Tadeja Gnezda: “Modrost, ki smo jo zrele ženske pridobile, moramo predajati mlajšim ženskam.”

Foto: osebni arhiv

Tadeja Gnezda je medicinska sestra in mama dveh otrok. Z možem imata izkušnjo neplodnosti in posvojitve otrok. Njena navdihujoča osebna zgodba in simpatična osebnost sta botrovali pogovoru, ki se je razvil v intervju. V njem je spregovorila o svojem doživljanju ženskosti od deklištva pa do menopavze, ko so ji odstranili maternico, o svoji izkušnji neplodnosti in posvojitve dveh fantov. Pa o svojem plemenitem delu v patronažni službi in o skrbi zase v novem življenjskem obdobju. Vabljeni k branju. 

Spoznali smo se, ko ste se udeležili delavnice Modra ženska. Dotakniva se torej vašega ženskega dela življenja. Če bi naredili pregled, opišite, kako ste rasli v žensko, kako so vas vzgajali v družini, kakšna so bila vaša samoiskanja od deklice do odraslosti.

Ko sem dobila prvo menstruacijo, sem se razveselila možnosti, da bom zaradi tega nekoč lahko mamica. Za menzes sem najprej povedala starejši sestri, potem pa je ona povedala mami. Vedno sem čutila, da je bila na tem področju nekakšna zadrega, zato se nismo kaj dosti pogovarjali. Pred očetom me je bilo tisti dan kar nekoliko sram, izogibala sem se ga. Še danes ne vem čisto, zakaj. Morda zato, ker sem menila, da je menstruacija povsem ženska zadeva.

Kasneje, v srednji šoli, smo bila sama dekleta v razredu. Pogovori in dinamika je bila čisto dekliška. V tretjem letniku so nas premešali in v razred smo dobile fante. Takrat sem se zavedela, da je v razredu povsem drugačno vzdušje.

Poročili ste se zelo mladi …

Takoj po srednji šoli sem se zaposlila in poročila. Svojega moža sem spoznala mlada, stara 14 let. Ko sva že nekaj časa hodila, so začele sošolke namigovati na spolnost v smislu, da če punca fantu ne dovoli spolnosti,  jo bo ta pustil. Imela sem ga zelo rada in res si nisem želela, da bi šla narazen, po drugi strani pa sem razmišljala, da če bi bil z menoj samo zaradi spolnosti, potem je bolje, da greva narazen že prej, preden se sploh spustiva v to. Da moje telo ne more biti kar od vsakega. Tisti, ki me bo imel, si me mora zaslužiti. V sebi sem čutila, da so moji poljubi in moje telo dragoceni in to sem želela ohraniti za enega in edinega – za moža. Nekoč sem mu kar rekla, da se ne želim spuščati v spolnost pred poroko. Odvrnil je: veš, Tadeja, nikoli te ne bom v nič silil. S tem je zelo zrasel v mojih očeh in res sem mu začela zaupati. Vidim, da sem imela visoko stopnjo samospoštovanja, ki bi ga privoščila tudi današnjim mladim dekletom.

Ženske imamo v sebi vgrajen varovalni mehanizem in ko postavimo mejo fantom, se želimo zaščiti pred škodljivimi posledicami. Nekaj je na to vplival tudi verski nauk, ki sem mu želela slediti. Imela sem tudi zgled staršev, ki sta s spolnostjo počakala do poroke. Oče mi je kasneje v življenju rekel, da se je bal zame, ker sem bila tako mlada. Z mamo mi nista nikoli težila, ker sem tako mlada imela fanta. Očitno sta mi zelo zaupala. Res pa je, da se nisva nikoli dobivala na skrivaj, po lokalih, ampak je vedno prišel k meni domov. Danes vem, da če bi se zgodaj spustila v spolnost, bi zelo hrepenela po telesnosti, tako pa sva se lahko veliko pogovarjala, veliko doživela. Z leti je bilo seveda tudi težko in sva se vprašala: zakaj že vztrajava s tem, ali nama je tega res treba? Mož mi je po poroki enkrat rekel, da je takrat upal, da ne mislim čisto resno. Jaz pa sem mislila zelo resno in skozi pogovore sva ugotovila, da si tega želiva oba.

