Mag. Katarina Kesič Dimic:”Napačno vedenje niso posebne potrebe.” (2. del)

Foto: Bojana Klemec

Mag. Katarina Kesič Dimic je specialna pedagoginja, antropologinja, pisateljica in vodnica terapevtske psičke. V prvem delu intervjuja nam je opisala svoje delo z otroki s posebnimi potrebami in njihovimi starši. Opozorila je na neurejenost področja pri pridobivanju dodatne strokovne pomoči (DSP) in z nami delila svoje bogate izkušnje ter nakazala svojo vizijo šolskega sistema.

V drugem delu intervjuja pa spregovori o odnosih v družini, vplivu digitalnih naprav in hrane na razvoj otroka, o problemu medvrstniškega nasilja in konkretno nakaže, kaj lahko starš stori danes, da bo odnos z otrokom v nekaj tednih veliko boljši.

Kakšen odnos zavzeti (kot starš) do problematike pametnih naprav pri otrocih?

Treba je zavzeti pameten odnos. Odrasli moramo biti bolj pametni kot naprave. Zavzeti je treba stališče, da otrok do petnajstega leta ne potrebuje nič od tega. Če kaj uporablja, naj bo to le v učne namene. Vsekakor naj ne bo lastnik pametnega telefona. Če imajo starši fobijo, da se mu ne bo kaj zgodilo in ne bo mogel sporočiti, ko gre sam na trening, naj mu kupijo telefon na tipke. Verjamem, da so situacije, ko je dobro biti dosegljiv, ampak za ta namen je dovolj tak telefon. Absolutno odsvetujem kakršnekoli igrice. Te stremijo k temu, da otroka zasvojijo, in otroci večinoma postanejo slej ko prej agresivni do svojih staršev, sorojencev ali vrstnikov. Ali pa odsotni. Na tem področju staršem ne morem predlagati nobenega kompromisa.

Kakšno stanje opažate glede tega med otroci, ki jih imate v obravnavi kot specialna pedagoginja?

Vsi imajo telefone. Že v prvem razredu. Ko jih malo potipaš, kaj delajo na telefonu, hitro vidiš, da vse tisto, kar nikoli ni bilo mišljeno za otroke niti za telefon kot tak. Imamo primere, ko majhni otroci od utrujenosti ne zmorejo pojesti kosila in povejo, da so igrali igrice še dolgo po tem, ko sta starša že zaspala. Ko vprašaš starše, seveda najprej vse zanikajo. Ko vidijo, da je otrok itak že povedal, pa prosijo učiteljico, ali bi lahko ona malo govorila z otrokom in ga prepričala, da to ni dobro zanj.

Starši telefon uporabljajo kot varuško …

Otroci imajo danes telefone že v vozičkih, med uvajanjem hrane … Meni je za te otroke zelo hudo. To je zanemarjanje otroka, saj s tem škodijo njegovim potencialom in razvoju.

Res pa je tudi, da so se šele pred dvema letoma evropski pediatri javno in uradno izrekli o tem, da je to za otroke škodljivo. Cela generacija otrok je zrasla ob pametnih napravah in starši pravzaprav niso bili opozorjeni, da je to resno škodljivo … So zatajili tudi sistemi in zdravstvo, psihologi, stroka …?

Ne samo to, še tiste, ki niso bili priklopljeni, smo jih priklopili med korono – kot vsakodnevno obvezo. Tisti, ki ni imel telefona, je imel takrat problem. In kje je bila takrat stroka, ki bi opozarjala na škodljivost? Naenkrat so vsi potihnili.

Danes je realnost žal taka, da ima večina otrok svoj telefon. Že v nižjih razredih. Kdaj bodo starši ponotranjili informacijo, da je to škodljivo, ne vem. Še danes se mi kakšni starši pohvalijo, kako je njihov otrok pameten, ker zna pri dveh letih sam priti na YouTube in si nastaviti risanko, a obenem ne zna listati slikanice.

