Kriminalist Robert Tekavec: “Otrok, mlajši od 14 let, možganov še nima dovolj razvitih, da bi se v popolnosti zavedal svojih dejanj.”

Foto: policija.si

Robert Tekavec je vodja Oddelka za mladoletniško kriminaliteto in višji kriminalistični inšpektor. Že leta se intenzivno ukvarja s problematiko mladoletniške kriminalitete. V intervjuju je povedal, od katere starosti so mladi kazensko odgovorni in kakšne sankcije so predvidene za različna starostna obdobja. Podal je tudi svoje mnenje glede predloga znižanja starosti pri kazenski odgovornosti in poudaril veliko vlogo staršev pri preprečevanju kaznivih dejanj mladoletnih kot tudi pri morebitni prevzgoji.

Kaj zajema mladoletniška kriminaliteta? Za katero starostno obdobje gre, katera dejanja so kazniva …? 

Če govorimo o mladoletniški kriminaliteti, so to kazniva dejanja, ki jih storijo mladoletniki v starosti od 14 do 18 let, takrat, ko so že kazensko odgovorni. V praksi gre za vsa kazniva dejanja, ki se izvršujejo, torej kazniva dejanja z elementi nasilja, kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost, kazniva dejanja premoženjskih deliktov, včasih pa tudi kombinacija vseh teh. Mladoletniška kriminaliteta je vsako kaznivo dejanje, ki ga stori mladoletnik, ne glede na to, kdo je žrtev – ta je lahko polnoletna, mladoletna ali celo otrok. 

Torej kazenska odgovornost velja nad štirinajstim letom starosti? 

Ja, pod štirinajstim letom starosti še ne govorimo o mladoletniški kriminaliteti. Vendar pa to, da otroci do 14. leta starosti niso kazensko odgovorni, ne pomeni, da policija v teh primerih ne ukrepa, saj je naša prioritetna naloga predvsem zaščititi žrtev in ugotoviti dejansko stanje. Včasih se zgodi, da na koncu ugotovimo, da ni bil otrok tisti, ki je zagrešil kaznivo dejanje, ampak nekdo drug. Še vedno je torej treba ugotoviti vsa dejstva in okoliščine in, kot sem rekel, zagotoviti zaščito vseh vpletenih ter potencialnih žrtev. 

Potemtakem se ukrepa, četudi otrok še ni kazensko odgovoren. Ukrepi ostajajo, v smislu, da se vključi socialne službe ali da se za odgovorne »prepozna« starše? Kako to izgleda v praksi? 

Najprej čisto terminološko: če otrok, mlajši od 14 let, stori neko odklonsko ravnanje, ki ima znake kaznivega dejanja, govorimo, da je storil protipravno ravnanje, saj ne more biti storilec kaznivega dejanja. V tem primeru je še toliko bolj pomembno, da policija sodeluje s šolo. Predvsem pa bo tu prevzel vlogo center za socialno delo, ki bo lahko delal z otrokom in s starši ter zagotavljal, da se to ne bo ponovilo. Policija pa lahko s šolo ali s CSD-jem izvede kake delavnice, kaj preventivnega, da se ljudi v okolju, kjer se to dogaja, malo bolj ozavesti in se s tem skuša preprečevati nadaljnja odklonska dejanja. 

Včasih se zgodi, da na koncu ugotovimo, da ni bil otrok tisti, ki je zagrešil kaznivo dejanje, ampak nekdo drug.

Kaj vi kot kriminalist svetujete staršem za preventivo, kakšne vzgojne ukrepe naj izvajamo znotraj doma, da ne bi nikoli prišlo tako daleč? 

Morda bi najprej povedal, da se vsak novorojenček rodi brez težnje po izvrševanju kaznivih dejanj ali po odklonskem ravnanju, razen če kasneje med odraščanjem temu botruje kakšna bolezen ali motnja. Večinoma so potem vzgojeni tako s strani staršev, še bolj pa s strani družbe. Kot sem nedavno poslušal na eni izmed konferenc, naj se z odklonskim ravnanjem otrok ne ukvarjajo samo starši in npr. šola, ampak naj bo v to vključena celotna družba. 

