Manj besed in več dejanj

Foto: Shutterstock

Svet vedno večkrat pretresajo dogodki, ki močno presegajo človeški razum. Stanje nam ni všeč, zato se odločimo bodisi za beg bodisi za iskanje rešitev.  Naša dejanja opazujejo otroci. Tudi oni se (pogosto zaradi ravnanj odraslih) znajdejo v težkih situacijah. Tudi njim ni všeč občutek nemoči. Tudi oni bežijo ali iščejo rešitve. Slednje so žal dostikrat neprimerne in včasih tudi takšne, ob katerih ostanemo brez besed. Že vsak najmanjši tovrsten dogodek v družbi prebuja alarme, da nekaj ni v redu, in spodbuja, da se kot oče, mati, učitelj, ravnateljica, policistka, zakonski terapevt, kmet, čistilka, politik, raziskovalka, župnik, novinar, stara mama, boter, sestrična …  zaustavim in razmislim: Kje je moje mesto v njem?

Zgolj začudenje, strah, iskanje krivcev, prelaganje odgovornosti na posamezne institucije in/ali osebe, iskanje (od)rešiteljev, ne pripomore k razrešitvi situacije, temveč vodi v začaran krog. Ta sčasoma zaradi nalaganja vedno težjih situacij postaja večji in bolj zapleten: ne samo zaradi naraščajočega števila vpletenih, temveč zaradi razraščanja jeze, strahu in občutka nemoči. Depresija in otopelost sta le korak stran, zaradi zamegljene resnice tudi težje opravljamo naloge, ki so nam zaupane.

Če nam je všeč ali ne, prav vsi ljudje, ne glede na spol, stan ali prepričanje, smo med seboj povezani in močno odvisni. Prav vsak izmed nas ima svoje pomembno mesto v okolju, v katerem živi in dela. In prav vsak izmed nas se mora boriti, da bi bilo v svetu čim manj temin.

Mladi potrebujejo meje. In mladi potrebujejo odrasle, ki jim jih bodo postavili brez strahu in želje po ugajanju vsem in za vsako ceno.

Ne zamahuj z roko, češ, to se me ne tiče.

Kaj bi storil, če bi bil ravnatelj in bi ti prišel hišnik povedat, da v enem izmed stranišč skupina učencev opazuje, kako imata dva njihova sošolca spolni odnos: Bi zamahnil z roko, češ, saj so najstniki, ali bi se lotil reševanja situacije, kolikor bi jo sam zmogel in znal? Zamahovanje z roko in iskanje izgovorov je beg. Mladi potrebujejo meje. In mladi potrebujejo odrasle, ki jim jih bodo postavili brez strahu in želje po ugajanju vsem in za vsako ceno.

Ne išči napak, temveč resnico.

Če v pogovorih zgolj čakaš na trenutek, da bo tvoj sogovornik povedal nekaj, s čimer se ti ne boš strinjal, če bereš članke samo zato, da boš v njih našel napako, potem izgubljaš priložnost. Priložnost, da v slišanem ali prebranem zaznaš, ali si ti sam na pravi poti, ali pa je morda kaj, kar bi bilo dobro, da spremeniš. Izmed množice izgovorjenih ali napisanih besed je velikokrat zgolj ena namenjena le tebi.

Ni v tvoji moči, da bi reševal svet. Imaš pa moč, da rešuješ to, kar je tebi poslano na pot.

Ker nimaš vseh odgovorov na vprašanja, ki te begajo, raje ne narediš nič: da se ne bi zmotil. Da se ne bi komu zameril. Veš, ni ti treba imeti vseh rešitev, saj nisi bog. Si samo človek, kljub vsem omejitvam obdarjen s točno tistim, kar potrebuješ zase in za svoje bližnje. Zavedaj se tega in s ponosom izkoristi, kar ti je podarjeno. V takšni luči glej tudi na druge.

Kolikokrat si v situaciji, ko želiš biti pametnejši od tistega, ki je posvetil svoje življenje določeni stvari: v šoli, v vrtcu, na pošti, v trgovini, pri zidanju hiše, na zdravniškem pregledu …

Nisi strokovnjak za vse. Izkoristi znanje drugih, da boš bolje živel tudi sam.

Predstavljaj si, da si slab nogometaš, imaš pa prijatelja, ki sta te pripravljena učiti. Na igrišču poskusite, a že po petih minutah odnehate, vsi skregani: Ti želiš delati po svoje in nočeš poslušati njunih navodil … Morda se ob tem primeru nasmehneš in zamahneš roko. A kolikokrat si v situaciji, ko želiš biti pametnejši od tistega, ki je posvetil svoje življenje določeni stvari: v šoli, v vrtcu, na pošti, v trgovini, pri zidanju hiše, na zdravniškem pregledu …

Če en člen v družbi ne opravi naloge, prizadevanje vseh ostalih posameznikov in / ali institucij ne more obroditi vseh želenih sadov. Mladi opore, pomoči in odgovorov na svoja iskanja ne smejo in ne zmorejo dobiti zgolj ob vrstnikih, brskalnikih, družbenih omrežjih. Za to, da njihov svet ne bo samo temačen in siv, potrebujejo tudi objem, pogled in trdno vodenje odraslih, ki jih poznajo, jim zaupajo in ki jih imajo radi. Spoštovani/-a oče, mati, učitelj, ravnateljica, policistka, zakonski terapevt, kmet, čistilka, politik, raziskovalka, župnik, novinar, stara mama, boter, sestrična … Za pisano mavrico upanja naši mladi bolj kot kadarkoli prej potrebujejo tudi tvoj odtenek: ne v besedah, temveč dejanjih. Že danes, in ne šele jutri.