Miha Kramli je v oddaji za naše naročnike povedal, da bi bilo nujno v šolo za starše vključiti tudi pouk o nevarnosti pametnih naprav …

Se ne bi mogla bolj strinjati z njim. In nujno vključiti tudi pouk o vzgoji za starše. Ta se začne, ko se otrok rodi, začne plaziti, gosto prehranjevati … Do sedmega leta se večinoma izoblikuje. Ko ti starš v tretjem razredu reče, da do sedaj otroku še niso nič brali, ker še itak ni ocen, ti je jasno, da bi potrebovali tudi šolo za starše.

Če so namreč starši voljni in res želijo spremeniti način vzgojnega postopanja, se da še marsikaj narediti. Starejši kot je otrok, pa postaja vedno težje. Tudi hujšati je lažje s 70 kg na 60 kg, kot pa s 120 kg na 60 kg.

Absolutno odsvetujem kakršnekoli igrice. Te stremijo k temu, da otroka zasvojijo, in otroci večinoma postanejo slej ko prej agresivni do svojih staršev, sorojencev ali vrstnikov. Ali pa odsotni. Na tem področju staršem ne morem predlagati nobenega kompromisa.

Na otroka zelo vpliva tudi prehrana. Kakšna naj bo? Kakšen je primeren odnos do hrane? Kako otroku privzgojiti pravi odnos do tega področja?

Prva velika napaka mnogih staršev je pitje. Edina tekočina, ki jo možgani prepoznajo kot tekočino, je voda. Vse ostalo je za možgane hrana. Cedevite, tudi doma stisnjeni sokovi, šabesa … To je za telo hrana. Pravzaprav, če vsebuje sladkor, sladica. Ko si žejen, piješ vodo. Tudi nesladkan čaj je diuretik. Če spiješ čaj, moraš spiti eno skodelico vode, da si izenačil izločeno, in še eno, da si hidriran. Zeliščni čaji so dobri napitki za pogreti, za zdravje, za kak družabni dogodek … Ni pa za v flaško za v šolo. Prvič hodi otrok več na wc, drugič pa je zaradi čaja dehidriran in ne hidriran.

Druga velika napaka je sladkor. Zelo slabo vpliva na koncentracijo, jemlje minerale iz našega telesa  in je pravzaprav strup. To se točno vidi pri majhnih otrocih. To v šoli opažamo pri nižjih razredih, ko imamo čokoladni namaz. Modre učiteljice po taki malici peljejo otroke ven, ker delo sicer ni mogoče. Podobna kategorija so izdelki iz rafinirane bele moke.

Gotovo pa marsikateri otrok v šolah dobi najboljšo in edino vsaj približno uravnoteženo prehrano …

To drži. Ampak če otrok ni od doma navajen zdrave prehrane, je tudi v šoli ne bo jedel. V šoli točno vidimo, kako se otrok doma prehranjuje. Ko je kaj bolj zdravega, recimo ajdova kaša, ostajajo velike količine in večina otrok je niti poizkusiti ne želi. Otroci, ki hodijo na hujšanje v bolnišnico v Stično, tam izgubijo težo, doma pa jo spet kmalu pridobijo. Zdravljenje lahko uspe le, če je cela družina pripravljena spremeniti način prehranjevanja. Dokler je otrok majhen, nima nobene možnosti vplivanja, da bi sam izbiral hrano. Oblikuje in prevzame družinske navade, tudi prehranjevalne.

Verjamem pa, da čeprav se s starši ne da doseči sprememb, se vseeno splača pogovarjati o tem z otroki. Nekaj jim vedno ostane. Pa čeprav bo z naše strani krhelj jabolka edino sadje, ki ga bo ta teden pojedel.

Hrana ima izjemen vpliv na počutje in vedenje otrok.

Iz tega lahko izpeljemo vprašanje, koliko gre za prave nevrološke motnje in koliko za »slabo« okolje, ki ni opravilo svojega dela – tako v smislu vzgoje kot pomiritve otroka in izpolnitve njegovih potreb v posameznih razvojnih obdobjih.

Odstotek prirojenih motenj se v zadnjih desetletjih ni nič kaj dosti povečal. Delež otrok z disleksijo ostaja vedno nekje med 3-10 % v populaciji. S tem, da je v območju 10 % večina oseb z blažjo obliko in lahko funkcionirajo brez večjih težav, 3 % pa je težjih motenj. To lepo pove tudi Miha Kramli, da je znotraj populacije nekih psihiatričnih motenj okoli 4 %, in tako je od nekdaj.

