj bi nekoč prišel nekdo, ki jih bo rešil. Kot koga so si ga predstavljali? Zelo verjetno kot nekoga, ki jih bo rešil njihove bedne situacije, ki jim bo vsaj nekoliko olajšal življenje, morda prepodil sovražnike (sosednja ljudstva), okupatorje (Rimljane).
In tako jim je angel neke noči povedal, da se je ta Nekdo rodil nedaleč stran in da naj ga gredo pogledat. Šli so in ga res našli. Angel je vsekakor naredil vtis na njih. O tem, kar je rekel, so, kot pravi evangelij, povedali tudi Mariji in Jožefu.
Kaj pa so si pozneje o tej nočni izkušnji mislili pastirji pozneje? Kaj je bilo čez pet, trideset, petdeset let z njimi?
Realnost vsakdana
Če se v Jezusovem življenju do 30 leta ni zgodilo nič posebnega, je očitno tudi pastirjem iz tiste noči življenje po srečanju z angelom teklo naprej kot do tedaj. Leta so minevala, beda je bila še vedno tu, okupatorji tudi. Morda se je kdaj kateri spomnil na tisto noč, spomin se je vedno bolj oddaljeval, tisti otrok je sedaj kdo ve kje, morda niti več ne živi … se mi je morda samo sanjalo?
Glede na tedanjo življenjsko dobo jih najbrž večina sploh ni bila več živih, ko je Jezus nastopil javno. Ali pa so bili vsekakor že ostareli. No, pa recimo, da je kakšen še živel, ko je Jezus javno nastopil. Recimo, da se je njegovo srce spet napolnilo z upanjem, da se bo pa sedaj res izpolnilo, kar je napovedal angel tisto davno noč. Da je sedaj res prišel čas rešitve. Da bodo vsaj njegovi otroci in vnuki deležni veselja, ki ga je po tem otroku obljubljal angel. Recimo, da je spremljal Jezusovo delo. Morda je celo postal eden izmed učencev.
Potem pa je ta človek na koncu tako klavrno končal. Kot kriminalec.
Kako naj bi ostareli pastir ohranil vero in upanje, če pa so Mesijo umorili kot zločinca? Kakšni angeli, kakšna nebesa, kakšno veselje. Halucinacije.
Tragika izraelskih pastirjev
Bi lahko zamerili tem preprostim pastirjem? Morda se motim in je kateri od njih to upanje čuval v svojem srcu kot zaklad in ga prinesel v večno življenje.
Bi lahko komurkoli zamerili? Učencem, ki so se razkropili? Petru, ki je Jezusa zatajil? Judi, ki ga je izdal?
Kako lep in obetajoč začetek zgodbe s tako bednim koncem. Vsaka stvar se izrodi in zaserje, ko je predolgo na tem izrojenem in zasranem svetu. Še mesija in njegovo poslanstvo. Rekel je, da je vse povedal. Komu, če pa ga niso in nismo razumeli?
Za izraelsko ljudstvo veselje še ni prišlo. So za to krivi sami, ker niso sprejeli Mesije? So si zaslužili holokavst in pred njim stoletja preganjanj? Mnogi so jim zgodovinsko obešali to krivdo in jim jo po tihem še danes. Pa saj je Jezus sam rekel, da je itak prišel umret, da bi plačal za grehe človeštva. Je imel sploh kakšno poslanstvo, ki bi zadevalo zemeljske zadeve? Ki bi v resnici zadevalo blagostanje izraelskega naroda? Hm, če pogledamo z dvatisočletno distanco – najbrž niti ne. Ampak je o tem govoril stoletja in jim to obljubljal. Ali pa so ga narobe razumeli in nikoli ni šlo za njih? In nikoli sploh ni šlo za to življenje? Je to življenje samo kratek čas nosečnosti, samo predsoba večnosti?
Celotna slika?
Pastirji očitno niso imeli pojma o celotni sliki. Še Marija ne, pa je imela več nadnaravnih obiskov. Pavel je potem razlagal nekaj o tem. Pa Janez. Pa mnogi drugi. Bolj ali manj posrečeno.
Kaj pa kristjani danes, kaj vemo mi o celotni sliki? Po obdobjih iluzije superiornosti nad vsemi drugimi, danes ponižno vemo predvsem to, da ne vidimo celotne slike. Da imamo zelo malo pojma o božjih načrtih. Da Bog da in vzame, brez pojasnila. Dopušča, da drugi vpijejo, sam pa govori čisto tiho, pravzaprav šepeta. Dopušča, da je stoletja napačno interpretiran, pa se za to sploh ne zmeni. Morda pa to sploh ni pomembno. Ne moremo ga strniti ne v knjigo, ne v nauk, ne v religijo.
Kot Descartes, vemo, da nič ne vemo. In če pogledamo to, kar gotovo vemo – da je prišel na svet kot dojenček v zanikrnem hlevu in da si je za prve obiskovalce izvolil pastirje, potem spet vidimo, da ničesar ne vemo in da smo ves ta svet narobe zastavili. In da bo potrebno iti, tiho in ponižno, k temu detecu v jaslih in preziprašati najprej svoje srce in življenje, potem pa še vso zgodovino, družbo in religijo.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Za pastirje tistega časa in današnjega me ne skrbi. Znali so poslušati in na besede angela v zaupanju oditi v Davidovo mesto. Vera, ki ni nekaj statičnega, ampak nenehno poslušanje in hoja za Njim, ki mu pastirji sledijo. Pogosto je dovolj stavek psalma. Če jih je preprosto ljudstvo tedanjega časa znalo na pamet in živelo iz njih, lahko pomagajo tudi nam, ki jih danes najdemo zapisane v več oblikah, da se spet (spre)obrnemu k Odrešeniku, ki je Mesija, Gospod.
Bolj zaskrbljujoči so bogatini tistega časa in današljega, kot je zapisano v evangeliju:
“Nato mu je bogataš rekel: ›Prosim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta. 28 Imam namreč pet bratov in posvari naj jih, da tudi oni ne pridejo v ta kraj mučenja!‹ 29 Abraham mu je dejal: ›Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!‹ 30 Ta pa mu je odvrnil: ›Ne, oče Abraham, toda če pojde kdo od mrtvih k njim, se bodo spreobrnili.‹ 31 On pa mu je dejal: ›Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih.‹« Lk 16, 27-31
Ali ni kraj mučenja ravno srce prazno Boga? Zavedanje, da smo v rokah Boga, je tisto resnično bogastvo, ki ga svet ne more dati in tudi ne vzeti. Da, so težke in nerazumljive stvari, ki se zgodijo, a že besede Bogu: “Glej, nemogoče mi je verovati in moj plamen ugaša.”, pomeni zaupanje Vanj in ohranjanje vezi z Njim. Srce, ki je odprto v pogovor z Bogom, je rešeno.