Ankete kažejo, da družina med vrednotami ne glede na starost vprašanih v večini primerov zaseda prvo mesto. Še na poseben način pa je pomembna za otroke.
Pogoste naletimo na ankete, ki sprašujejo po tem, katere vrednote se zdijo ljudem v različnih starostnih obdobjih najpomembnejše. Zanimivo je, da ne glede na starost družina v večini primerov zaseda prvo mesto. Še na poseben način pa je pomembna za otroka, saj brez nje ne more preživeti.
Starši so za otroka neprecenljivi in nezamenljivi
Otroku je družina največja vrednota ne glede na to, kakšna je, celo ne glede na to, kako se v njej počuti. Ne glede na to, ali živi z obema staršema ali ne, ne glede na to, kako ga obravnavata, kaj od njega zahtevata, na kakšen način se z njim ukvarjata, koliko mu uspeta biti na razpolago, ko počasi vstopa v svet širših odnosov … Ne glede na vse to sta starša zanj neprecenljiva, nezamenljiva.
Otrok bo nehote kaj razbil ali nergal, da bo le lahko verjel, da je on slab in da nemir in nestrpnost ne prihajata od staršev.
Po njunem sočutju in razumevanju otrok vedno hrepeni in sta mu vedno v zgled. Otrok ju vedno občuduje, prav tako ju vedno opravičuje, četudi mora zato včasih izgubiti del sebe, se ne v polnosti razviti. Čeprav mora zato – sicer nezavedno – žrtvovati in zanikati svoje želje, potrebe in hrepenenja.
Otrok namreč ne more živeti z občutkom, da njegova starša zanj nista najboljša. Vedno ju bo opravičil s svojimi težavami, s svojim nemirom in nagajivostjo, da bo le o njiju ohranil idealno podobo. Otrok bo nehote kaj razbil ali nergal, da bo le lahko verjel, da je on slab in da nemir in nestrpnost ne prihajata od staršev.
Vrednote so, kar živimo
Zato tudi vrednote, ki jih starši lahko otroku privzgojimo, izhajajo predvsem iz tega, kako in katere vrednote živimo sami.
Vrednote, ki jih otrokova starša živita in za katere resnično čutita, da so njune, bo otrok prevzel spontano.
Vrednote, ki jih otrokova starša živita in za katere resnično čutita, da so njune, jih razumeta ter ponotranjita, bo otrok prevzel spontano. Vrednote pa, ki jih starši upoštevamo le zaradi strahu ali zunanjega pritiska, saj so nam bile vsiljene in jih tudi kot otroci nismo razumeli ali jih celo še vedno ne razumemo, ostanejo na površinskem nivoju.
Ni namreč dovolj, da o vrednotah govorimo, otrokom pridigamo, se za njih sicer načeloma kot starši tudi trudimo, ker se bojimo, da bo sicer kaj narobe … V njih moramo verjeti. Otrok namreč čuti, s čim starša resnično dihata, zakaj nečemu namenjata pozornost in kaj jima resnično veliko pomeni. Čuti, kaj ni iz strahu ali osramočenosti pred zunanjim svetom, temveč iz njune iskrene drže.
Šteje le to, v kar verjamemo
Do vsega, kar odrasli cenimo, imamo posebno spoštljiv odnos, ki se ga ne da zgolj priučiti, če tega ne čutimo. Ni pomembno, kaj se vidi na zunaj, kako poskrbimo za zunanje okoliščine ali izgled. Šteje le to, kar starši čutimo in v kaj resnično verjamemo in živimo. Otroci bodo namreč ponotranjili le to. Navzven bodo sicer lahko »pokazali« tudi kaj drugega, vendar le v situacijah, kjer bodo vedeli, da je tako obnašanje edino sprejemljivo. Ne bodo pa se tako obnašali zato, ker bi razumeli, zakaj se morajo tako obnašati.
Vrednote lahko negujemo
Posebej babice, dedki, tete in vzgojiteljice, na katere je otrok varno navezan in jih ima rad, lahko marsikatero vrednoto, ki jo sami čutijo kot vredno, v otroku še posebej vzbudijo in negujejo. S tem otroku širijo potencial, da se bo v svetu dobro počutil, ga spoštoval ter cenil.
Dr. Andreja Poljanec je specialistka zakonske in družinske terapije, soavtorica knjig Med dvema ognjema in Rahločutnost do otrok in soustanoviteljica Študijsko-raziskovalnega centra za družino.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