Napačno vedenje niso posebne potrebe. Večino teh napačnih vedenj, ki jih opažamo, je bilo stimuliranih v neprimernih okoljih, z napačnimi »inputi« in napačnimi dražljaji. In predvsem v okolju z nedosledno vzgojo.

Zelo pa se moramo zamisliti nad tem, od kod prihajajo vsi ti nezaželeni simptomi, ki spominjajo na prirojene motnje, a to niso. So pridobljeni zaradi vseh tistih stvari, o katerih sva prej govorili. Novodobna odsotnost starševstva, prepuščenost ekranom … S tem se nevrološki sistemi enostavno razvijajo drugače. Možgani tisto, česar ne potrebujejo, čistijo in opuščajo. Za dražljaje, ki jih ne dobijo, ne ustvarjajo terena. Če otrok do enega leta večino časa sedi v vozičku in gleda ekran, se bo razvijal povsem drugače, kot če se kotali po tleh in sega za igračami. Otroka na ta način dobesedno poškodujemo in taki starši bodo v otrokovi prihodnosti skoraj zagotovo iskali strokovno pomoč zaradi različnih razlogov.

Se pravi, je to vaše delo z otroki samo gašenje požarov, če bi želeli celostno rešiti problem, bi morali delati s starši …

Ne vedno, pogosto pa. Napačno vedenje niso posebne potrebe. Večino teh napačnih vedenj, ki jih opažamo, je bilo stimuliranih v neprimernih okoljih, z napačnimi »inputi« in napačnimi dražljaji. In predvsem v okolju z nedosledno vzgojo. Če bi lahko delala samo s starši, je pa vprašanje, koliko bi bili pripravljeni slediti nasvetom. Za kvalitetno vzgojo se morajo starši marsičemu odreči.

Nikoli v zgodovini se nismo toliko ukvarjali z otroki kot danes. Ni danes vseeno veliko bolje poskrbljeno za otroke, kot je bilo kadarkoli v zgodovini?

Je, ampak kar se tiče starševstva, smo šli v drugo skrajnost. Od tega, da otrok ni bil nič vreden, da ni imel nobenih pravic, so ga tepli ipd., smo prišli do tega, da ima otrok vse pravice in da otrok danes tepe starše, kar sploh ni nujno karikirano.

Danes imamo generacijo otrok, ki so izjemno v središču pozornosti. Vse se jim verjame. Prav je, da imaš s svojim otrokom dialog, prav je, da se z njim pogovarjaš in mu verjameš, ampak prav je, da tudi preverjaš. Marsikateri otroci zaradi določenih razlogov doma ne povedo po pravici in tudi to, da ne govorijo resnice, je signal in se je treba vprašati, zakaj se je nek otrok doma zlagal glede nečesa, kar se je zgodilo v šoli. Če starš daje otroku občutek, da bo rešil vse njegove situacije, da mu absolutno vse verjame, da je vedno prepričan v to, da je bil otrok žrtev … V bistvu je ta otrok močno prikrajšan in se ne bo ničesar naučil, nikoli ne bo znal sam reševati situacij, ne bo imel nobenih veščin za preživetje v neki socialni skupini.

Drugo veliko vprašanje je, kako bodo otroci, ki so stalno v središču pozornosti, zmogli razviti empatijo in sočutje. Za vzgajanje svojega otroka potrebuješ empatijo, navezanost in veliko odrekanja, tudi žrtvovanja. Vprašanje je, v koliki meri si bo otrok, ki je odraščal v samem središču pozornosti, ko je vsa družina utihnila in poslušala le njega, ki je v trgovini vedno dobil, kar je želel, ki je lahko brskal po maminem telefonu in po torbici, ki mu je mama nosila torbo v šolo … Kako se bo tak otrok kot odrasel sposoben prilagajati, najprej partnerju, koliko bo pripravljen sklepati kompromise v različnih odnosih? Kako bo vzgajal svoje otroke?