Potem pa je prišlo obdobje, ko sta si otroke zaželela, pa jih ni bilo. Kako sta se spopadala s tem?

Po srednji šoli sem razmišljala o študiju, mož pa je bil zaposlen za določen čas. Z ekonomskega vidika je bila poroka nespametna, vendar sva bila tedaj že 5 let skupaj in sva si želela skupaj zaživeti. Prvo leto sva sklenila počakati z otrokom, da se umiriva, zaživiva v novi dvojini, da se zadeve izkristalizirajo. Hkrati pa sva bila odprta za življenje.

Že v času srednje šole sem začela spremljati svoj ciklus. To me je zelo zanimalo tudi poklicno. Z možem sva se držala naravne metode in zdelo se je, da vse obvladava. Vse do tedaj, ko sva spoznala, da imava težave z zanositvijo. Ko sva se odločila, da v življenje sprejmeva otročka, se je to iz meseca v mesec izmikalo. V meni se pojavil strah zaradi zgodb, ki sem jih slišala. Bala sem se, da bi me mož začel zaničevati. Še pred preiskavami sem menila, da je gotovo vzrok pri meni, saj je bilo vedno in povsod govora le o ženski neplodnosti, še v Svetem pismu beremo o tem. Danes vemo, da so vzroki zelo različni in so lahko pri ženskah in moških. Vedno sva slišala, da otrok ne morejo imeti tisti, ki predolgo čakajo, čez 30, pa tisti, ki uporabljajo kontracepcijo. Pri nama ničesar od tega ni bilo. Vseeno pa nisem zanosila. Enkrat, ko sem spet dobila menstruacijo, sem to možu povedala kar s strahom – spet ni nič. Objel me je in rekel: “Veš, Tadeja, jaz te imam rad, pa če bova kdaj imela otroke ali pa ne.” To je bil zame drugi mejnik, ko sem vedela, da bova šla skupaj čez preizkušnje.

Potem so se začele preiskave. Vsi te tolažijo, saj sta še mlada, bo že. Preiskave so za žensko napornejše kot za moškega. Utrujajoče telesno in psihično. Na ženskem telesu pustijo brazgotine, ki ti nikoli več ne pustijo pozabiti, skozi kaj je šlo tvoje lastno telo ob stiski neplodnosti. Želja po otroku pa je bila neznanska. V začetku se nisem mogla o tem pogovarjati z nikomer drugim razen z možem. Premočno me je bolelo. Šele kasneje sva o tem spregovorila z domačimi, prijatelji. Ves čas sem še upala na čudež.

Objel me je in rekel – veš, Tadeja, jaz te imam rad, pa če bova kdaj imela otroke ali pa ne. To je bil zame drugi mejnik, ko sem vedela, da bova šla skupaj čez preizkušnje.

Začela sva se pogovarjati, kako naprej. Mož mi je bil izjemna opora, a je bilo vseeno težko. Prišla sem do točke, ko sem si rekla, da tako ne želim preživeti življenja. Hočem biti tudi vesela in srečna v življenju, ne da vsak mesec upam in potem doživim razočaranje, jokam in sem obupana in jezna. Cel krog žalovanja je šel čez vsak mesec posebej.

Kako se je zgodila posvojitev?

Po 7 letih zakona sva dala vlogo za posvojitev na CSD in se vključila v društvo Deteljica. Po treh letih so nama predstavili fantka, starega slabe 4 leta, ki je do takrat živel v rejniški družini. Na razgovor za tega fantka sva iz naše skupine šla dva para. Tedaj sem prosila tudi prijatelja duhovnika za mašo, da bi se socialne delavke dobro odločile, tako da bo prav za otroka in za nas pare, ki smo šli tja. Začutila sem zelo velik mir. Ko sva dobila potrditev, da fantek pride k nama, sva bila izjemno vesela, praznovala sva, povedala prijateljem in sorodnikom.

