Kako se čez letošnji post prebijamo brez risank in filmov

ekrani

Doma smo si kot družinski postni sklep zadali, da se do velike noči odpovemo ekranom. Dogovorili smo se, da jih ne bomo uporabljali za zabavo, ampak samo za delo in različna opravila. Seveda si nismo predstavljali, da bo vmes posegla epidemija, ki je vse postavila na glavo.

Načrt je bil preprost in z njim smo se vsi strinjali. Od pepelnice do velike noči ne bomo gledali risank, filmov in drugih zabavnih vsebin. Doma nimamo televizije ali tablice, tudi računalniških igric ne igramo, zato pa si na računalniku z veseljem kdaj ogledamo dobro risanko, midva z možem pa film. Temu smo se nameravali do velike noči skupaj odpovedati.

Lahko v izrednih razmerah ostanemo zvesti postnemu sklepu?

Pa je prišla epidemija, izolacija, nobenih obiskov in nobenih izletov, razen tistega do najbližjega samotnega hribčka. K sreči nas virus ni udaril čisto na začetku posta, ampak potem, ko je bila abstinenčna kriza že mimo. Če vas zanima, traja kriza okrog dva tedna, po tem obdobju se otroci na risanke niso spomnili niti enkrat. V resnici sem bila v največji skušnjavi jaz. Vsako dopoldne imam namreč uro do dve uri dela za službo. Med tem časom starejša hči dela za šolo, dva predšolska otroka pa … Hm, ali ju ne bi bilo najbolj praktično zamotiti z risanko? Imam sploh kakšno drugo možnost?

Nobenih risank je zame žrtev, ki me zaboli vsak dan znova. A hkrati sem z njo vsak dan malo bližje Jezusu na Kalvariji.Z risanko v resnici ne bi bilo nič narobe – izredni časi zahtevajo izredne ukrepe, zato povsem razumem starše, ki jim televizija v teh dneh rešuje življenje. A po temeljitem premisleku sem se odločila, da bomo vztrajali pri našem postnem sklepu. Najprej zato, ker otroci risank niso niti malo pogrešali – nanje se sploh niso spomnili. Potem zato, ker najenostavnejše rešitve niso vedno najboljše. In ne nazadnje zato, ker post ni mišljen, da je enostaven. Post pomeni odpoved, ki vedno tudi boli. Nobenih risank je zame žrtev, ki me zaboli vsak dan znova. A hkrati sem z njo vsak dan malo bližje Jezusu na Kalvariji.

Odpoved je prinesla mnogo več dobrega kot slabega

Kaj smo ugotovili v tednih prisilne izolacije in prostovoljne odpovedi ekranom? Najprej to, da je bilo najtežje na začetku, nato pa vsak dan lažje. Hkrati ob elektronski odpovedi opažamo mnogo več plusov kot minusov, naj bo na trenutke še tako naporno.

Med letošnjim postom smo se dokopali do naslednjih dragocenih spoznanj:

  • Otroci se na življenje brez zaslonov navadijo hitreje, kot bi pričakovali. Že prej risank nismo gledali vsak dan in prehod je bil zanje relativno enostaven.

  • Otroci so postali bolj ustvarjalni in samoiniciativni.

  • Otroci so brez ekranov bolj mirni in manj agresivni.

  • Predšolska otroka, stara tri in šest let, se dopoldne lahko sama zamotita za uro do uro in pol. To sicer vključuje kreganje, občasne pretepe in preverjanje, kako napreduje moje službeno delo. A zaposlitev si najdeta sama, med seboj sodelujeta in večino sporov rešita sama, tako da lahko v tem času dejansko kaj naredim. Najbolj deluje, če jima dam na izbiro, ali se gresta igrat ali gremo rajši zlagat perilo. 🙂

  • Brez risank je v družini več časa za družabne igre, ustvarjanje, peko, zunanjo igro, branje.

  • Če nimamo možnosti bližnjic (npr. risank), iščemo drugačne rešitve, ki sicer zahtevajo več truda, a so na dolgi rok bolj učinkovite.

  • Z možem se ob večerih več pogovarjava, bereva ali odigrava kakšno družabno igro. Poleg tega greva bolj zgodaj spat in sva zato bolj spočita.

Kljub vsem plusom že ves postni čas sestavljam seznam kvalitetnih vsebin, ki si jih bomo ogledali po veliki noči. Res se jih veselim! A obenem upam, da bomo nekaj dobrih navad, ki smo jih osvojili med letošnjim postom, s pridom uporabili tudi v bodoče. Ekrani so krasni, a če jih je manj, še toliko bolje!