»Kako mlada in luštna sem bila!«

Vir: Unsplash

Ženske imamo poseben talent, da nismo zadovoljne s svojim videzom. Če bi me pri petindvajsetih vprašali, kakšna se zdim sama sebi, bi vam brez težav naštela spisek pomanjkljivosti, ki mi grenijo življenje. Ko pa danes gledam svoje deset let stare fotografije, se vidim čisto drugače.

Kako mlada in luštna sem bila! Brez tistih nekaj kilogramov, ki ostanejo po porodih. Brez gubic in sivih las, brez telesnih sprememb, ki nastanejo v nosečnosti. Ob pogledu na stare slike vidim, da nisem imela prav nobenega razloga za pritoževanje. Zasačim se pri misli: »Ne tako kot zdaj,« ko bi spet brez težav naštela vse, kar mi ni všeč.

Ampak ko bom čez deset let gledala svoje zdajšnje slike, bo učinek enak. Sama sebi se bom zdela mlada in luštna! Ker bom imela čez deset let gotovo več gub, sivih las, celulita in vsega, kar naredi desetletje na tej zemlji. Takrat bom gledala svoje zdajšnje slike in ne bom videla nastajajočih gubic, ampak to, kako malo jih je. Čez deset let mi bo moja zdajšnja podoba prav všeč!

Koliko si pa ti stara?

Edina rešitev, če bi se želela trajno izogniti gubam in celulitu, je, da umrem zelo mlada. In zato moj 37. rojstni dan ne bo dan za vzdih o času, ki beži, ampak priložnost za veselje, da sem še vedno tu, na tej prekrasni zemlji.

Ženske imamo poleg težav z videzom še eno šibko točko: svojo starost. O tem priča dejstvo, da je žensko skrajno nevljudno vprašati, koliko let šteje. Skrivamo jih, kot bi šlo za sramotno dejstvo ali morda genitalni herpes. In bolj ko razmišljam, bolj mi ni jasno, zakaj.

V kratkem bom praznovala 37. rojstni dan. Hvaležna sem za vsako od teh 37 let in za vse znake, ki jih o mojem zemeljskem življenju nosi moje telo. Ni več tako mlado in prožno, kot je bilo. Je pa dokaz, da sem še vedno živa, da lahko uživam v vsakdanjih malenkostih in opazujem, kako odraščajo moji otroci. Edina rešitev, če bi se želela trajno izogniti gubam in celulitu, je, da umrem zelo mlada. In zato moj 37. rojstni dan ne bo dan za vzdih o času, ki beži, ampak priložnost za veselje, da sem še vedno tu, na tej prekrasni zemlji.

V teh pomladnih dneh, ko iz omar jemljemo kratko garderobo in ugotavljamo, da nam pred poletjem (spet) ni uspelo uresničiti sklepov o več gibanja in manj sladkarijah, pa je tudi priložnost, da nase pogledamo z očmi svojega deset let starejšega jaza. Ne glede na to, ali smo stare dvajset, štirideset ali šestdeset let. Čez deset let bomo znale ceniti svoj trenutni videz. Ali moramo res čakati do takrat? Kaj pa, če bi se z očmi deset let starejše ženske ugledale že danes? Vem, da bi pred ogledalom vsaka izmed nas rekla: »O, kako mlada in luštna sem!«

Komentarji

  1. Mlade in luštne bomo vedno in kadarkoli si bomo to dovolile. Če bomo podvržene modnim muham, medijem, blogom, medijskim zvezdam, kritikam ostalih, se itak ne bomo nikoli počutile srečne, samozavestne in lepe in mlade.
    Veliko starejših žensk srečam, ki so polne veselja do življenja in lepe navznoter, tudi če so po videzu nagubane itd. Potem pa gledam mlade punce, dvajset, trideset letnice, pa nobene energije, vse napacane, piersingi, tetovaže, črna oblačila, pobarvane lase, pa se potem vprašam, kaj jih žene, da se tako zapacajo. Seveda je pomembno, da smo urejene, vendar pretiravanje v nobeno smer ni dobro.

  2. Tako je: Vedno hvalimo kako JE bilo in kako sedaj NI. Naj bo videz ali karkoli drugega, vedno je enako odgovor: Danes ustvarjamo tako prihodnost kot zgodovino. Če bomo čez leta na ta trenutke gledali kot na srečni trenutek, ali na dobro stanje. potem se moramo tega zavedati že sedaj. Kako? Proslavljajmo trenutke. Ne “čakajmo na maj”. Odpirajmo šampanjec, ker smo, ker smo točno taki, ker smo bojši kot včeraj in se zavedajmo, da smo slabši kot jutri. Proslavljajmo dosežke: Danes pa sem naredil to in to. ODPUŠČAJMO si česar ŠE nismo naredili. Ponavadi je razlog zakaj. Ko bomo to dosegli, bomo živeli v eni sami sreči. Ker življenje je tista črtica med letnicama na nagrobniku.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.