Jon Kanjir je maturant predšolske vzgoje na Gimnaziji Celje – Center (v nadaljevanju GCC), ki v življenju zelo rad preizkuša nove stvari in se navdušuje za različne dejavnosti. Pravi, da je povsod okrog nas ogromno priložnosti za pridobitev novih znanj in izkušenj, naj bo to šport, glasba ali preprost pogovor z ostarelimi, katerih zgodbe ga navdihujejo in mu predajajo pomembne življenjske modrosti. Prepoznan je tudi po projektu Luka bere, ki ga kot pisatelj razvija v okviru podjetniškega krožka GCC Start Up.
Čeprav si že dijak, si tudi že podjetnik. Kako si se odločil stopiti na podjetniško pot?
Podjetništvo me spremlja že od malih nog. Pričelo se je z otroškimi igrami, ko sem ob začetku osnovne šole zbiral plastične pokrovčke, jih barval in prodajal svojim domačim. To je bila moja prva stojnica. Pozneje se spominjam, kako smo s sosedi prodajali limonado v naši ulici in kako sem sejal paradižnik in prodajal sadike. V petem razredu sem pričel z rejo kokoši in preden sem pričel, sem si sam prislužil denar za material kokošnjaka. Rejo kokoši sem pozneje razširil še na rejo prepelic in valjenje raznih vrst perutnine, tako je nastala prava mala perutninska farma.
V srednji šoli sem se vključil v krožek podjetništva, kjer sem kot prvi resen projekt razvil projekt Luka bere. Znotraj tega sem izdal svoj avtorski prvenec – slikanico Tudi Luka nosi masko in ga letos nadgradil s slikanico Luka premaga žalost, k sodelovanju pa sem povabil še Ano Košir, ki je napisala slikanico Luka govori resnico.
Česa te je ustvarjanje lastnih slikanic doslej naučilo in kako z dosedanjimi izkušnjami gledaš na podjetniško okolje pri nas? Ste mladi dovolj spodbujeni, da uresničite svoje ideje?
Nasmeh lahko hitro postane pandemija in Bog daj, da bi bilo takih pandemij čim več.
Ko sem pričel s prvo slikanico, sem si predstavljal, da bo to preprost majhen projekt, potem pa se je prelevil v pravo zgodbo. Potrebno je bilo vložiti veliko časa, energije in vztrajati. Ta pot ni bila vedno lahka in vesel sem, da je tako. Naučil sem se veliko novega o podjetništvu, pridobil nove izkušnje, nova znanja, najbolj pa sem hvaležen za vsa nova poznanstva in prijateljstva. Soočil sem se z vzponi in padci, ki so pomembni za mojo rast. Vsak vzpon mi da zagona in novih moči, vsak padec in poraz, pa me sprva potre, vendar je to odlična priložnost za nov navdih. Iz porazov dobim več kot iz vsake zmage.
Menim, da je podjetništvo vedno bolj spodbujano, ugotavljam pa, da to ni preprosta obšolska dejavnost, saj zahteva ogromno lastnega dela in samomotivacije. V podjetništvu si povabljen, da razmišljaš, iščeš nove načine, pristope, vidike. Moraš iti izven okvirjev, če želiš doseči spremembe. Možnosti je veliko, mladi imamo odprte vse mogoče priložnosti, je pa pomembno s kakšnimi ljudmi si obkrožen. Če so okrog tebe ljudje, ki te vzpodbujajo, je bistveno lažje.
Projekt Luka bere ni le pisateljski projekt, ampak je tudi vzgojen, osredotoča se na konkretno pomoč otrokom tako v epidemiji kot tudi pri tem, da bi otroci postali dobri ljudje, na primer govorili resnico namesto laži, s čimer je to družbeno koristen projekt. Kaj te je navdahnilo za takšno izbiro tematik? Si lahko obetamo še kakšne nove knjige in če, da – lahko izdaš, v katero smer bodo šle?
S projektom si želimo s pomočjo slikanic približati otrokom in njihovim staršem čustveni svet ob bolečih dogodkih. Preko branja in ilustracij otrok prepoznava čustva in jih razumeva. Tematike, ki jih izpostavljamo so pogosto prevelik zalogaj in starši ne vedo, kako bi se jih lotili. Tako lahko s pomočjo slikanice, v kateri so čustva predstavljena tudi preko ilustracij, lažje pristopijo in vodijo pogovor. Pravljice so tudi pomembne za otroke, a jih je po mojem mnenju dovolj, zato se trudim pisati o zahtevnejših temah. So pa dosedanje knjige namenjene otrokom predšolske vzgoje in prvi triadi osnovne šole.
Pri vzgoji se mi zdi pomembno, da si empatičen – da najdeš način, kako se vživeti v otrokov svet.
Ne glede na to, v katero smer bo šel projekt, se trudim, da bi se vizija – pomoč otrokom pri razumevanju aktualnih, težkih situacij – izpolnjevala, uresničevala. V projekt vključujem mlade, še neuveljavljene ljudi in skupaj z njimi gradimo lepši svet. Zelo pomembno se mi zdi, da je projekt zasnovan tako, da podpira lokalna podjetja in avtorje. Vse je narejeno v Sloveniji, zato je projekt tudi trajnostno naravnan.
Idej je ogromno, upam, da jih bomo z ekipo čim več realizirali. Nadaljnje teme bodo prav tako družbeno aktualne in napisane z željo, da bodo otroci ob prebiranju hitreje, lažje in na bolj preprost način doumeli svet.
Sam verjameš, da so predšolski otroci sposobni razumeti pomen ukrepov v času epidemije. Kako jim lahko pri tem in pri premagovanju stisk v času epidemije pomagajo starši?
