Monika Jeglič: »Ko obsediš za knjigo, dovoliš telesu in duhu, da se umakneta od dnevne norije.«

Vir: osebni arhiv

Današnja sogovornica Monika Jeglič je knjižničarka v Mestni knjižnici Ljubljana. Ker je mesec februar med drugim tudi mesec ljubiteljev knjižnic, sva spregovorila o njenem delu, o naših bralnih navadah in o koristih, ki jih branje prinaša. Pogovor je popolnoma spremenil mojo predstavo o mirnem in dolgočasnem delu v knjižnici. Verjamem, da jo bo tudi vam.

Monika, za začetek te prosim, da nam poveš kaj o sebi in nam poveš kako si se odločila za poklic knjižničarke?

To, kdo sem, določa kar nekaj dejavnikov. Izpolnjuje me delo za otroke in mlade, rada iščem nove pristope in izvirne ideje ter obožujem branje. Precej prima je, da se je vse to povezalo pri delu, ki ga opravljam. Seveda pa do tega ni prišlo noč. Že vse od zgodnjih let sem si želela biti učiteljica, kar so na lastni koži preizkusile vse moje igrače in mlajše sestrične. 🙂 Ta želja me je vodila tudi pri izbiri pedagoške študijske smeri. Potem pa sem v času študija iskala študentsko delo ravno v času, ko je naša lokalna knjižnica iskala nekoga za pomoč. Zdela se mi je dobra priložnost – konec koncev dodatne izkušnje v življenjepisu nikoli še škodijo, čeprav nisem nikoli niti pomislila, da bi preostanek življenja delala v knjižnici. Kljub temu, da sem bila precej redna bralka, so bile moje misli preveč okužene s stereotipi o delu knjižničark. 🙂 Glede na to, da letos teče že 14. leto dela v knjižnici, so se moje predstave bistveno spremenile. Med delom sem začutila željo, da bi to dejansko postal tudi moj poklic. Kar je bilo na začetku lažje želeti, kot dobiti. Potem pa se je po devetih letih dela v prejšnji knjižnici, kjer sem delala kot študentka, kasneje prostovoljka ter prek javnih del, odprlo delovno mesto v Mestni knjižnici Ljubljana, ki je sedaj moj drugi dom že skoraj pet let.

Ob besedi knjižnica, mi poleg besede knjiga, v mislih odmevajo tudi besede tišina, umirjenost/mir, znanje, … Delo v knjižnici se mi na prvi pogled zdi zelo mirno, mogoče kar malo dolgočasno. Je temu res tako? Kaj vse zajema delo knjižničarke in kaj se dogaja med delovnim časom?

Delo knjižničarjev in bibliotekarjev je precej odvisno od tega, v kateri knjižnici so zaposleni, koliko opravka imajo s strankami in kakšne te stranke so. Moj opis je tako treba razumeti v okviru tega, da delam v splošni knjižnici, praktično v centru Ljubljane. Moje osnovno delo knjižničarke je seveda posvečeno gradivu in strankam. Med naloge tako sodijo pospravljanje gradiva in njegovo abecediranje, svetovanje strankam, izposojanje in vračanje gradiva, manjša popravila knjig, spremljanje knjižnih novosti, oprema gradiva in pripravljanje rezervacij. Poleg omenjenega ima vsak od zaposlenih še določeno področje, na katerem lahko s svojimi talenti in znanji dodatno prispeva k utripu knjižnice. Meni osebno je recimo v veliko veselje sodelovati v raznih projektih za mlade. Predlani smo denimo izpeljali Noč v knjižnici – »Noč ima svojo moč«, kjer smo za 30 osnovnošolcev pripravili posebno noč znanstvenih poskusov, srečanj z gosti, delavnic in sobe pobega. Lani nam je prekrižala načrte korona, a upamo, da ponovimo letos jeseni. Poleg tega sodelujem v ekipi literarnih natečajev ter koordiniram razstave slovenskih ilustratorjev.

Veliko ljudi se na to, da delam v knjižnici, odzove: »O, potem pa samo berete.« Kar bi bilo včasih kar blagodejno po stresnem dnevu, vendar je to užitek, ki ga moramo prihraniti za čas doma. 🙂 Ker delamo s strankami, je povsem logično, da večkrat pride do kakšnih simpatičnih prigod.

Nekaj primerov:

1. Stranka (po moje še malo prekomerno zadihana ali pa mi je to informacijo posredoval moj adrenalin): »Gospa, našla sem Truplo ob progi, pa sem ga prinesla notr.«

Jaz: ?#$&2?! (Pogled nekoga, ki čaka, da bo zaboden v 3 sekundah.)

(In nato stranka odloži na pult … knjigo s tem naslovom, namreč …)

2. (Starejša) stranka: »Oprostite, koliko pa moram biti star, da si lahko izposodim tiste revije (pokaže z roko na stojalo v bližini)?«

Jaz: »Če ste član knjižnice, ni težav.«

Stranka: »Ampak piše, da je izposoja le za starejše letnike.«

(Hm … starejše letnike revij, seveda.)

Primeri, ki povejo, da mora biti vsak knjižničar tudi vsaj kanček detektiva:

»Dober dan, a imate knjigo Solzice od Prežganega Vranca?«

Iz informacij, da je »knjiga komunistična, grozljiva in da ima na platnici enega moškega« smo ugotovili, da gre za Leninov park (slovenska niti ne komunistična kriminalka, ki ima na platnici klopco v parku).

-Iz naslova »Rešimo se odvisnosti« preko »V 90-ih dneh iz odvisnosti« smo ugotovili, da gre za »Belo se pere na devetdeset«.

-Iz »to je ena knjiga o čebelah« preko »tudi na knjigi so naslikane« in preko »no, a veste, pa film je posnet« smo ugotovili, da stranka išče knjigo »Ob tebi« (edina čebelam podobna stvar na naslovnici so črno-bele hlačne nogavice, ki jih ima oblečene glavna junakinja).

Na knjižnih policah je ogromno knjig. Kakšno je število v vaši knjižnici (po velikosti v SLO ste na katerem mestu) in kakšen je postopek (odločitev za nakup knjige), da knjiga sploh pride med vaše police?

Živimo v času instant informacij. Po napornem dnevu je veliko lažje sesti pred ekran kot pred knjigo.

Knjižnica, v kateri delam, je največja splošna knjižnica v Sloveniji, in sicer v več kot tridesetih knjižnicah po Ljubljani in v bližnjih občinah. Naša največja knjižnica ima več kot 300.000 enot gradiva, koliko ga imajo vse knjižnice skupaj pa ne upam ugibati. 🙂 Ker gre za tako veliko knjižnico, je tudi razdelitev dela nekoliko bolj specifična kot v manjših knjižnicah. Pri nas odločitve o tem, katere knjige pridejo na police, sprejema skupna nabavna služba. Seveda pa vsak od nas – tako zaposleni kot tudi uporabniki – lahko predlaga nakup oz. dokup določenih naslovov. Mislim, da je v te odločitve vloženega ogromno truda in odločanja. Treba je zadostiti velikemu številu kriterijev, ki so spet odvisni od vrste knjižnice. Pri nas gre za splošno knjižnico, kar pomeni, da poskuša svoje gradivo približati čim širšemu naboru bralcev. Skrbeti mora tudi za primerno zastopanost strokovnih in leposlovnih del ter za to, da se poudarja kvalitetno literaturo.

Kakšno je tvoje mnenje o slovenski kulturi branja (pred korono)? Katere aktivnosti se izvajajo na tem področju?

Eno so statistike, ki nam lahko povejo o vseh procentih upada branja ter o tem, da določen odstotek odraslih Slovencev že lep čas ni prebral nobene knjige. Vse to so seveda informacije, ki zanesljivo vsaj malce stisnejo pri srcu tiste, ki delamo s knjigo in jih poskušamo približati in priljubiti tudi tistim, ki imajo do njih nekoliko mlačen odnos. Vendar se želim na tem mestu izogniti obsojanju. Tempo naše družbe je strahovito hiter. Živimo v času instant informacij. Po napornem dnevu je veliko lažje sesti pred ekran kot pred knjigo. Vse to seveda ne razreši knjižnic in knjižničarjev, da bi preprosto vrgli puško v koruzo – če kaj, predstavlja še toliko večji izziv.

Branje je odličen strup za egocentrizem in gnojilo naše empatije.

Vsaka knjižnica zase se trudi iskati najboljše načine, kako čim več članov lokalne skupnosti pritegniti med bralce in jih tam obdržati. Od raznih bralnih skupin, dogodkov za promocijo branja, posebnih počitniških nagradnih akcij do premičnih knjižnih zbirk in priporočilnih seznamov v vseh možnih oblikah in pojavnostih. Je pa tako – branje knjig je po mojem mnenju od nekdaj predstavljalo luksuzno početje. V preteklosti zato, ker so si knjige lahko privoščili le najpremožnejši, dandanes zato, ker je velika dragocenost tega sveta čas, ki si ga je velikokrat vse prej kot lahko vzeti. Je pa knjiga eno od orodij, ki nam lahko pomaga vsaj malce ustaviti ponoreli tempo. Ko obsediš za knjigo, dovoliš telesu in duhu, da se umakneta od dnevne norije – tega pa smo več kot potrebni vsi.

Kakšne so razlike med posameznimi skupinami bralcev? Je kakšna starostna skupina, ki več bere in kako je z izposojo e-knjig? Kaj se največ bere v posameznih skupinah bralcev?

Naredila bi krivico tistim posameznikom, ki sekajo ven iz povprečja, če bi poskusila bralce uvrstiti v kategorije boljših in slabših bralcev. Moje skromno opažanje je, da so pogostejše obiskovalke knjižnic ženske, vendar imamo po drugi strani kar lepo število gospodov, ki pridejo po gradivo zase. Pri obojih so taki, ki posegajo po lahkotnem branju – večinoma ženske pogosteje po zgodovinskih romancah in moški po kriminalkah, vendar tudi tu ni pravila, ki bi ga posplošili na vse. So tudi bralci, ki praviloma vedno izbirajo le nagrajene knjige, moderne klasike in druga kanonska dela. Določene bralce zastonj iščemo v leposlovnem predelu knjižnice, medtem ko drugi nikoli ne zaidejo na strokovni del. Seveda so določeni tipi bralcev, ki si jih ob prihodu tudi sama okvirno popredalčkam v glavi, ampak večinoma zato, da potem tudi lažje svetujem kakšno novo knjigo.

Kakor so razlike pri odraslih bralcih, so tudi pri otrocih in mladini. Imamo take, ki berejo strogo po priporočilnih seznamih bralne značke in nič več od tega, kar je zahtevano, do drugih, ki so dnevni obiskovalci in imajo malo da ne prebrane že vse knjige za svojo starost ter polovico tistih naslednje stopnje. Kar se tiče žanra, bi tudi tu težko posplošila. Fantastika je področje, ki zanima tako fante in dekleta, pri čemer je nemara Harry Potter še vedno nesporni kralj. Mislim da (sploh v poletnem času) preprosto ne moremo imeti prevelikega števila teh knjig, ker so stalno v uporabi, dokler preprosto ne razpadejo na prafaktorje in jih je treba nadomestiti z drugimi izvodi. Poleg tega opažam, da dekleta rada posegajo po problemskih knjigah, fantje pa morda rajši izbirajo pustolovske in detektivske knjige.

Kar se tiče e-knjig, je njihova izposoja znatno narasla v času zaprtosti knjižnic zaradi korone. Večinoma nemara po njih posegajo mlajši bralci, vendar imamo vse več starejših, ki kličejo in sprašujejo o njihovi uporabi.

Kakšne so koristi branja?

Berite tisto, kar vas bo napolnilo – z novim znanjem, prijetnimi občutki ter morda kdaj tudi s takšnimi malce kljuvajočimi – ki bodo pomagali, da se premaknete iz svoje cone udobja in zrastete – v znanju in/ali osebnosti.

To je tako široko vprašanje, da dejansko ne vem, kje bi začela naštevati. Morda pri aktualnem – koronskem odgovoru. Branje nam pomaga premagati osamljenost – in če k temu dodamo še to, da izboljšuje duševno zdravje, smo zadeli terno. Znano je, da je branje seme besednega zaklada in domišljije – seme in voda hkrati. Oboje pa je vsekakor priporočljivo zalivati. Predvsem branje strokovnih (pa tudi izbranih leposlovnih) knjig nam pomaga pridobivati znanje in nadgrajevati že obstoječega. Popelje nas v druge dežele, v druge kraje, med druge ljudi – in včasih tudi v njihov notranji svet, svet njihovega čustvovanja in doživljanja. Vse to je odličen strup za egocentrizem in gnojilo naše empatije. Branje izboljšuje tudi našo koncentracijo in spomin. Poleg vsega naštetega pa je vsaka dodatna knjiga, ki smo jo prebrali, nova priložnost za debato – za izmenjavo idej. Kar je po mojem mnenju še nekaj, kar potrebujemo v tem času. Ustaviti se – si vzeti čas za knjigo in za bližnjega.

5. Kako je na delo knjižnic vplivala epidemija covida-19? Kakšna je možnost okužbe s knjigo? Kako se v teh »kriznih« časih poskušate približati bralcem?

Po prvem velikem zaprtju lani spomladi smo vrata knjižnice odpirali zelo postopoma. Uvedli smo tudi posebno karanteno za vrnjeno gradivo, ki je iz prvotnih osmih dni, ki jih je moralo gradivo odležati nedotaknjeno, padlo na tri polne dni. Že samo ta del je znatno povečal količino dela z gradivom. Ko stranke gradivo vrnejo, ga damo na zadržek in nato popolnoma razknjižimo šele ko se vrne iz karantene. To pomeni, da se delo z vsakim kosom vrnjenega gradiva vsaj podvoji. Glede možnosti okužbe s knjigo bi težko sodila, vendar v tem času še nisem zasledila takšnega primera.

Kar se tiče drugih ukrepov, so bila v tem času tudi obdobja, ko smo bili odprti le pultno ali pa smo celo delovali le na princip brezstičnega prevzema naročenega gradiva. Ves ta čas je bil precej stresen, tudi zaradi vseh vprašanj strank na katera preprosto nismo imeli odgovorov, saj smo tudi mi včasih za določen ukrep izvedeli tik pred zdajci. Določeno omejitev pri predaji knjig je povzročalo tudi dejstvo, da ni bilo dovoljeno prehajanje med občinami, kar smo do neke mere poskusili rešiti s pošiljanjem gradiva po pošti. Veliko svojih prireditev smo preselili na splet, poskusili z interaktivnimi knjižnimi seznami in priporočili za branje. Vsekakor se je veliko delalo, odprle so se tudi določene druge možnosti, si pa nemara vsi želimo vrnitve v tisto normalnost, ki nam je domača. V čas, ko bomo lahko spet široko odprli vrata knjižnice vsem, ki si želijo v njej prebiti čas.

Ali opažate kakšne razlike v bralnih navadah?

Največje stiske so se pojavile prav v času prvega vala zaprtosti. Ljudje bi radi brali, mi pa nismo imeli orodij in možnosti, da bi jim dostop do gradiva omogočili. V drugem valu je bilo nemara lažje. Če sodim po povpraševanju v naši knjižnici ter po količinah knjig, ki smo jih v tem času izposodili, bi rekla, da ljudje vsekakor berejo. Težko sodim ali več ali manj – upam pa, da je kdo kakšno uro na dan več namenil branju kot prej, in je ni le obsedel pred tem ali onim ekranom. Kar se tiče strokovnih knjig, so se v času zaprtja izjemno izposojale kuharice, (predvsem v prvem valu) knjige o vrtnarjenju, knjige o ustvarjanju in pa seveda tudi priročniki za samopomoč.

Kje lahko tisti, ki nismo tako dobro informirani izvemo kaj več o knjižnih novostih in kako prepoznati dobro knjigo? Kaj bi priporočila posameznim skupinam bralcev?

Težko bi priporočila konkretne naslove, ker bom zanesljivo izpustila kakšno skupino bralcev. Morda bi svetovala, da prisluhnete sebi. Če želite prebrati kakšno lažjo knjigo, odmislite vzvišene poglede drugih – vsak od nas potrebuje nekaj, kar nas sprosti. Berite tisto, kar vas bo napolnilo – z novim znanjem, prijetnimi občutki ter morda kdaj tudi s takšnimi malce kljuvajočimi – ki bodo pomagali, da se premaknete iz svoje cone udobja in zrastete – v znanju in/ali osebnosti.

Knjižne novosti, ki izhajajo pri nas, precej solidno predstavlja revija Bukla, ki novosti objavlja tudi na strani https://www.bukla.si. Zanesljivo se vsaka od lokalnih knjižnic trudi novitete približati svojim bralcem – tako da lahko spremljate njihove spletne strani ter jih (ko boste spet v živo pri knjižničarjih) tudi osebno povprašate za kakšen priporočilni seznam. Kar se tiče kakovostnih novitet na področju otroške in mladinske literature pa je dobra izbira Knjigometer.

Monika, iskrena hvala za tvoj čas in vse podeljene misli. Čisto za konec nam prosim zaupaj še katera je tvoja najljubša knjiga in zakaj?

Moja najljubša serija knjig je zbirka Zgodbe iz Narnije. Nemara skoraj predrzna izbira za knjižničarko, vendar ima serija zame zelo močno čustveno noto. Gre za otroške knjige avtorja C. S. Lewisa, ki ima marsikatero knjigo pripravljeno tudi za odrasle bralce. (Moje najljubše: Pisma izkušenega hudiča, Zakaj Bog, Velika ločitev, God in the Dock). Sicer pa zelo rada berem crossover literaturo (knjige za odrasle in starejše najstnike). Od aktualnih avtorjev mi je zelo ljub Fredrick Backman – s svojim neponovljivim humorjem in načinom pletenja zgodbe, ki te iz glasnega krohota v momentu prizemlji in te naslednji trenutek spravi v jok.