Mladoletnik ima zelo veliko interakcije s svojimi sovrstniki. Ko govorimo o družbi, mislimo tudi na vpliv interneta, vplivnežev na internetu. Včasih močno vpliva tudi precej slab zgled nas odraslih, ki smo pogosto nekritični do tega, kar zapišemo, kar povemo. Na žalost gre pri kakšni stvari tako daleč, da otroci in mladi nasilja niti več ne prepoznajo kot nasilje, ker je to že tako običajno. Tukaj smo vsi odgovorni, da smo dovolj kritični do tega, da je neko nasilje res nasilje, predvsem pa zaradi tega, ker posamezno nasilje (predvsem ko govorimo o psihičnem nasilju) zelo težko prepoznamo, zelo težko ga prepozna tudi sam oškodovanec, ve pa, da se zaradi nekega zbadanja ali zmerjanja slabo počuti. Ne ve pa, ali sme komu povedati, ali bo kdo ukrepal, ali je to sploh nasilje ali ni … Tako da prva stvar je, da se o tem pogovarjamo. Tudi intervju z novinarji je ena od možnih oblik, s katero lahko opozorimo na to nasilje. 

V prvi vrsti je naša naloga zaščita žrtve in preprečevanje nadaljnjih kaznivih dejanj.

Kadar pridejo v javnost bolj ekscesni primeri, kot tisti, ko je dijakinja nadlegovala starko, ali pretepi med mladostnicami, se pojavijo ogorčeni pozivi, da bi bilo treba znižati starost za kazensko odgovornost. V italijanski vladi so v začetku septembra to storili, po drugi strani pa se psihologi oglašajo z mnenjem, da otroci do neke starosti sploh še niso dovolj zreli, da bi zmogli oceniti svoja dejanja. Kako na to gledate vi? 

Naše stališče je, da znižanje starosti za kazensko odgovornosti ne bi prispevalo k večji varnosti. Kolegi iz držav, kjer imajo nižjo starost, ko govorimo o odgovornosti za kaznivo dejanje, v nekaterih primerih to uporabljajo le za najhujša kazniva dejanja. Dejansko obstajajo evropske smernice, ki govorijo o tem, da otrok, mlajši od 14 let, možganov še nima dovolj razvitih, da bi se v polnosti zavedal svojih dejanj. 

Menim, da bi bilo prej treba iskati rešitve drugje. Da torej ne znižujemo kazenske odgovornosti, ampak da tudi če otrok stori kazensko dejanje, obstajajo orodja, načini, institucije, ki temu otroku lahko pomagajo. Že sedaj je tako, da mlajšega mladoletnika (od 14 do 16 let) ni mogoče dati v mladoletniški zapor ali v prevzgojni dom, ampak se ga namesti v vzgojni zavod, ker je to ustanova, bolj namenjena usposabljanju in učenju, zato da se mu še pomaga priti na pravo pot. Tudi z mlajšimi se lahko ukvarjajo CSD, zdravstvene institucije, v nekaterih primerih vzgojni zavodi – in se tako pomaga. 

Naša zakonodaja se je v zadnjih letih prilagodila temu, da čeprav gre za mladoletnike, ki so že kazensko odgovorni, se že od začetka postopka temu prilagodimo vsi tisti, ki sodelujemo v tem postopku: v prvi vrsti policija, ki v večini primerov z mladoletnikom prva pride v stik, in že v našem postopku, kljub temu da moramo skrbeti za zaščito žrtve, na drugem mestu poskrbimo oz. izdelamo t. i. individualno oceno za mladoletnega osumljenca, kjer ugotavljamo, ali je morebiti tudi sam žrtev kaznivega dejanja, kateri so vzroki in okoliščine, da je storil kaznivo dejanje, kakšno je stanje doma, ali hodi v šolo, sodelujemo s CSD, kjer pridobivamo poročila. Tako potem pripravimo celostno sliko za tožilstvo, kamor podamo kazensko ovadbo ali priporočilo, to se potem nadalje odloča, kako bodo vodili postopek proti mladoletniku, kakšen vzgojni ukrep bodo predlagali ipd. 

