Mamica z vozičkom in pripombe mimoidočih

Foto: Shutterstock

Še preden sva bila poročena in sploh resno razmišljala o otrocih, sem sanjala, kako bom nekoč s svojim detetom vozičkala, in to s kavo v roki. Dete bo spalo, jaz pa bom uživala v toplih, sončnih dnevih, hvaležna, da sem mama.

Danes te sanje živim, saj imava trimesečno dojenčico, s katero res vozičkava vsako jutro, vendar ne čisto tako, kot sem si predstavljala.

Pustimo dejstvo, da je vožnja v vozičku deklici izredno dolgočasna in ves čas kuka naokoli ali da zaradi radovednosti nikakor ne more zaspati. Vsaj ne brez moje pomoči. Zato verjemite, da si, ko se obe namatrava in končno zaspi, želim le, da bi čim dlje spala in da lahko vsaj za nekaj minut uživam sonce in tišino. Tako se tudi sama malo umirim in spočijem.  Za kavo ponavadi tako ni časa.

Ampak, tukaj se nekaj zalomi.

Tudi če otrok ponoči spi, je vsaka mama majhnega dojenčka utrujena. Poporodno obdobje, dojenje in skrb za malo dete vzame veliko energije. Zato cenimo trenutke tišine, ko dete spi. Zalomi se torej tukaj, kjer še ob spečem dojenčku tega počitka ni. Vsaj meni ga namreč kradejo mnogi mimoidoči, ki morajo, na vsak način, tudi čez senčnik na vozičku, pogledati in ogovoriti otroka. Verjamem, da vsak misli, da je edini, jaz pa dnevno srečam vsaj pet takih, ki bi se z mano radi pogovarjali. In to samo zaradi vozička, ne zanimam jih jaz.

Poporodno obdobje, dojenje in skrb za malo dete vzame veliko energije. Zato cenimo trenutke tišine, ko dete spi.

Radovednost ni lepa čednost

Vprašanja so najbrž znana vsem, ponavadi jih zanima če je punčka ali fantek, koliko je stara, kako ji je ime, če spi, če ne spi, vprašali so me tudi že, če jo dojim in če sem jo že cepila. Potem pa seveda, če je to moj prvi otrok in koliko sem stara. Priznam, ta vprašanja mi od popolnih neznancev nikoli niso bila všeč. Sama sem se sicer, še preden sem postala mama, vedno nasmejala ali pokimala v pozdrav nosečnici in mami z dojenčkom ali starejšimi otroki. Nikakor pa jih nisem na poti ustavljala ter spraševala vseh mogočih stvari, ki so konec koncev precej intimne narave.

Mogoče sem samo preveč občutljiva, sem si sprva mislila. Saj mi nihče noče nič slabega.

Potem pa se je zgodilo, da naju je na jutranjem sprehodu ustavil starejši gospod in ogovoril medtem, ko sem jokajoče dete ravno uspavala. Torej, čas ne bi mogel biti manj primeren. Pozdravil ni, začel je z “Ja kaj pa ti tako jokaš, te tvoja mama ne zna umiriti?” Seveda mi je v glavi že vrelo, ampak vseeno sem uspela globoko vdihniti in odgovoriti: “Brez skrbi gospod, vse je v redu.”  Gospod je odgovoril: “Ah, saj me nič ne skrbi, sem tudi sam že dedek, ampak moji živijo v tujini in se bolj malo vidimo, potem pa takole pri drugih pogledam, kako so.”

Kako je preostanek pogovora potekal, je dobra iztočnica za kakšno drugo zgodbo. Vsekakor pa dejstvo, da družina živi v tujini, ne opravičuje tega, da med uspavanjem motite mamo z majhnim dojenčkom in ji suvereno pametujete o njenem materinstvu.

Sem mogoče še vedno preveč občutljiva?

Vsaka mama poišče nasvet, ko ga potrebuje. Pri nekom, ki mu zaupa. Vsekakor pa to, najverjetneje nikoli, ne bo mimoidoči na sprehajalni stezi.

