Ko babice ni na dosegu roke

Foto: Shutterstock

Imeti babico je nekaj lepega. Babica je skoraj kot mama. Samo še boljša. Peče ti piškote, plete ti rokavice, kuha ti najljubše jedi, vsake toliko te posebej pocrklja in malo pogleda skozi prste, vzame te v bran, ko sta oče in mama huda. Tako si jaz predstavljam babico. Žal pa imam o tem samo predstavo in nobenih lastnih spominov. Ena je ta svet zapustila v mojih najbolj rosnih letih, druga je bila ob mojem rojstvu že dolgo v večnosti.

Vedno ji bom hvaležna za toplino, s katero je ovijala najine otroke.

Vnuki in babica

Ko sem sama dobila prvega otroka, se je moja mama počasi napotila proti koncu svojega zemeljskega življenja. K sreči pa je moževa mama živela precej dlje in osrečevala najine otroke. Koliko skupnih aktivnosti so imeli! Kljub obilici dela si je vedno znala vzeti čas zanje. Pekli so palačinke, buhtlje, potice in škatla s piškoti na polici njene shrambe ni bila nikoli prazna (razen, kadar smo ob koncu vikenda odhajali). Pletla jim je copatke in puloverje, nogavičke in kape. Vodila jih je s seboj v hlev, kjer so skrbeli za živali, učila jih je pomolsti kravo in nahraniti pujsa, z njimi je delala rezance in ob kosilu zanje odbirala najslastnejše kose jedi. Spomladi jim je pletla šopke iz dišečih gozdnih jagod in jih navduševala, da so s travniškim cvetjem krasili Marijino znamenje sredi vasi. Nikoli jim ni pozabila povedati, kako so spet zrasli in jim z medvedjimi objemi kazati, kako jih ima rada.

Vedno ji bom hvaležna za toplino, s katero je ovijala najine otroke.

Babičin objem mlade družine

Naša babica je živela skoraj 90 km stran od nas. Ne vem, kako je, če se iz službe grede oglasiš pri babici in prevzameš skuhano kosilo. Nobenega od najinih otrok nikoli iz vrtca ni »pobrala« babica, nikoli tudi ni popazila na malo bolnega otroka, da nama ne bi bilo vsakič treba na bolniško. Nimam pojma kako je, če brez skrbi za varstvo starejših otrok čakaš na trenutek, ko boš moral v porodnišnico. Nikoli nisva z možem šla na zmenek, ne da bi prej iskala (plačano) varuško. Nikoli tudi nisva otrok poslala na kratko k babici, da bi v miru vdihnila, popila čaj, pospravila. Priznam, tu in tam sem z rahlo zavistjo gledala na prijateljice in znanke, ki se jim to ni zdelo nič posebnega.

Ko me v nekaj naslednjih letih, upam, doleti vloga babice, bi ji rada bila podobna predvsem v tem, kako brez vsakršnega preračunavanja je med nas delila ljubezen. Vse ostalo je tako nepomembno…

Bili pa smo hvaležni, ko nam je včasih v nedeljo dala s seboj juho ali kakšen drug primeren ostanek nedeljskega kosila, da smo imeli na začetku tedna kakšno kosilo hitreje na mizi. Teža življenja in zdravstveno stanje v družini, pa seveda skrb za živali v domačem hlevu in delo na polju, od koder smo domače pridelke prejemali tudi mi, so krojili njene redke obiske pri nas. Večkrat smo bili mi pri njej, kot ona pri nas. Spomini na njo se tako prepletajo z delom; s sajenjem in pobiranjem krompirja, luščenjem graha in fižola, trgatvijo, sušenjem sena, pripravljanjem drv… Delo je bilo naporno in težko, a vedno, vedno je babica od nekje pričarala cekar, poln dobrot. In v pričakovanju skrivnosti iz cekarja, je šlo hitreje in lažje od rok, vročina je bila bolj znosna in nikomur ni prehitro postalo dolgčas.

Meje, ki sva jih vseeno postavljala

V večino njenih odločitev in posegov v najine otroke se nisva vtaknila; imela jih je vendar rada. Le tu in tam sva postavila kakšno pravilo in prosila za upoštevanje. Zdelo se nama je pomembno, da sladkarije otrokom deli samo po glavnih obrokih. Želela sva recimo tudi, da hodijo otroci poldne in zvečer spat po nekem rednem urniku, pa če še tako milo prosijo, da bi »samo še malo”. Postavila sva tudi meje glede vrednosti in kvalitete daril. Velikih težav tukaj ni bilo.

Imeti babico je nekaj lepega. Babica je skoraj kot mama. Samo še boljša.

Jaz in “naša” babica

Sem pa bila vseeno vedno tudi vesela, da sva s taščo živeli narazen. Bila je iz srca dobra žena, a če bi živeli skupaj, bi nama usklajevanje želja, vizij, značajev, predsodkov in navad pobralo ogromno energije. Preveč različni sva si bili. Tako pa sva se videli vsake dva ali tri tedne in se takrat čisto dobro razumeli.

Tašča me je torej naučila čisto vsega, kar o babicah zares vem. In ko me v nekaj naslednjih letih, upam, doleti vloga babice, bi ji rada bila podobna predvsem v tem, kako brez vsakršnega preračunavanja je med nas delila ljubezen. Vse ostalo je tako nepomembno…

 

 

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja