Angelikina in Dragičina zgodba: sledovi luči nas lahko oslepijo

Foto: Martina Breunig

Vtisi ob branju knjige z naslovom »Sledovi luči in teme« Dragice Čepar (Iskreni, 2024).

Ko sem konec lanskega leta pripravljala intervju z Angeliko Hribar za revijo Božje okolje, sva v pogovoru trčili ob čer, ki je niti malo nisem pričakovala. Intervju za publikacijo, posvečeno krščanski duhovnosti, namreč vsebuje tudi vprašanje o religiozni izkušnji sogovornika in njegovem odnosu do Katoliške cerkve, ob katerem Angelika Hribar ni postregla s pričakovanim odgovorom, temveč mi je razkrila svojo bolečo epizodo v gibanju znotraj Cerkve. Spregovorila je o zlomu, ki ga je v doživela v skupnosti, ko je podvomila v skladnost ravnanja njenih avtoritet z Evangelijem in naukom Cerkve, saj so tisti, ki so ji bili v Gibanju nadrejeni, postavili sebe v vlogo presojevalcev Božje volje tudi zanjo, zaradi česar se je bila primorana odpovedati svojim etičnim presojam in lastnemu prepoznavanju Resnice v duhovni svobodi. Uredništvo Božjega okolja me je takrat prosilo, naj kritični del pogovora izpustim, saj je beseda tekla o gibanju, ki je v Sloveniji zelo razširjeno, zato bi Angelikino razkritje marsikoga prizadelo, predvsem tiste, ki jim je duhovnost gibanja, ki se mu v Sloveniji reče Marijino delo, v mednarodnem prostoru pa Gibanje fokolarov, dala mnogo milosti.

Angelikina izkušnja z Gibanjem fokolarov

Ker tudi sama poznam dobre in pristne ljudi, ki pripadajo Gibanju, me je Angelikina pripoved močno šokirala in sem zato obžalovala, da je prišlo do cenzure, hkrati pa sem razumela in sprejela razloge uredništva. Razkritje mi je kljub temu vzelo mir, saj mi nikakor ni vseeno, kaj se dogaja v naročju matere Cerkve, katere otrok se čutim tudi sama. Kmalu nato sem se spomnila dogodka izpred let, ko mi je prijateljica ponudila v branje eno izmed del Chiare Lubich. Povsem nevedno sem jo vprašala, kdo je to. Odgovorila mi je: »Ali ne veš? Chiara je Marijina namestnica na Zemlji!« Bila sem povsem osupla, saj se mi je postavljanje v takšno vlogo zdelo povsem blasfemično, vendar sem osuplost zadržala zase.

Angelikina pripoved me je močno šokirala in sem zato obžalovala, da je prišlo do cenzure.

Z Angeliko Hribar sva pozneje, ko sem članek za Božje okolje že preoblikovala v skladu z željo uredništva in je izšel brez problematičnega dela, pripravili nov intervju, posvečen zgolj izkušnji v Gibanju. Objavilo ga je takratno uredništvo časopisa Domovina: INTERVJU Z ANGELIKO HRIBAR

Sledili so raznoliki odzivi, tako hvaležni kot ogorčeni. Eden izmed njih se je glasil: Zakaj je Angelika to naredila?

Jaz pa se odzivam na odziv: Kaj pa je vendar tako hudega naredila?

Spregovorila je o bolečem trku med avtoritetami, ki se sklicujejo na posredovanje Božje volje, in njeno lastno vestjo, kar jo je privedlo v stanje globoke depresije, ki jo je s težavo prebrodila potem, ko se je uspela oddaljiti od Gibanja in se polagoma osvoboditi občutka krivde zaradi dejstva, da ni zdržala v tako imenovani »edinosti«. Ko se je njena znanka in sestra v Gibanju Dragica Čepar, avtorica izpovedi, o kateri bom spregovorila v nadaljevanju, kot »izobčenka« popolnoma strta vrnila iz tujine v osamosvojeno Slovenijo, sta se skupaj skušali dokopati do spoznanja, od kod izvirajo očitna protislovja v pojmovanju medsebojne ljubezni, saj sta obe na lastni koži občutili, da je bilo ravnanje nekaterih odgovornih v Gibanju vse prej kot ljubezen. Spraševali sta se, ali gre le za posameznike, ki so ju prizadeli, ali pa je bilo njihovo ravnanje namerno, sistemsko preizkušanje moralno slepe in gluhe poslušnosti.