Mislim, da smo se v času epidemije vsi soočali z neko obliko stiske in otroci pri tem niso nobena izjema. Otroci zelo dobro opazujejo in prav tako čutijo našo stisko, naš strah. Prav zato je še toliko bolj pomembno, na kakšen način jim predstavimo določeno tematiko. Otroci se še hitreje znajdejo v stiski, ne zmorejo pa sami predelati določenih čutenj. Ob vzgojnih pripomočkih, kot je na primer slikanica, je ta proces bistveno lažji.
Ti si pozitivec in si tudi v epidemiji našel veliko pozitivnega. Kaj je tebi dal ta čas, česa te je naučil?
Že od majhnega sem deležen majhnih pozornosti, ljubezni, ki jo prejemam od staršev in starih staršev. Skromna, majhna dejanja pozornosti lahko delajo velike reči in ti polepšajo dan. V vsakem dnevu se zato trudim iskati dobro in širiti to pozitivno energijo. S tem, ko se osredotočam na dobro, sem bolj nasmejan, sproščen in je življenje lepše in lažje. Nasmeh lahko hitro postane pandemija in Bog daj, da bi bilo takih pandemij čim več.
Letos nameravaš maturirati iz predšolske vzgoje. Kaj je po tvoji oceni najpomembnejše pri vzgoji predšolskih otrok?
Pomemben je cel spekter, bi pa izpostavil eno stvar in sicer; imeti rad otroka. Če ga imaš rad, ga razumeš in spoštuješ. Pri vzgoji se mi zdi pomembno, da si empatičen – da najdeš način, kako se vživeti v otrokov svet. Otrok, ki je deležen ljubezni, razvija ta pozitiven, prijazen pogled na svet in vse ljudi. Pri tem pa ne pozabimo, da smo odrasli tisti, po katerih se otroci zgledujejo. Bodimo jim dober zgled.
Si tudi zelo aktiven v župniji – animator, vodiš birmansko skupino, si bralec Božje besede. Kakšna so tvoja opažanja pri delu z mladimi – so žejni duhovnosti? S kakšnimi izzivi se soočaš pri tem delu in kje vidiš priložnosti?
Mislim, da smo vsi mladi žejni duhovnosti, samo da se mnogi tega še ne zavedajo.
Prva izkušnja je moja pot – spremljanje samega sebe na poti vere in opazovanje teh sprememb v moji rasti v veri. Mislim, da smo vsi mladi žejni duhovnosti, samo da se mnogi tega še ne zavedajo. Sam sem hvaležen za domače okolje, kjer mi je dan zgled vere. Tam, kjer tega ni, je bistveno težje.
Prav zato se mi zdi pomembno, da pri delu z mladimi nagovarjamo na preprost način iz osebnih zgodb in pričevanj. Pri delu z mladimi želim biti iskren, odprt in pristen.
Kakšna je tvoja dosedanja pot vere? Kaj te navdihuje, da se aktivno vključuješ v življenje župnije in delo z mladimi?
Moja osebna pot se je šele dobro začela, sem pa že v svoji družini odraščal v takšnem prijetnem verskem okolju. Vsak posameznik je enkrat na točki, ko preraste otroško vero. Sam sem ta preskok najbolj okusil skozi preizkušnje, ki so me utrdile. Za vse sem hvaležen. Zdi se mi, da me je Sveti Duh najbolj gnal in vžigal mojo vero, ko mi je bilo najtežje. V teh mojih žalostnih in razočaranih trenutkih sem bil najbolj odprt za Božjo ljubezen in tako sem začel spoznavat Jezusa kot prijatelja, ki hodi ob meni. Ob tem so se moji koraki utrdili.
Zdi se mi, da me je Sveti Duh najbolj gnal in vžigal mojo vero, ko mi je bilo najtežje.
Že kar nekaj časa berem Sveto pismo in čeprav vedno ne dojamem globine, se mi zdi pomembna rutina, da redno berem. Ko me bo Sveti Duh želel nagovoriti, bo to storil. Enako je z molitvijo; pomembno se mi zdi, da je redna, iskrena, pristna.
Katoliška cerkev v Sloveniji je vstopila v sinodalni proces. Kakšne Cerkve si želiš, o kakšni Cerkvi sanjaš?
Sanjam o Cerkvi, ki bo živela tako, kot je živel in učil Jezus. Da bi ta Ljubezen po nas zajela vse, ki so v stiski, so zlomljeni, žalostni, potrti in bo ljubila tudi tiste, ki smo tu in nam dala možnost za rast in še globlje spoznavanje vere. Želim si Cerkve, ki navdušuje in navdihuje vse nas, predvsem pa tiste, ki še niso imeli možnosti spoznati Jezusa.
Ob koncu najinega pogovora se dotakniva še pogleda v prihodnost. Kakšni bodo tvoji naslednji koraki? Kakšni so tvoji življenjski cilji, načrti in kaj te v življenju vodi?
Upam, da bom tekom življenja koga navdihnil, mu dal upanja, poguma in novih moči.
Sem že večkrat mislil, da vem, pa se je do sedaj še vedno izkazalo, da ne vem. Če bi vse vedel, ne bi več upal in hrepenel, zato cenim vse, kar me doleti. Želim si živeti tako, da bom ob koncu svojega življenja hvaležno zrl nazaj. Upam, da bom tekom življenja koga navdihnil, mu dal upanja, poguma in novih moči. Z Božjo pomočjo si želim delati dobro in ljudem s svojimi dejanji kazati na Jezusa. Upam, da mi bo to čim bolj uspelo, saj verjamem, da na tej poti nisem sam.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!