Kako starši rušimo meje svojih otrok namesto, da bi jih spoštovali?

Foto: Shutterstock

Starejša kot sem, vedno bolj se zavedam, kako pomembne so meje. Če se je tudi vam, tako kot meni, dogajalo, da med odraščanjem drugi pogosto niso spoštovali vaših meja, potem veste, kakšne škodljive posledice je to imelo (in morda še ima) na vaše odnose v odrasli dobi.

To, da sem se naučila več o spoštovanju meja drugih in postavljanju lastnih meja, mi je korenito spremenilo življenje. In ker se mej začnemo učiti že zelo zgodaj v življenju, mi je bilo pomembno, da sem se trudila že od malega spoštovati meje svojih otrok.

Če spoštujemo otrokove meje in ga spodbujamo, da jih zna sam postaviti, ter ga hkrati učimo spoštovati meje drugih, mu s tem naredimo veliko uslugo. Se pa starši velikokrat ujamemo v past, da nehote kršimo otrokove meje. Zato se bomo tokrat osredotočili na nekaj takšnih primerov, da boste v prihodnje lahko bolj pozorni.

1. Prisilimo jih k izkazovanju naklonjenosti

Saj poznate tisto: moraš objeti babico, moraš poljubiti teto, sicer nisi priden otrok. V starejši generaciji še vedno velja prepričanje, da so otroci, ki jih ne objamejo ali jim ne izkažejo takšne naklonjenosti, kot si jo oni želijo, nesramni. Vendar, če otrok ne želi objeti tete Rozalije ali se pustiti pestovati dedku Viljemu, ker si v tistem trenutku ne želi telesnega stika, še ne pomeni, da je nesramen. Če ga prisilimo v objem, ne glede na to, kako se počuti, s tem močno posegamo v njegov osebni prostor in prestopamo mejo.

2. Smo helikopterski starši

Ves čas bdimo nad otrokom in smo mu nenehno za petami. Očistimo vsak madež umazanije, ki se dotakne njegove kože, in popravljamo vsak njegov gib. S tem ga oropamo za učenje samostojnosti in neodvisnosti. Otrok pa potrebuje svoj prostor za rast in izkušnje.

3. Jih sramotimo zaradi čustev

Čustveno ne sprejemanje da otroku vedeti, da nam ni mar za njegovo počutje. Kako bi se počutili, če bi bili žalostni in bi vam nekdo rekel: “Nehaj se vendar cmeriti. Saj to ni nič takega. Odrasti že!” Zaradi tega se ne bi počutili nič boljše, kvečjemu obratno. Enako je pri otroku. Počuti se slabo, pa tudi čustva ne bodo kar izginila. Če to počnemo otroku, ki se šele uči obvladovati čustva, to ni dobra popotnica.

4. Se nam šeškanje zdi sprejemljivo

Redki današnji starši so bili vzgajani brez ene po riti. In mnogi so še vedno prepričani, da je to nekaj čisto sprejemljivega. Samo zato, ker se počutimo v redu (Pa se res?), še ne pomeni, da je to prav. Če otroka udarimo, s tem nedvomno prestopimo mejo.

5. Prisilimo jih, da nekaj naredijo

To ne pomeni, da moramo mirno gledati in kar popustiti, če si otrok noče umiti zob, iti v šolo ali jesti zelenjave. Pomeni pa to, da če je otroka strah vrtiljaka, ga ne smemo siliti nanj. Ali če mu ni do igranja košarke, ga ne smemo siliti, naj jo trenira.

6. Odgovornost za naša čustva prelagamo na otroka

Ste že kdaj rekli: “Tako si me razjezil!” Čeprav morda mislite, da je vaš otrok odgovoren za to, kako se počutite, je resnica, da je otrok odgovoren samo za svoja dejanja, ne pa tudi za vaš odziv. Vaši občutki in vaša dejanja so povsem v vaši domeni.

7. Z otrokom se pogovarjamo o odraslih zadevah

Ena takšnih stvari so finance. Prav je, da otrok ve, če si nečesa ne morete privoščiti. Ni pa prav, da ga vključujete v pogovore o reševanju vaše finančne situacije, saj ga s tem nehote obremenjujete z odgovornostjo, ki ni njegova.

8. Slabo govorimo o drugem staršu

Ne glede na to, kaj čutite do svojega moža ali žene, zadržite to zase. Zakaj? Ker je to njegov oče. Ker je to njegova mama.

9. Slabo govorimo o sebi in to pred njimi

Ne samo, da vas bo otrok v tem zelo verjetno posnemal in bo tudi sam ustvarjal slabo mnenje o sebi, ampak s tem tudi kršite njegove meje, ker vas ima rad.