Fantka smo šli v rejniško družino pogledat in predvideno je bilo, da bi ga naj počasi spoznavala od maja do približno septembra, ko bi se dokončno preselil k nama. Ampak on je hotel že prvič z nama, kar je pokazatelj, da otrok ni varno navezan na odrasle, česar pa takrat nisva vedela. Res se je preselitev potem zgodila že v enem tednu. Nimaš časa kaj veliko razmišljati, le molila sva za prave odločitve. Otrok je bil spreten, lušten, hitro se je vklopil in sprejel tudi sorodnike … Kasneje sva posvojila še drugega otroka.

Kako pa so na posvojitev gledali domači?

Ko sva z možem razmišljala, da bi šla v posvojitev, sva se zavedala, da bo otroka moralo sprejeti celotno sorodstvo. Zato sva pred oddajo vloge najbližje vprašala, ali ima kdo kaj proti. Vsi so naju podprli. Doživljala sva, da v resnici teh dveh otrok ni bila vesela samo naša družina, ampak cela vas, sorodstvo, prijatelji, sodelavci. Prihajali so na obisk in prinašali drobna darilca in dobrote, med, borovnice … prav povezali smo se v kraju. Ko sva dobila prvega otroka, sva bila, glede na majhno število otrok za posvojitev, prepričana, da smo mi trije končna družina. Sva pa izrazila interes, da bi sprejela še kakšnega.

Kmalu po slovesni posvojitvi prvega otroka so naju klicali, da imajo novorojenčka za posvojitev. Sestra je ravno pripravljala opremo za svojega otroka, ker je bila noseča, in mi je dostavila vse, kar je imela pripravljenega. Povedala sem v službi in čez noč ostala doma. Prvi sin si je v tem obdobju zelo želel dojenčka in se je zelo razveselil. Ker smo imeli v sorodstvu ves čas otroke, mi je nega novorojenčka šla dobro od rok.

Po treh letih so nama predstavili fantka, starega slabe 4 leta, ki je do takrat živel v rejniški družini.

Ste žena in mama dvema sinovoma. Kako se počutite doma kot ženska med samimi moškimi?

Hitro sem ugotovila, da moški možgani delujejo drugače kot ženski. Zdaj, ko imam doma tako rekoč same odrasle moške, se kot ženska včasih počutim malce osamljeno, ker moški razmišljajo drugače, ne rabijo toliko besed. Pogovori z ženskami tečejo drugače. Včasih namensko poiščem žensko družbo med sorodnicami, prijateljicami. Pa v službi imam sodelavke. Smo povsem ženski tim in se imamo prav luštno. Fantje imajo običajno tudi drugačne standarde o tem, kaj pomeni pospravljeno. Odkar delam v patronaži, to vidim še malo drugače. Pri starejših parih opažam, da moški precej posedajo pred televizijo in spijo, samoumevno jim je, da ženska vse naredi. Postanem kar malo jezna na te moške. Me pa mlajši potem prepričajo, da se zadeve vendarle spreminjajo. Včasih so bili moški lovci, žene pa doma z otroki, kasneje so bili poljedelci, žene pa doma z otroki, pa so šli možje v tovarne, ženske pa so bile doma z otroki, zdaj pa vsi hodimo od doma in moramo vsi doma prispevati. Tako vzgajam tudi sinova.

Kot patronažna sestra imate vpogled v celotno paleto življenja od dojenčkov do starčkov. Kakšen pogled imate na potek življenja? Se bojite, veselite staranja glede na opažanja s terena?