Tak način vzgoje, kot ga imamo sedaj, vodi v patološki narcisizem. To bo butnilo nazaj v nas in ti starši bodo ob frustracijah postali podobni tistim izpred 100 let nazaj. Ampak zaradi drugačnih razlogov. Takrat je bila vzgoja taka, ker je bilo pomanjkanje in boj za preživetje …

Veliko mladih parov se danes odloča, da ne bodo imeli otrok. Seveda so to osebne odločitve. Ampak zaradi razlogov, ki jih navajajo, si lahko pa zaskrbljen. Gre za umeščanje komforta na prvo mesto: čez vikend gledava Netflix, greva na pijačko, potovanje in šoping …

Generacija otrok, ki so vzgojeni kot središče sveta in so imeli vse, bodo tako želeli živeti tudi kot odrasli. Imeti otroka pa nujno pomeni dati svoje želje in celo del potreb vsaj začasno na stran. Funkcija odraslega je, da se zmore nečemu odreči za višji namen, kar je bistvo vzgojnega delovanja.

Od tega, da otrok ni bil nič vreden, da ni imel nobenih pravic, so ga tepli ipd., smo prišli do tega, da ima otrok vse pravice in da otrok danes tepe starše, kar sploh ni nujno karikirano.

Kaj konkretnega bi svetovali staršem, naj naredijo danes, da bo odnos z otrokom čez en mesec boljši?

Zelo veliko lahko naredijo.

S svojimi otroki naj se začnejo sprehajati. Super, če lahko po naravi, če ne, pa bo tudi po pločniku v redu. Med sprehajanjem zelo spontano pride do pogovarjanja. Pa tudi če je tišina, se vseeno ustvarja neka bližina. Če je v družini več otrok, priporočam, da gredo z vsakim posebej vsaj enkrat na teden.

Podobna kategorija je skupno delo. Še posebej bi izpostavila dečke. Določeni o težavah spregovorijo šele med opravljanjem nečesa. Pri tem pa se lahko spletejo zelo močne vezi.

Zelo pomembno je tudi, da starši pohvalijo otroka. Za čim bolj konkretna dejanja. Da jih opazijo in nanje opozorijo. Da ga pogledajo v oči in izrečejo besedo pohvale. Ne samo mimogrede. Vsaj eno pohvalo na dan naj sliši otrok. Včasih je to težko in izpade umetno, a tega se lahko z vajo priučimo.

Kot sem že povedala in stalno podarjam – črtanje pametnih naprav. Naj starši umaknejo telefone in vse ostale ekrane.

Objemi, dotiki. Če ne prej, pa vsaj zvečer. Če ne gre objem, recimo pri najstniku, vsaj dotik rame.

Za mlajše otroke absolutno priporočam branje pravljic. Čim več tega. Otrok naj sedi v našem naročju. Takrat se v naših telesih dogajajo čudežne stvari. To naj ostane čim dlje. Tudi ko otrok že sam bere, naj to ostane rutina in naj mu starš bere bolj zahtevne vsebine. Dokler se fizično da, naj bo otrok v naročju starša. Pri svojem delu hitro vidim, kateri otrok od doma ni navajen poslušati pravljic, saj ne razvije dobre slušne pozornosti in ne zmore slediti poteku zgodbe.

Zelo priporočam tudi učenje empatije, človečnosti. Z dejanji, ne z besedami. Otrok naj vidi, da starš pomaga drugim, da je empatičen, sočuten, da kaj podari, donira, pomaga …

Za mlajše otroke absolutno priporočam branje pravljic. Čim več tega. Otrok naj sedi v našem naročju. Takrat se v naših telesih dogajajo čudežne stvari.