Mama, ki potrebuje nasvet, ga poišče sama

Sprašujem se, čemu potreba po tem vsakodnevnem “čvekanju”? Seveda ne pričakujem, da bo popolnim neznancem res mar za mojega otroka. Upam, da ne, ker bi bilo precej nenavadno. Ampak čemu potem toliko vprašanj? In prosim ne recite, da so dobronamerna. Že res, da sledijo z nič koliko nasveti, vendar zagotavljam, da nobena mama ne potrebuje deset novih nasvetov vsak dan. In prosim, prihranite nam komentarje kot so “Ooo je pa velika/majhna, suha/buckasta za svoja leta.” “A to je pa mlajša sestrica?” “Ste vi varuška?” “Imate pa veliko mleka, da takole raste/ bo pa treba kaj formule, če je takole suhcana.”  Tudi če so dobronamerne, te besede zgolj zabolijo in vaše mnenje o mojem otroku, res ni pomembno.

Vsaka mama poišče nasvet, ko ga potrebuje. Pri nekom, ki mu zaupa. Vsekakor pa to, najverjetneje nikoli, ne bo mimoidoči na sprehajalni stezi. In tudi če so vaši nameni dobri, je na mestu premisliti, če je res vredno ustavljati mamo z vozičkom in jo podrobno izpraševati o njej in njeni družini. Za trenutek pomislite, kako bi bilo vam, če bi vas ustavljali na cesti in vas spraševali koliko ste stari, koliko ur spite, kaj jeste čez dan …

Naj nas tudi tukaj vodi pregovor, da radovednost NI lepa čednost. Vsekakor pa bomo mame vesele mimobežnega pozdrava in nasmeha, ker prijaznost pa je – lepa čednost.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Tudi sama sem mlada mamica, moj otrok je star eno leto, tako da sem ravno s porodniške in točno vem o čem govorite.
    Sama sem te naključne pogovore z mimoidočimi doživljala drugače. Res mi ni bilo prijetno, ko je kakšna gospa vprašala, kje ima kapo (otroku je pač tudi kdaj vroče :)), ali če bi kdo predlagal, naj mu dodajam formulo, ali v situaciji, kot je gospod komentiral vaše uspavanje.
    Ampak večina teh pogovorov mene ni zmotila. Pravzaprav sem bila vesela, da sem komu polepšala dan s tem, da sem z njim izmenjala stavek ali dva, saj verjamem, da so predvsem starejši pogosto zelo osamljeni. Dojenčki so za večino ljudi pač nekaj lepega in pozitivnega, verjetno celo obudijo marsikateri lep spomin na čas, ko so sami imeli otroke.
    Seveda vsak te stvari doživlja na svoj način in nikakor ni dolžnost mlade mamice da razveseljuje mimoidoče, tako da če vas to ogovarjanje moti, ni s tem nič narobe.
    Mogoče pa se bo tudi vam lažje soočati s temi situacijami, če teh komentarjev ne dojemate le kot dobronamerne ali slabo namerne (kar skoraj gotovo niso), ampak kot priložnost, da v svet prinesete kakšen nasmeh in svojo srečo ob materinstvu.

  2. Normalni ljudje se ob pogledu na dojenčka raznežijo in postavljajo vsa mogoča vprašanja. Včasih tudi kaj rečejo, kar se nam ne zdi primerno. Ampak verjamem, da nimajo slabih namenov.
    Verjetno bi se avtorica tega članka vprašala, če je nihče ne bi ogovoril, le zakaj so vsi tako tiho in nemi, saj sem vendar rodila, postala sem mamica, imam dojenčka! Najbrž to tudi ne bi bilo prav.
    Jaz sem tudi moje otroke vozila okrog v vozičku in vedno sem bila vesela, ko je nekdo pogledal mojega otroka in izmenjal z menoj nekaj besed.
    Ljudje smo različni. Kar enemu odgovarja, drugemu ne.
    Mamici svetujem, da se odpravi po takih poteh, kjer ne bo nikogar srečala in bo lahko v miru uživala v tišini.
    Vse dobro vam želim.

  3. Kako smo si ljudje/mamice različni. Razumem stisko mamice. Sama pa doživljam ravno obratno. Živim v velikem mestu,kjer na sprehodu z dojenčkom še pogledajo ne,kaj šele, da bi kdo kaj spregovoril. Jaz pa to zelo pogrešam. Ja,se strinjam, pametovanje drugim res ne pomaga,ampak tako individualističen svet kjer se vsak briga le zase pa je meni osebno prav grozen in nič krščanski…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SKLENI NAROČNINO že od 4,90 € / mesec