To je zame zelo lep poklic. Res imam vpogled v življenje ljudi, kakršnega sicer ne bi imela. Življenje je polno veselja pa tudi stisk. Vsaka družina jih ima in vsaka išče svoje načine, da jih reši. Večino delovne dobe sem delala s starostniki. Z njimi mi je bilo vedno zelo lepo. Je tudi naporno, fizično težko, delovni vikendi, nočno delo, čustveno naporno je biti ob bolnih in umirajočih. A star človek je lep, ker je preživel toliko različnih preizkušenj in si je nabral modrosti, posebne lepote duše, ki jo včasih ubesedijo. Fizično gre vsako telo kdaj skozi bolečino. Že samo zaradi tega si (stara) telesa zaslužijo spoštovanje in nežno rahločutnost. Svoje življenje sem lahko živela bolj kakovostno, ker sem se toliko srečevala s starimi ljudmi. Zaradi tega živim z zavedanjem in hvaležnostjo, da mi zdravje še služi, česar gotovo ne bi prepoznala, če ne bi delala z njimi.

Včasih so bili moški lovci, žene pa doma z otroki, kasneje so bili poljedelci, žene pa doma z otroki, pa so šli možje v tovarne, ženske pa so bile doma z otroki, zdaj pa vsi hodimo od doma in moramo vsi doma prispevati. Tako vzgajam tudi sinova.

Večkrat sem po stopnicah tekla iz nadstropja v nadstropje in srečevala gospo, ki se je trudila premagati stopnice in sem se zavedela: »Teci, Tadeja, dokler lahko!«  In ko gledam starostnike, ki ne morejo več jesti in dobivajo hrano po cevki, se spomnim, kako krasno je, ker jaz še lahko jem, okušam in uživam v vsakem grižljaju. Zjutraj vstanem iz postelje, grem na stranišče … Hvaležna, ker vem, da ni nič samoumevno. Na trenutke se bojim nemoči in bolečine ob staranju, bolezni. Zelo verjetno je, da bom prišla enkrat do te krhkosti, če bom dovolj dolgo živela. Bodri me pogled na paciente, ki so, kljub temu, da jih je življenje položilo v posteljo, vseeno vedri. Ob njih dobim občutek, da se splača živeti, tudi če ležiš v postelji. Če to zmorejo nekateri od njih, potem upam, da bom tudi jaz, če se bom znašla v tej situaciji. Kdaj molim zato, da bi zmogla prenašati tegobe staranja in da bi bila prijetna starka, ne zagrenjena in godrnjava.

Po drugi strani pa se veselim staranja. Veliko stvari v starosti odpade (karierno udejstvovanje, intenzivna vzgoja, šolanje otrok …). Življenje ni več na takih obratih in se lahko umiriš, bolj posvetiš osebnostni, duhovni rasti. Lahko si pomirjen, če si uspel živeti kvalitetno življenje. Zame bo uspeh življenja in bom mirna na smrtni postelji, če bom uspela ohraniti lepe odnose s pomembnimi bližnjimi in s svojim Bogom. Če bom komu izvabila nasmeh na obraz, če bom vedela, da sem delala dobro in nisem nikomur namerno škodovala, ga prizadela. Tako bom srečna tudi v bolezni in starosti.

Za vami je tudi ginekološka operacija. Se ženska počuti manj ženska, ko ji odstranijo najbolj ženske organe? Kako je bilo s tem pri vas?

Pred meseci mi je ginekolog predlagal odstranitev maternice zaradi miomov in polipa. Sprva je bil to zame šok, bila sem povsem poklapana. Nisem se obremenjevala z izgubo ženskosti. Ob tem se ne počutim nič manj žensko. Po svoji naravi in doživljanju sem še vedno ženska. Bila sem hvaležna, da sem že toliko stara, da se mi ni treba ukvarjati s plodnostjo, in hvaležna, da znajo pomagati. Sem se pa tisti dan, ko sem dobila menstruacijo in sem vedela, da je zadnja, razjokala. Bilo je slovo od mesečnega cikla. Nečesa, kar me je spremljalo več kot trideset let. Obžalovala sem, da mi telo po naravni poti ne bo moglo povedati, kdaj gre v menopavzo. Ves čas smo se pogovarjali, da mi bodo odstranili maternico, ne pa tudi jajčnikov, kar me je tolažilo. Kasneje pa se je izkazalo, da so poleg maternice odstranili tudi jajčnike. Bila sem zelo jezna, ker mi tega niso povedali takoj po operaciji. Moje telo je namreč noro odreagiralo. Imela sem hude težave z vročinskimi oblivi, nespečnostjo in res sem se slabo počutila. Seveda, saj mi je čez noč zmanjkalo hormonov.