Angelika Hribar in Dragica Čepar sta Gibanju vsaka po svoje posvetili svoji življenji, vendar sta v njem obe »pregoreli«. Ko pa so do njiju pricurljale podobne zgodbe iz različnih predelov sveta, ju je to opogumilo, da sta početju, ki ju je zlomilo, dali pravo ime: sistemska zloraba moči in oblasti. Čutili sta se dolžni presekati molk, saj želita doseči prenehanje duhovnih in vsakršnih zlorab tako v Gibanju fokolarov kot v drugih skupnostih znotraj Cerkve, ker je razkrinkanje edini način za ustavitev tistih, ki povzročajo zlo v imenu Božje volje.

Spraševali sta se, ali gre le za posameznike, ki so ju prizadeli, ali pa je bilo njihovo ravnanje namerno, sistemsko preizkušanje moralno slepe in gluhe poslušnosti.

Moja načela ob tem so jasna: Če bomo tudi mi, katoličani, zahtevali od sebe in drugih molk o stvareh, ki nam znotraj Cerkve jemljejo dostojanstvo, bomo podobni tistim borcem iz časa NOB, ki so v resnici, iskreno in nepreračunljivo nesli svoja življenja naprodaj, v sneg in mraz, v pomanjkanje in trpljenje, zaradi čiste narodne zavesti, zdaj pa jim je težko sprejeti dejstvo, da jih je revolucija izrabila v svojo korist, zato raje molčijo, se slepijo in še naprej hodijo na zlagane slovesnosti.

Naše, bogoslužne slovesnosti pa bi morale biti vedno in povsod, v vseh vejah in gibanjih nezlagane, zavezane Resnici.

Angelika Hribar je po tistem, ko sva zapisali in objavili oba pogovora, doživela še en udarec s strani Gibanja.

Njen mlajši brat Miklavž Hribar je spomladi leta 2022 v Beogradu nepričakovano umrl za posledicami možganske kapi.

Gibanju se je pridružil že s trinajstimi leti in je takoj po opravljeni maturi odšel živet v fokolar. Leta 1994 je izrekel »večne zaobljube«. Kmalu po njegovi smrti je Dragica Čepar, ki je takrat že dobro poznala pasti, opozorila Angeliko, da je Miklavž verjetno pustil oporoko, kakršno vodstvo Gibanja zahteva od interno posvečenih članov: naj prepustijo vso svojo dediščino Gibanju. Ker je Angelikin brat že dosti pred smrtjo prodal del svojega podedovanega premoženja in kupnino daroval Gibanju, se je takšna oporoka za preostanek premoženja zdela verjetna. In bilo je res, Dragičina prerokba se je uresničila. Angeliko je od vsega najbolj prizadelo to, da so nenavadno pravilo za posvečene odgovorni prikrivali, zato zanj drugi člani Gibanja niso vedeli. Resnica je prišla na dan po veličastnem pogrebu njenega svetniškega brata. Stanovanje v družinski stavbi, podedovani po prednikih njune matere (družinah Peterka, Kastl in Obereigner), ki ga je bratu priskrbela Angelika, ker se je dolga leta ukvarjala z denacionalizacijo premoženja in ga je Miklavž potem, ko ga je dobil, brezplačno oddajal Gibanju, je morala zdaj, po bratovi smrti, zaradi sporne oporoke z izposojenim denarjem odkupiti od Gibanja, ker ga je želela obdržati, da bi ga lahko ponudila v uporabo komu, ki bo namesto mlajšega brata pripravljen skrbeti zanjo, ko bo to potrebno, saj živi sama in je lani dopolnila osemdeset let. Če bi Angelika umrla prej kot brat, bi si Gibanje po doslej prikritem pravilu prilastilo tudi polovico tistega dela hiše, ki je še vedno v njeni lasti.

Ob takšnih informacijah se v človeku nekaj zalomi, kajne? Vsaj meni se vsili nemogoča primerjava med Chiaro Lubich, ki se je pustila častiti kot Marijina namestnica na Zemlji, in pravo Božjo Materjo, ki je rodila Otroka v štali, potovala na oslu in živela v skromni mizarski bajti.

