V najstništvu nas otroci potrebujejo veliko bolj kot prej

Vir: Storyblocks

»Pri nas se je pa že začelo, v puberteti smo!« »Ojoj … vso srečo … no, saj čez pet let bo bolje.«

Tako nekako gredo dialogi med starši najstnikov, ki kažejo na zelo zakoreninjen mit glede najstništva, in sicer da je to obdobje, obsojeno na jalove spopade med starši in najstniki, ki na koncu minejo sami od sebe, vmes pa je pač potrebno zdržati.

Razvoj možganov

A v najstništvu gre za veliko več kot to, da je treba zdržati! V najstništvu nas otroci potrebujejo bistveno bolj kot prej, a na drugačen način. Podobno kot pri dveh letih je obdobje najstništva čas hitrega razvoja otrokovih možganov, ki ima svoje posledice na mnogih področjih: miselnem, čustvenem, vedenjskem, vse skupaj pa vodi v vzpostavitev novega funkcioniranja ter tudi identitete.

Tako kot v boksu sparing partnerji omogočijo maksimalen upor z minimalnim tveganjem poškodbe, je tudi starševska vloga pri najstnikih, da jim omogočijo jasne meje in omejitve, ki omogočajo varnost. Na drugi strani pa je pomembno, da so starši dovolj fleksibilni in odprti.

Po enajstem letu starosti se pri otrocih (pri dekletih prej kot pri fantih) začnejo možgani skokovito razvijati, neenakomeren razvoj možganov pa ima za posledico nepredvidljivo odzivanje mladostnikov. V tem času se namreč razvije sposobnost abstraktnega mišljenja, hkrati pa se intenzivira tudi čustvovanje, ki ga zaradi slabih povezav s sprednjim delom možganov mladostniki ne zmorejo dobro uravnavati. Neenakomeren razvoj možganov vpliva tudi na povečano nagnjenje k tveganju, ki je v najstništvu običajno.

Priložnosti in pasti

Vse te spremembe v razvoju možganov imajo pozitivne in negativne plati. Intenzivno čustvovanje daje občutek živosti in voljo do življenja, po drugi strani pa če je čustvovanje neregulirano, vodi v muhavost in labilnost, ki zastrupljata ozračje. Povečano nagnjenje k tveganju omogoča preizkušanje novega ter dejavno vključevanje v življenje, lahko pa iztiri v tvegana vedenja, ki se končajo tragično. Abstraktno razmišljanje omogoča iskanje rešitev izven okvirov, iskanje smisla in oblikovanje novih idej, po drugi strani pa lahko povzroči krizo identitete in zmedenost, ki lahko vodi v večjo podredljivost in občutljivost na pritisk vrstnikov.

To, katera plat se bo bolj kazala, je odvisno tudi od starševskega (ne)vpletanja.

Starši kot sparing partnerji najstnikom

Ena od ključnih vlog staršev je, da so »sparing partner« svojim najstnikom. Tako kot v boksu sparing partnerji omogočijo maksimalen upor z minimalnim tveganjem poškodbe, je tudi starševska vloga pri najstnikih, da jim omogočijo jasne meje in omejitve, ki omogočajo varnost. Na drugi strani pa je pomembno, da so starši dovolj fleksibilni in odprti, da lahko ob njih najstniki preverjajo vrednote in preizkušajo vedenja, brez da bi bili zaradi tega ogroženi.

To je naporno za starše in deluje kot »hoja po robu«, ko najstnik res testira starševsko potrpežljivost: jih sooča z nedoslednostmi (ja, ampak zadnjič si pa tako rekel), prevetruje vrednotni sistem (govoriš, da ti je Jezus zgled, a hkrati si skregan s sosedom), testira trdnost odločitve (vse prijateljice bodo na zabavi do polnoči) itd. Hoja po robu neizogibno pripelje tudi do zdrsov in neumnosti. Takrat je še toliko bolj pomembno, da starši vzamejo svojo vlogo sparing partnerjev zares in navkljub jasnemu sporočilu o neprimernosti vedenja ohranijo odnos in se trudijo za najstnikovo zaupanje. Dokler imajo zaupanje in odnos, bo njihov glas segel tudi izven meja doma. Najstniki so namreč bolj podvrženi privzemanju tveganja, če se počutijo socialno izolirane ali nastopajo v vlogi žrtve.

Izkušnje, ki gradijo

V razvojnem skoku najstništva se zgodi še en pomemben proces: obrezovanje sinaps. Na nek način gre za optimizacijo možganov, pomeni pa, da tiste povezave, ki se uporabljajo, ostanejo, neuporabljene pa se odstranijo. Posledično pomeni, da se nekatere reakcije in navade okrepijo in utrdijo za kasnejše življenje. Prav zaradi tega so najstniški možgani zelo ranljivi za razvoj (ne)kemičnih zasvojenosti, nasilje, razvoj psihopatologije (tesnoba, depresija).

Ni odveč dodati, da na vse te spremembe pomembno vplivajo starši preko izkušenj, ki jih imajo z najstniki, ter izkušenj, ki jih najstnikom dopustijo. Oziroma če smo še bolj plastični: celodnevno sedenje pred zaslonom in igranje igric ali pa samoumirjanje z marihuano ali alkoholom je za najstnika dosti bolj škodljivo kot za odraslega.

Zato se splača angažirati v svojem starševstvu in ne samo »čakati, da puberteta mine«. Stik, ki ga boste vzpostavili z najstnikom, pogovori, ki bodo umirili, občutek slišanosti in varnosti pri najstniku, bodo namreč odmevali dosti globlje.


Prostor za pogovor o izzivih staršev najstnikov bo tudi na Skupini za starše najstnikov, ki bodo potekala od 24. marca do 14. aprila ob sredah zvečer ob 20.30 (24. in 31. marec ter 7. in 14. april) preko aplikacije ZOOM. Srečanja so zastavljena kot celota, njihove teme pa se med seboj povezujejo, zato je smiselna udeležba na celotnem ciklu srečanj. Skupino bosta vodila: dr. Miha Rutar, psiholog, dr. ZDT in supervizant vedenjsko kognitivne terapije ter Monika Burjek, spec. ZDT. Več o Skupini za starše najstnikov lahko preberete na tej povezavi, kjer se lahko tudi prijavite. Udeležba na programu je za udeležence BREZPLAČNA, saj jo omogočata: