Majhni otroci, majhne skrbi, veliki otroci, velike skrbi? Pa kaj še!

Foto: Canva

Vsakemu staršu majhnega otroka, ki je potarnal nad napornim vsakdanom, se je že zgodilo, da mu je bolj »izkušen« starš navrgel: »Boš videl, kaj vse te še čaka! Majhni otroci, majhne skrbi, veliki otroci, velike skrbi.«

Na prvi pogled se sliši smiselno. Seveda so dojenčkovi krči ali malčkovi napadi besa manj usodna težava od najstnika, ki se sredi noči pijan vrne z zabave. Ampak trditi, da stiska ne šteje samo zato, ker so otroci majhni, je smešno. Primerjanje, komu je težje, je že v osnovi nesmiselno. So starševske stiske tekmovanje, na katerem želimo potolči tekmece, ki so šele začeli s treningom?

Ne omalovažujmo stisk drugih

Kdor ima starejše otroke, ve, da je bila večina težav pri majhnih otrocih prehodna in se je rešila sama od sebe. Čez leta lahko na obdobja neprespanosti, zamašenih nosov, kronične utrujenosti in neprestanih viroz pogledamo celo z malo humorja in nostalgije. Ampak ko smo bili na tisti točki, si moramo priznati, da ni bilo niti najmanj enostavno. Prehod v starševstvo je naporen. Za nekoga manj, za nekoga bolj, ampak le redki so srečneži, ki vse opravijo z levo roko.

Pripombe, da izzivi zgodnjega starševstva niso »nič posebnega« in da najhujše šele pride, so omalovažujoče. Zanikajo posameznikovo stisko, namesto da bi opogumljale ali vsaj nastavile ramo, na katero se lahko nasloni izmučen starš. Kako lahko nekomu, ki se s težavo prebija skozi svoj vsakdan, rečemo: »Sprijazni se, tvoje življenje se je spremenilo v pekel in to je šele njegov začetek«?

Primerjanje, komu je težje, je že v osnovi nesmiselno. So starševske stiske tekmovanje, na katerem želimo potolči tekmece, ki so šele začeli s treningom?

Starši rastemo skupaj z otroki

K sreči svoje otroke dobimo kot nemočna majhna bitja, s katerimi skupaj rastemo. In tako kot rastejo otroci, rastemo tudi starši. Od začetnih starševskih dilem glede tega, ali se je dovolj najedel in na kakšen način naj mu izmerimo vročino, sčasoma postanemo starševski eksperti. Še vedno ne vemo vsega, smo pa kljub vsemu osvojili neznanske količine znanja, uvidov in izkušenj s področja medosebnih odnosov, otroškega razvoja, medicine, prehrane in še celega kupa stvari, za katere sploh nismo vedeli, da obstajajo. S svojim otrokom imamo vsak dan priložnost tkati vezi, ga spoznavati, odkrivati nove starševske metode, se kregati in pobotati, padati in vstajati.

Od trenutka, ko je bil otrok spočet, smo starši. In od takrat nas spremljajo tudi starševske skrbi. Ne moremo jim reči pomembne in nepomembne, večje ali manjše. Na začetku so osnovne, nato vse bolj kompleksne. Tretješolcu ne razlagamo, da je poštevanka brez zveze, in mu pod nos ne molimo integralov. Za tretješolca je zahtevna poštevanka, maturant pa se lahko spopade z integrali. Vsakemu svoje. Enako je pri starševstvu. Težave z dojenjem povzročajo resnično stisko novopečeni mamici. Čez osemnajst let se bo ista mama morala soočiti s strahom, ko bo njen otrok prvič sam sedel za volan. Ne samo, da se bo morala, ampak bo tega sposobna. Ker bo kot mama dozorela. Čeprav njena stiska zato ne bo nič manjša!

Starševska stiska je globoka in resnična, ne glede na obdobje in starost otrok.

Podpirajmo se med seboj

Spomnim se svoje izkušnje, kako sem pred leti, ob prvem otroku, od znanke slišala ta »majhni otroci, majhne skrbi«. Bila sem tako neprespana, da bi se lahko s čelom naslonila na steno in zadremala. Ob njenih težavah s sinom, ki mu je bila zabava pomembnejša od šole, mi je skozi glavo šinil en sam stavek: »Če si naspan, se lahko soočiš s kakršnim koli izzivom!«

Najino primerjanje je bilo v resnici zelo otročje. Starševska stiska je globoka in resnična, ne glede na obdobje in starost otrok. Lahko je povezana z dojenjem, ki ne steče, odštevanjem, ki nikakor ne gre v glavo, ali pa z mladostnikom, ki se podaja v svet. Tudi če se nam zdi, da bi sogovornikovo težavo rešili z levo roko, to ni razlog, da mu ne prisluhnemo, ga objamemo in vprašamo, če mu lahko pomagamo. Ali pa rečemo preprosto: »Uh, spomnim se tega. Res ti ni lahko.« Predvsem pa se vzdržimo grozljivih zgodbic o lastnih preizkušnjah. Dovolj je dnevu lastna teža.