Jezus bi rad prišel v štalo našega koronskega časa

Vir: Pixabay

V teh predprazničnih dneh, ko je vse silno drugače od tistega, česar smo vajeni, me misli odnašajo v čas, ko so se “Mariji približali dnevi, ko naj bi rodila“. Našo tradicionalno (pred)božično »popolnost« so letošnje zdravstvene razmere zamajale prav do dna. Že večji del leta se učimo sprejemati življenje, ki se postavlja na glavo.

A pomislimo na Marijo, Jožefovo zaročenko, ki je nekega dne v svetlobi pred seboj zagledala angela. Ta jo je opogumil, naj se ne boji, in napovedal, da bo spočela in rodila Božjega Sina. Če bi bili na Marijinem mestu mi, bi morda hitro začeli z naučeno »ponižnostjo«, da kdo pa smo mi, da bi bili tega vredni. In da je gotovo kdo primernejši od nas. Pa če je Bog res dobro premislil in zakaj je izbral ravno nas. Ja, zakaj – to vprašanje nam v pogovoru z Bogom seveda pogosto pride v misli. Zakaj to, pa zakaj on in jaz ne, pa zakaj jaz …

Marija pa je v svoji poslušnosti Bogu izrekla le preprosto vprašanje: »Kako se bo to zgodilo?« Zaupanje v Očeta zmore iti preko vprašanja zakaj. Kolikokrat bi potem lahko Marija še vpila v nebo s svojimi zakaji. Zakaj ni prostora za porodnico v nobeni betlehemski hiši, zakaj morajo pred Herodom bežati v Egipt … Mnogo zakajev do tistega zadnjega pod križem, ko razum odpove.

Jezuščku bo dovolj, če mu bomo odstopili skromen prostor v štali svojega življenja. Tam, kjer ni nič popolno, kjer vedno znova padamo, kjer ne najdemo odgovorov, kjer ostajamo sami, v tistih delih samih sebe, kjer je pretemno, da bi si sploh upali vstopiti …

A Marija se je v nebo raje ozirala z vprašanjem »Kako?« S tem tudi nas uči, da v tem času, ki je prav malce podoben njeni poti v Betlehem, ko nič ni bilo tako, kot bi visoko noseča ženska verjetno želela, k Bogu ne kričimo z vprašanjem zakaj. Vprašajmo ga, kako naj gremo naprej iz te krize. Kako lahko soljudem pomagamo, pridemo naproti? Kako nas bo v teh drugačnih razmerah obiskal? Kako ga bomo srečali? Prisluškujmo in se učimo prepoznati glas Boga in mu prisluhniti. Marija je besede, ki jih je slišala, premišljevala v svojem srcu. S tem tudi nas uči, da prisluhnemo temu, kar raste v zavetju naših src. Božja beseda se namreč ne vrne z Zemlje, dokler ne obrodi sadu. Zato poiščimo pot do te Besede v nas.

Okoliščine, v katerih se je rodilo Božje Dete, nikakor niso bile idealne. Revno štalico sredi betlehemskih poljan je Božja previdnost izbrala za rojstvo Boga, učlovečene Besede. In prav v tem nam Bog želi priti naproti. Če bi se Jezus rodil v bogatih dvorcih, bi se pač lahko počutili nevredne in prerevne, da bi se mu sploh lahko približali. A to Dete je našlo svoj prostor v preprostosti pastirskega življenja, kjer ga je grela toplina čistega Materinega srca in ga je varoval Jožefov pogum. V nobenih popolnih okoliščinah, ampak na poti v drug kraj.

Zato tudi mi pri sebi ne pričakujmo, da bo božični večer zasijal v popolnosti, ki je vseh drugih 365 dni ne moremo doseči. Jezuščku bo dovolj, če mu bomo odstopili skromen prostor v štali svojega življenja. Tam, kjer ni nič popolno, kjer vedno znova padamo, kjer ne najdemo odgovorov, kjer ostajamo sami, v tistih delih samih sebe, kjer je pretemno, da bi si sploh upali vstopiti … Samo malo luči bi nam rad prinesel. Da bomo morda z večjim pogumom upali iti skupaj z njim v svojo temo.

Rad bi prišel v štalo našega koronskega časa. V domove od šole na daljavo utrujenih otrok, učiteljev in staršev. V domove osamljenih, ki ostajajo sami s svojo bolečino. V domove izgorelih zdravstvenih delavcev in vseh tistih, ki si neutrudno prizadevajo, da bi lajšali težave bolnikom in starostnikom. Da bi bili z njimi, da ne bi ostajali sami. Rad bi prišel do vseh tistih, ki bodo ostali na božični dan v trepetu pred izgubo svojih ljubljenih, ki so na intenzivni negi. Do otrok, ki pogrešajo mamo ali očeta, ker ta že nekaj mesecev daruje svoje življenje v skrbi za vse bolne. V domove odločevalcev, epidemiologov, politikov, ki dneve in noči tehtajo ukrepe, se borijo z nasprotovanji in se zavedajo, kako jih tudi njihove žene, možje in otroci v tem času potrebujejo in pogrešajo. V župnišča, kjer duhovniki v misli na vernike darujejo svojo osamljenost.

Ne le v domove. V srca si želi priti. Dovolimo Božjemu detetu, da vstopi, razsvetli, ogreje, okrepi, ozdravi, opogumi. In bodimo tisti, ki Luč ponesemo naprej. S klicem osamljenemu, s pozdravom skozi okno, s spodbudnim sporočilom. Z Ljubeznijo, ki je iznajdljiva in bo kljub virusu ali pa prav zaradi njega našla nove poti, da najde prostor med nami.

Komentarji

Komentiranje je onemogočeno.