Zame bo uspeh življenja in bom mirna na smrtni postelji, če bom uspela ohraniti lepe odnose s pomembnimi bližnjimi in s svojim Bogom.

Mož z iskrenim zanimanjem zame posluša moje tožbe, vidim pa, da ne more povsem razumeti, kaj se mi dogaja. Hvaležna sem eni od sodelavk, ki je prišla par let pred mano v menopavzo. Odprto je govorila o tem in od nje sem prvič slišala o simptomih, ker se o tem nikjer drugje ni govorilo. Tudi mama mi ni nič posebnega povedala, ker ni imela tako hudih težav. Danes je, v primerjavi s časom moje mame, razlika za ženske v tem, da so nekoč šle ženske v pokoj v času, ko so vstopale v menopavzo. Če je ponoči slabo spala, je pač zjutraj malo potegnila. Več so bile v naravi, več v gibanju, kar je olajšalo simptome. Če se je spotila, se je doma v miru stuširala, preoblekla, na delovnem mestu pa nimaš takšnih možnosti. Kot zanimivost povem, da sem na terenu imela gospo, staro 105 let, ki mi je potožila, da se še vedno ponoči preoblači, ker ima vročinske oblive.

Ker sem zaradi nespečnosti postala res zelo utrujena, mi je zdravnica ponudila, da lahko pridem po kakšen dan bolniške, da se spočijem, in res sem hvaležna za to možnost. Svetovala mi je, naj res poskrbim zase.

Kako skrbite zase, kaj priporočate, se to sploh da priporočati …

Zdi se, da obstajata dve skrajnosti: velika večina žensk, ki ne zna poskrbeti zase, in manjša skupinica, ki pretirano skrbi zase in gre to na račun družine. Zdaj, ko sta sinova praktično skoraj odrasla, si lažje vzamem čas zase. Najraje si privoščim kak sprehod v naravo, ker prav čutim, kako se mi telo v naravi sprosti. Priporočajo tudi telovadbo, ampak si preredko vzamem čas, da bi šla nekam telovadit. Včasih tečem. Sem pa začela večkrat čez dan razgibavati vse sklepe. Tri ponovitve na sklep. Vzame mi dve minuti. Lažje si večkrat vzamem po dve minuti kot skupaj pol ure. Zelo priporočajo dihalne vaje. Te lahko delam tudi v avtu med vožnjo, na kakšnem sestanku ali si namensko vzamem čas. V zadnjem obdobju si dovolim tudi reči, da sem preutrujena in se moram naspati. Vedno bolj tudi čutim, da potrebujem neko mehkobo. Kupila sem si mehko odejico, ki me na nek način malo pocrklja (poleg moža) 😊. Super mi je tudi božanje domačih muck, zajčkov, kokošk, rož, trav. Kar nekaj let sem se intenzivno posvečala družini, zdaj pa si vzamem čas tudi zase. Vesela sem, da sem prišla do točke, ko lahko rečem – danes sem pa jaz prva. Kaj preberem, grem na sprehod, pišem dnevnik, poslušam glasbo, podkaste, molim, si privoščim kaj luštnega. Od mojih fantov je to sprejeto, saj jim utrujena in sitna žena/mama nič ne koristi.

Vsaka naj poišče tisto, kar ji odgovarja. Ena bo šla po nakupih, drugi bo to stres. Ena bo šla v naravo, drugi bo tam dolgčas. Različne smo.

Prav se mi zdi, da ženske o tem govorimo. Si predamo svoja spoznanja, se podpiramo, tudi druga drugo pocrkljamo … Prav pa je tudi, da možem povemo, kaj potrebujemo, kako nas lahko podprejo. Saj radi pridejo naproti, če le vedo, kako. Včasih še same sebe težko razumemo, kako naj bi nas sami od sebe razumeli mož in sinovi pa tudi hčerke, ki tega še niso doživele.