“Izkušnja neplodnosti naju je izoblikovala, zbrusila najin odnos ter ga naredila močnejšega”

Eva in Jernej sta mlada zakonca, polna veselja do življenja in zaupanja v Boga. Postavljena sta bila pred veliko preizkušnjo: želela sta si otroka, tega pa ni in ni bilo. V program FertilityCare sta se vključila spomladi leta 2019, kmalu nato sta se vključila tudi v NaPro zdravljenje. V letošnjem letu sta se nato razveselila rojstva sinčka. Njuna zgodba, srčnost, prisotnost in odkritost so tako navdihujoče, da sem ju povabila, da bi svojo izkušnjo predstavila tudi našim bralcem. 

Eva in Jernej, kako bi se predstavila? 

Običajna zakonca, rada skupaj preživljava čas, hitiva v vsakdanjiku, uživava v naravi … Lahko bi pa rekla, da naju je izkušnja neplodnosti izoblikovala, zbrusila najin odnos ter ga naredila še močnejšega.

Pred dvema letoma sta se vključila v program FertilityCare. Kaj vaju je nagovorilo, da sta se vključila v učenje metode?

Celotno obdobje je imelo vzpone in padce, prišla so obdobja, ko niti ni bilo tako hudo, nato so bila obdobja, ko nisva vedela, kako naprej.

Želela sva si otroka, hkrati pa se nisva strinjala z zdravljenjem, ki nama ga je ponujala uradna medicina. Odločila sva se in verjela, da lahko svojo plodnost povečava tudi na drugačen način, zato nama je bil program pisan na kožo. Že predstavitev nama je ponudila ogromno odgovorov, predvsem sva bila navdušena nad individualnim, strokovnim in zaupanja vrednim odnosom, ki sva ga bila deležna že v času učenja metode in kasneje, ko sva bila obravnavana pri zdravniku. Program naju je še bolj povezal, pomiril in nama dal nov zagon ter veliko mero upanja. Všeč nama je bilo, ker sva bila vključena oba, tako sva se lahko pogovorila, če glede česa nisva bila prepričana. Moški se o ženskem ciklusu veliko nauči, hkrati pa lahko ženo bolje razume ter podpira v različnih obdobjih.

Kaj je bilo v tistem obdobju najtežje? Kaj pa vaju je razveseljevalo oz. spodbujalo?

Celotno obdobje je imelo vzpone in padce, prišla so obdobja, ko niti ni bilo tako hudo, nato so bila obdobja, ko nisva vedela, kako naprej. Najtežje je bilo po pregledih v Ljubljani, večinoma sva hodila vsak posebej, ženske smo še bolj ranljive, besede so bolele, ni bilo pravega razumevanja in razlage. Kmalu po poroki so ljudje začeli spraševati, komentirati, tudi to ni bilo prijetno. Sploh na začetku, ko še nisi pripravljen o tem govoriti, ko se enkrat odpreš, poveš kaj in kako, je bilo povečini sogovornikom žal, da so kaj vprašali, drugi so našli kakšno splošno tolažbo – samo sprostita se … Takrat te te besede močno zabolijo.

Na splošno sva pozitivna človeka, svojo energijo sva usmerjala v kolesarjenje, planinarjenje, predvsem pa sva ne glede na vse uživala v skupnih trenutkih, spodbujala drug drugega, sem in tja sva prebrala kakšno podobno zgodbo, ki nama je dala nov zagon in spodbudo, da ne smeva obupati, ampak zaupati. Na poročni dan sva zaplesala na pesem Nine Pušlar – Saj sva skupaj – tudi besedilo te pesmi nama je bilo pisano na kožo, kot bi vedela, kaj naju čaka in nama bo tudi pesem v oporo. Veliko sva molila, veva pa, da so molili tudi najini domači, prijatelji, znanci, za kar sva jim iz srca hvaležna.

Želela sta si zanositi, zato se se vključila tudi v NaPro tehnologijo. Kako sta doživljala ta proces?

Program naju je še bolj povezal, pomiril in nama dal nov zagon ter veliko mero upanja. Všeč nama je bilo, ker sva bila vključena oba.

Spominjava se prvega srečanja pri dr. Riflu, ko nama je predlagal, da za začetek zmolimo Zdravo Marijo, takrat sva vedela, da sva na pravi poti. Hvaležna sva za strokovno vodenje ter iskrenost, ki sva je bila deležna ob najini obravnavi. Predvsem sva bila vesela, da naju končno nekdo sliši ter oba obravnava enakovredno. NaPro zdravnik nama je razjasnil najine težave ter ustrezno vpeljal terapijo, ki sva jo potrebovala. Spominjava se tudi, ko nama je zdravnik rekel, naj ne obupava, da je to tek na dolge proge in ta tek se nama je obrestoval, saj v naročju pestujeva čudovitega fanta.

Potem pa vaju je razveselila nosečnost. Se spomnita tistih prvih trenutkov?

Tisti prvi trenutki so bili zares zanimivi. Lahko bi rekla, da na začetku sploh nisva verjela, da se nama to resnično dogaja. Težko sva povedala domačim, v službi, in kar odlašala, le upala, da se bo vse dobro izteklo. Zanimivo se nama zdi predvsem to, da sva si večkrat predstavljala, kako bova to veselo novico sporočila, in ko sva prišla do nadvse želenega plusa, sva želela uživati in se na tiho veseliti, sama. Na začetku tudi nisva točno vedela, ali se bo obdržalo, ker se je pojavilo še nekaj krvavitev. Pod budnim očesom NaPro zdravnika dr. Rifla ter ginekologinje tudi NaPro zdravnice dr. Igličarjeve nam je uspelo.

Za vama je pot, ki ni bila lahka. S podobnimi izkušnjami se srečuje veliko parov. Kaj bi jim položila na srce? Kako sedaj gledata na pretekle izkušnje?

Ob rojstvu sina so čestitke deževale z vseh strani. Če sva prej mislila, da sva sama, sedaj veva, da je na naju mislilo in za nas molilo ogromno ljudi, ki sva jim nadvse hvaležna.

Ogromno ljudi misli na vaju, vama želi najboljše in da bi tudi vidva v naročju držala zaklad. Bodita ponosna na to, kar sta, na vajino dvojino, ki je drugačna, a hkrati tako zelo trdna. Bodita si v oporo in s hvaležnostjo zrita v prihodnost. Na najini poti sva doživela marsikaj, od besed, ki so bolele, do besed, ki so nama bile v tolažbo. Spomnim se nasveta prijateljice, ki se je tudi dolgo borila z neplodnostjo, ko je rekla: Izberita si pot in potem vztrajajta in ne obupajta. To naju je vodilo in spodbujalo. Spremenila ne bi ničesar in za to detece prehodila enako pot, ker je vredno.