Da se otrok varno naveže na starša pa je seveda najprej potrebno sobivanje. Z odsotnostjo tega ne moremo doseči. Pri odraščanju kvaliteta ni enaka kvantiteti. Velikokrat je v teh časih to težko, a je nujno. Kak starš pove, da med tednom niso nič skupaj, čez vikend pa na polno. Vprašanje, ali ima 10 ur zelo kvalitetnega skupnega časa na otroka enak učinek, kot če otrok ve, da je starš vsak dan v določenem obdobju dneva tam in na razpolago, če bi ga potreboval. Niti ni potrebno, da bi se neprestano ukvarjal z njim. Da je le tam. Sporočilo te prisotnosti je: »Zame je življenje varno. Mami in oči sta tam. Ju sicer ne potrebujem, ampak če ju bom, sta tam.« Ta mantra o kvaliteti skupno preživetega časa, ki jo nekateri tako zelo radi poudarjajo, otroku morda sploh ne odgovarja. Če cel teden ni navajen sobivati s staršem, potem pa je za vikend primoran v maksimalno intenzivni skupni čas, pogosteje pride do trkov.

Kako otroku privzgojiti ljubezen do branja in kje najti kvalitetne knjige? Tudi vi ste jih napisali kar nekaj …

Če ni zgleda, je to zelo težko. Tako kot pri vsem. Nekateri otroci so sicer naravni bralci in so vzljubili knjige tudi brez domače podpore. Ampak teh je malo. V družinah, kjer radi in veliko berejo in je branje vrednota, običajno to prevzame tudi otrok. Treba je začeti že z dojenčkom. Kažemo mu kartonke, kmalu že slikanice … Če pa je prva otrokova interakcija s slikami ekran, potem slikanice ne bodo zanimive. Tega se je treba zavedati.

Majhnim otrokom seveda ne beremo, ker je to za njih prezahtevno. Njim pripovedujemo, opisujemo slike v knjigi. Za to potrebujemo slikanice z zelo nazornimi ilustracijami, kjer se ilustracije čim bolj spreminjajo glede na potek vsebine.

Ko se otrok uči brati in že bere, pa so zelo pomembne tudi črke. Zelo nerodne so majhne črke in vrstice, ki so zelo skupaj. Times New Roman pisava je v večini slikanic in ta pisava ni dobra za branje. Še zlasti ne za otroke s težavami pri branju. Danes težko najdeš slikanico, ki ima vse. Primerne črke za začetne bralce, primerne ilustracije in dobro vsebino.

Otroke moramo naučiti tudi to, da ni vsaka knjiga vredna tega, da jo do konca preberemo. Kot tudi vsak film ni vreden, da ga do konca pogledamo. Premalo časa imamo za to. Podarjeno je poznati dobro knjižničarko, ki otroku dobro svetuje.

Sem avtorica 14 knjig. Vse so bile napisane za razumevanje otrok s posebnimi potrebami, razen dveh o demenci. Kadar slikanice berem v razredu, otroci sami prepoznajo lastnosti kakšnega sošolca ali sošolke. Preberem, nič ne komentiram, pa sami povejo: »Ta pa je tak kot naš Tine.«

Vedno znova odmevajo premeri vedno bolj brutalnega medvrstniškega nasilja. Kako pristopiti k temu problemu?

Problem ni v pristopu k temu, večji problem je v prepoznavanju. Ne glede na to, koliko ima šola narejenih protokolov, kako dobro so njeni zaposleni ozaveščeni, koliko se o tem pogovarjajo z otroki, se lahko to še vedno dogaja. Po mojih izkušnjah očiten, fizičen bullying večinoma ne pripelje do težjih zapletov. Dogaja se večinoma med fanti, fizično, hitro izzveni in hitro se ga prepozna ter sanira, če ne izzveni sam.

Pravi in nevarni bullying je psihično nasilje. Je največkrat prikrito in zelo manipulativno. Izvajajo ga običajno odlični manipulanti, zelo spretni in to delajo na za okolico zelo neopazne načine.

Pri obravnavi nasilja je treba biti kot učitelj in kot odrasel človek izjemno subtilen. Stvari so zelo redko črno–bele.

