Mami, kaj je smisel življenja?

Foto: Canva

Skupaj lupiva krompir. Začne: »Mami, a veš česa ne razumem? Najprej hodiš v vrtec, potem v  šolo, potem na fakulteto in nato greš v službo … Potem si že star in umreš. Kaj je sploh smisel vsega skupaj?«

Kar stisne me pri srcu. Tako hitro se je obrnil čas? Gledam desetletno hči – iz tiste majhne deklice postaja dekle. Z resnimi vprašanji. Pa saj je samo par let nazaj še kar naprej lezla v moje naročje. Preplavi me hvaležnost. Hvala, Gospod, za vse lepe trenutke, ki sva jih do sedaj doživeli skupaj.

Življenje s ciljem

Pogledam jo in rečem: »Kako dobro vprašanje!« Izpod vek me dvomeče pogleda: »Mami, ne hecaj se, resno mislim.« »Saj se ne hecam,« rečem, »Vesela sem, da razmišljaš o smislu življenja. Zelo dobro je, da se sprašuješ in iščeš odgovore. Nekateri otroci na to pozabijo in potem kot odrasli iščejo cilj. A če ga imaš že prej, je vse lažje. Kaj pa ti misliš, da je smisel vsega skupaj?« vrnem vprašanje.

“Jah, priti nazaj k Bogu,” reče. Začudim se odgovoru in sprašujem naprej: “Kako to misliš, da prideš k Bogu? Kako pa misliš, da to lahko storiš?« »Tako, da spolnjuješ Božjo voljo,« spet odgovori. »Ampak jaz ne vem, kaj je Božja volja,« se namuzne.

Spolnjevanje zapovedi

Lepo mi je. Kljub temu da ne ve točno, čuti. Čuti, da želi slediti Njegovi volji. »Tudi meni je težko prepoznavati, kaj je Božja volja,« rečem, »Ampak pomagam si s tem, da spolnjujem zapovedi. Se spomniš, kateri sta največji?«

»Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe in ljubi Boga,« reče. »Zelo dobro,« ji odgovorim. »In kako misliš, da bi ti lahko spolnjevala ti dve zapovedi?«

»Hm … ne vem še,« odvrne in nekaj časa molče premišljuje. »Mogoče tako, da bi komu pomagala zgraditi hišo ali podarila hrano.«

Vem, da bi to res storila, če bi lahko. Sočutna je že od malega. Pa vendar vem, da ta trenutek potrebuje bolj konkreten odgovor. Rečem ji: »Res je lepo, kar želiš narediti in morda te bo Bog poklical za takšno poslanstvo. Tega ne vem. To boš morala odkrivati sproti. Ampak zanima me, če veš, kako lahko živiš ti dve zapovedi zdaj, v tem dnevu oziroma jutri, ko boš odšla v šolo?«

Hvaležnost

Gleda me z velikimi očmi. »A misliš, kako lahko ljubim Boga in bližnjega v šoli?« »Ja,« odvrnem.

Razmišlja na glas: »Ja, tako, da spoštujem učitelje, da ubogam vaju z atijem, da se ne derem. Misliš tako?«

Prikimam in jo objamem. »Nekaj je gotovo,« ji rečem, »Gospod je zate pripravil nekaj čudovitega, moja draga deklica.«

Malce bolj megleno vidim krompir in olupke. Na »stara leta« postajam bolj sentimentalna, si mislim. Ampak vem, da sem predvsem hvaležna. Za vsakega od Njegovih otrok, ki so nama bili zaupani v najino družino.