Ob tem se mi poraja tudi vprašanje, od kod ideja, da se posvečeni v Gibanju odpovedujejo premoženju v korist skupnosti. Vsi namreč vemo, da se duhovniki, redovniki in redovnice sicer odrečejo imetju in dedovanju, vendar ne v korist Cerkve, ampak premoženje prepustijo bratom, sestram, nečakom in drugim sorodnikom.

Vsaj meni se vsili nemogoča primerjava med Chiaro Lubich, ki se je pustila častiti kot Marijina namestnica na Zemlji, in pravo Božjo Materjo, ki je rodila Otroka v štali, potovala na oslu in živela v skromni mizarski bajti.

Dragičina izkušnja z Gibanjem fokolarov

Prek uvodne zgodbe pa zdaj prehajam k izpovedi avtorice Dragice Čepar, ki ji bo, srčno upam, z vašo pomočjo, torej z branjem knjige in vživetjem v njeno kalvarijo, uspelo preboleti desetletja ponižanj in zapuščenosti s strani Gibanja, ki mu je v celoti podarila svoje življenje, »se odpovedala službi, družini in domovini ter se 31. oktobra 1968 preselila v fokolar v Trst.« V tistem obdobju so na obrobju Rima začeli graditi hišo za Chiaro in vsi fokolarini so bili naprošeni, naj prispevajo, kolikor zmorejo. Dragica, ki je že prej izročila vse svoje skromne prihranke skupnosti, je darovala še krstno verižico, zapestnice in uhane, torej vse, kar je imela. S tem popolnim darom se je začela njena pot, priprava na posvetitev, delo in večne obljube, ki jih je izrekla enajst let po vstopu, v popolnem zaupanju – ne samo v Boga, ampak tudi v Chiaro in njeno »družino«. Dragičine težave pa so se začele, ko je na milostnem kraju začutila, da mora kot nosilka odgovornosti za skupino deklet preoblikovati svoj odnos do njih, ki so ji v Gibanju podrejene; da mora upoštevati njihove poti, njihovo duhovno svobodo in jim pustiti, da same razbirajo Božjo voljo. O razsvetljenju je navdušena pripovedovala svoji nadrejeni in tudi Chiari osebno. Naslednjega dne pa so jo prisilili podpisati izjavo, da je bilo vse, kar je povedala, laž. V hudi stiski je popustila pritiskom, vendar jo je storjeno dejanje, ki je bilo v popolnem neskladju z njeno vestjo, zlomilo. S tem in pozneje z zagovarjanjem slovenske osamosvojitve, ki ji je odgovorna za področje Jugoslavije nasprotovala, se je začela Dragičina trnova pot in dokončno izobčenje iz Gibanja, ki še vedno traja in je v svoji mučilni, manipulativni obliki v popolnem nasprotju s tistim, kar uči Evangelij, pa tudi s tistim, kar uči Chiarin »Ideal«.

Najbrž si ni treba zastaviti vprašanja, kaj bi rekel naš Gospod o tem, da so Dragico, ko se je v srčni želji, da bi jo zopet sprejeli medse, udeležila mednarodnega srečanja fokolarinov, a so jo z njega nagnali. Za izključitev iz Gibanja ni Dragica nikoli prejela nobenega pisnega pojasnila, zato še danes ne ve, v čem se je tako hudo prekršila zoper načela skupnosti, da so jo razglasili za nevarno in nezaželeno. Tudi po kanonskem pravu mora za izključitev obstajati dokument, v katerem je jasno razloženo, zoper katero pravilo se je izključeni član oziroma redovnik nepopravljivo prekršil. Dragica Čepar je po dolgem procesu, že po smrti ustanoviteljice, s težavo pridobila dosje o sebi, ki je poln podtikanj in laži, in ko je videla, da ga je podpisala sama Chiara Lubich, je bil njen zlom neopisljiv, kajti skozi vsa leta trpljenja je verjela, da so jo obrekovali zgolj neposredno nadrejeni in da bi jo »vrhovna mati« zaščitila, če bi vedela, kaj so ji storili.

Dragica je zdržala in zadržala vse udarce, ne da bi jih vračala; ob tem ni izgubila vere v Gospoda, izgubila je vero v Chiaro.