Pri tem pritlehnem, manipulativnem nasilju imamo običajno dve skrajnosti. Na eni strani nekoga izjemno spretnega v socialnih veščinah, ki točno ve, kdaj in kako lahko nekaj stori. Žrtev, ki si jo izbere, pa je vedno tudi zelo smiselno logična. Šibak in nesamozavesten otrok. To so lahko učenci s posebnimi potrebami, ki se ne znajo ali ne zmorejo na primeren način izraziti nazaj in lahko samo fizično odreagirajo in se pogosto zgodi, da so zato, ker fizično odreagirajo, na koncu oni kaznovani. Lahko se dogajajo dolgoletne težke zlorabe, nekdo nekoga leta počasi potiska čez rob … In to na načine, ki jih odrasli zelo težko opazimo. Zamenjajo se učitelji, razredi … Težko je vedno opaziti vse. Ne opravičujem učiteljev, govorim le o dejanski situaciji. Večkrat se mi je že zgodilo, da je nek učenec izjemno nasilno odreagiral v neki situaciji v odnosu do drugega učenca. Navzven je izgledalo grozeče. Pozneje se je v pogovorih izkazalo, da je bil s strani tega drugega otroka dolga leta stalno izzivan. Počasi, prefinjeno in postopoma.

Pri obravnavi nasilja je treba biti kot učitelj in kot odrasel človek izjemno subtilen. Stvari so zelo redko črno–bele. Nujno je stalno ozaveščati otroke. Najprej, kaj sploh je nasilje. Velikokrat se dogaja, da otrok sploh ne ve, kaj doživlja. Ve, da mu je neprijetno hoditi v šolo, ne zna pa niti ubesediti, povedati, kaj se mu dogaja. Seveda pa nikakor ne smemo razlagati konkretnih primerov nasilja, saj lahko kdo iz njih potegne idejo za svoje delovanje.

Starši, opazujte otroke, učite jih, kako se obnašati, kako odreagirati, kdaj se umakniti, kdaj spregovoriti … Kdaj je primerno, da zatožiš. Stalno je treba krepiti otroka. Zato je zgodnje reševanje težav (ko mu je nekdo barvico vzel) s strani staršev – namesto s strani otroka – slabo. Ker otrok ne razvija te veščine. Seveda mu je vzel barvico, seveda je bil naš otrok žrtev, ampak ta težava je take narave, da jo zmore vsak otrok rešiti sam. Naučite ga, kako naj naslednjič odreagira, ko bo takšna situacija. Ni naključij, katero žrtev si bo nasilnež izbral. Poskusi, a hitro odneha, če ni pravega odziva.

Druga velika težava pa je, da se dosti nasilja dogaja na spletu. Mnogi govorijo o tem, da šola nič ne naredi. Vse to se dogaja že drugje, v šoli pride le do verbalnega ali fizičnega trka. Glede tega pa lahko preprosto rešite stvari in otroku dovolite pametne naprave, ko bo zanje dovolj zrel. Po petnajstem letu. Šola nima nobenega vpliva, kaj otroci počnejo izven šole na spletu. Če starši tu nimajo nadzora, lahko grejo zlorabe zelo daleč. Starši pa zelo radi zanikajo, da njihov pa že ni tega storil. Šola nima dostopa do telefonov. Starši ga imajo. Upam!

Ni naključij, katero žrtev si bo nasilnež izbral. Poskusi, a hitro odneha, če ni pravega odziva.

Kako prepoznati, da je naš otrok žrtev nasilja?

Starši naj dobro opazujejo svojega otroka. Če se nad njim dogaja nasilje, se bo brez dvoma to nekje pokazalo. Začne se zapirati vase, pogosteje zboli, prej pa ni bil bolehen, začne gristi nohte, pri mlajših se pojavi nočno mokrenje … Pa seveda odpor pred šolo, boleč trebuh … To so simptomi. In v takih primerih je potreben pogovor z otrokom in razrednikom.

Recepta ni. Nujno pa je opolnomočenje otroka in da drobnih primerov nesoglasij ne rešujemo namesto njega, da se sam krepi. Če vse rešimo starši, otrok sploh nima izdelanih strategij, kako ravnati.

Ni veliko drugače kot v naravi. Plenilec si vedno izbere najšibkejšo žival v čredi.

Kaj pa če je naš otrok storilec? Kako se odzvati kot starš?

Otroku je treba poiskati strokovno pomoč. V večini primerov jo potrebuje še bolj kot žrtev. Nujno je raziskati, kaj poganja njegovo nasilno vedenje.