Torej se dela na tem, da se mladoletnika ne bi zaznamovalo do konca življenja, ampak bi se mu še vedno omogočila možnost neke prevzgoje in novega začetka. 

Tako, ja. Pričakovati je treba, da verjetno ne bomo 100-odstotno uspešni pri tem, vendar je treba razumeti, da gre za otroke v razvoju, za mladoletnike, ki še odraščajo, ki še niso odrasli. Če je boljši pristop, da se pomaga, bomo v smislu preprečevanja povratništva naredili več, kot če ga kaznujemo in bo verjetno prej povratnik. Vedno moramo gledati na to, da je zadoščeno žrtvi za tisto, kar je mladoletni storilec ali pa kdorkoli (tudi odrasli storilec) storil. V prvi vrsti moramo poskrbeti za zaščito. Pravice mladoletnika ne smejo in ne morejo poseči v pravico do osebne zaščite žrtve. 

Kako pa to v praksi deluje? Vem, da ne morete komentirati konkretnih primerov. Toda ko so nedavno v Italiji mladoletniki posilili mladoletne deklice … V takšnih situacijah se zbudijo neka upravičena kolektivna čustva besa in zahteve po pravici. Kako se vi kot organ pregona s tem soočate? 

Mi smo specializirani predvsem za preiskovanje spolnih zlorab otrok in ena izmed naših nalog je tudi analiza in preiskava zaseženih posnetkov, ki prikazujejo spolno zlorabo otrok, in verjemite mi, da je težko, da se soočamo s tem na različne načine. Naša osnovna naloga je, seveda, da žrtev identificiramo, v primeru, da ni znana, v primeru, da je znana, jo tudi zaščitimo. To je osnovna naloga policije. Da bi pa bila žrtev dolgoročno zaščitena in da bi se konec koncev pomagalo tudi mladoletnemu osumljencu, je naloga policije, da kvalitetno, strokovno, učinkovito in hitro zberemo vsa obvestila in dokaze, s katerimi najprej dokazujemo kaznivo dejanje, zaščitimo žrtev in na koncu podamo kazensko ovadbo, da lahko tožilstvo potem naprej ukrepa. 

Pravice mladoletnika ne smejo in ne morejo poseči v pravico do osebne zaščite žrtve. 

Če stanje zahteva neke hujše ukrepe, lahko policija mladoletnika pridrži po zakonu o kazenskem postopku, če je to potrebno za preprečevanje ponovitvene nevarnosti ali za zbiranje obvestil in dokazne predmete. Če gre za družinsko skupnost, lahko izrečemo tudi prepoved približevanja, vendar v tem primeru v sodelovanju s CSD skušamo najti ustrezno namestitev za takega mladoletnika. V prvi vrsti je naša naloga zaščita žrtve in preprečevanje nadaljnjih kaznivih dejanj. 

Kako kriminalisti na osebni ravni predelate vse te grozljive primere? Imate kakšno psihološko pomoč znotraj policije? 

Ja, imamo tudi psihološko pomoč. Od kriminalistov se pričakuje, da smo močne osebe, ki smo pripravljene pomagati, in takšni tudi smo. Mogoče se bo slišalo kot kliše, ampak kriminalisti, ki se ukvarjamo s tem, smo srčni, z veliko mero empatije. Delo je seveda težko, ampak če je na koncu pozitiven rezultat – če najdemo otroka, če ga zaščitimo – je pravzaprav vredno vsega. Smo dobri prijatelji, med seboj se pogovarjamo. To so stvari, ki jih ne moremo nositi domov k partnerjem ali prijateljem. Pogovarjamo se med sabo, si povemo; če pa je treba, lahko poiščemo tudi psihološko pomoč.