Avtorica je naslov knjige izpeljala iz gesla, ki ga je slovenska veja fokolarinov izbrala za obhajanje svoje osemdesetletnice: Sledovi luči. Dragica je idilični besedni podobi dodala svojo resnico: Sledovi luči in teme. V zadnjem delu zgodbe zapiše: »Kako dolgo pot občutkov krivde in spraševanja vesti je prehodila moja duša, dokler mi razloga za to njihovo dvoličnost ni osvetlila luč Božje besede: Kdor namreč dela hudo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se razkrije, da so njegova dela narejena v Bogu (Jn 3,20-21).

Grda resnica je boljša kot lepa laž

Dragico Čepar, Angeliko Hribar in še mnoge druge, ki si končno upajo deliti svoje izkušnje in se povezujejo v Organizaciji nekdanjih fokolarinov najbolj boli dejstvo, da se prvotna ljubeznivost pri mnogih avtoritetah v Gibanju izpridi, sprevrže v hinavščino in preračunljivost in to v imenu »Ideala«, kar povzroča žrtvam, ki dolgo sploh ne doumejo, da so žrtve, nepopisno trpljenje, obubožanje in samomor.

Leta 2021 je v Italiji izšla knjiga z naslovom »La setta divina« (Božja sekta) avtorja Feruccia Pinottija, ki opisuje izkušnje nekdanjih članov Gibanja z vsega sveta, podobne Angelikini in Dragičini. Avtor razkrije celo to, da so bila obdobja, ki jih je Chiara imenovala »duhovne temè«, v resnici izbruhi duševne bolezni, za katero se je zdravila v psihiatrični bolnici, kar sámo po sebi seveda ne bi smelo biti stigma, če se ne bi zavijalo v meglo nekakšne mistike.

Pristni mistik vendar nikoli ne postavlja sebe v božanstveno vlogo, ampak ostaja ponižen in sklonjen pred resnično Božjo veličino.

Prosim vas, bratje in sestre v Gospodu, slovenski člani Gibanja, med katerimi je kar nekaj mojih dragocenih prijateljev, celo duhovnik, ki je somaševal na moji poroki, da ne obsojate ljudi, ki so se jim znotraj Gibanja zgodile krivice in so z muko spregovorili; da ne rečete zdaj še: Zakaj je Dragica to naredila? Iskreno verjamem, da vam je Gibanje pustilo sledove luči, vas popeljalo na pot spreobrnjenja in življenja po Božji volji, vas obdalo z ljudmi, ki so razsvetlili vaša življenja in vas za vedno spremenili! Priznati pa si morate, da so med vami žrtve, ki so utrpele hude krivice, udarce in zlorabe! Žal so si tudi med slovenskimi člani nekateri v obupu in zapuščenosti sami vzeli življenje in vi to veste, ker ste hodili na njihove pogrebe. Dragica pa je zdržala in zadržala vse udarce, ne da bi jih vračala; ob tem ni izgubila vere v Gospoda, izgubila je vero v Chiaro. Zato ste zdaj vi na vrsti, da ohranite Gibanje, ga očistite pohlepa, moči in oblasti, prenehate častiti začetnico karizme kot »Marijino namestnico na Zemlji«, kot »mistikinjo edinosti«, saj je njeno postavljanje sebe v središče družine Božjih otrok milo rečeno bogokletno. Ohranite raje tisto, kar vam je njena, zagotovo sprva avtentična duhovnost, dala dobrega.

Pristni mistik vendar nikoli ne postavlja sebe v božanstveno vlogo, ampak ostaja ponižen in sklonjen pred resnično Božjo veličino.

Dr. Jadranka s. Rebeka Anić, znanstvena svétnica na Inštitutu za družbene vede v Splitu je v spremni besedi napisala ključno navodilo za nas:

»In da imamo vedno v mislih, da s tišino ob zlorabah ne branimo Cerkve, ampak storilce, ter da jim naš molk omogoča prostor in svobodo, ki bi jo sicer v družbi težko dobili. Ko molčimo, mi rušimo Cerkev.«

Če je ta zapis tudi recenzija, sem dolžna reči tudi kaj o avtoričini spretnosti pisnega izražanja. Sklenila pa sem, da se bom izrazila kar s pomočjo Vincija Vogue Anžlovarja, profesionalnega filmarja, ki je po premieri dokumentarca Trohnenje avtorjev Toma Križnarja in Bojane Pivk Križnar dejal: »Tomo in Bojana pravita, da sta amaterja glede filma … Ampak v čustvenih globinah, kamor se onadva podajata, smo mi popolni šalabajzerji.«