Izgubili smo dve generaciji otrok

Vir: Freepik

Zlovešče napovedi o gibalnih sposobnostih naših otrok se žal uresničujejo. V času koronskega dogajanja so strokovnjaki vedno znova opozarjali, da se bodo posledice omejevanja gibanja pri otrocih kazale še dolgo časa, in dejstvo je, da počasi dobivamo račun za vse ukrepe, s katerimi smo zatrli gibalno sposobnost otrok.

O smiselnosti teh omejevalnih ukrepov bi lahko razpravljali na dolgo in široko, toda sedaj smo prišli v fazo, ko negodovanje nad preteklostjo ne bo pomagalo, ampak se moramo nujno in čim prej usmeriti v to, kar naše otroke čaka v prihodnje.

Otroci telesno strukturo uravnavajo s prehrano, ne z gibanjem

Pred epidemijo koronavirusa so se rezultati otrok pri merjenju za športnovzgojni karton izboljševali, že lansko merjenje pa je prineslo streznitev, saj je bila lani izmerjena gibalna sposobnost otrok do desetkrat manjša kot v času pred izbruhom koronavirusa. Tudi letošnje merjenje, ki so ga izvedli na Fakulteti za šport, kaže, da so otroci še vedno približno 9 % slabši, kot so bili v predkoronskem obdobju. Kot je v pogovoru za Prvi program Radia Slovenija pojasnil Gregor Jurak s Fakultete za šport, se je delež tistih, ki so prekomerno prehranjeni, sicer vrnil na raven pred korono, a je to dejstvo zelo zaskrbljujoče, ker otroci (prednjačijo dekleta) svojo telesno strukturo uravnavajo s prehrano in ne z gibanjem in so posledično veliko manj telesno zmogljivi.

Otroci svojo telesno strukturo uravnavajo s prehrano in ne z gibanjem in so posledično veliko manj telesno zmogljivi.

Po Jurakovih besedah posledice koronskega dogajanja najbolj čutijo otroci, ki so bili v času korona krize v drugem in tretjem razredu osnovne šole oziroma v zadnjih letih osnovnih ter srednjih šol. Jurak poudarja, da sta ti dve generaciji otrok v gibalnem smislu že izgubljeni, saj tega primanjkljaja nikoli ne bodo uspeli nadoknaditi.

Ti otroci niso dobili ustreznih gibalnih vzorcev, zaradi česar trpi njihova koordinacija, posledično se pojavljajo poškodbe pri gibanju, zaradi zmanjšanje telesne zmogljivosti pa trpi tudi sposobnost otrokovega razmišljanja, učenja itd.

Ukrepati je treba takoj

Vodja nacionalnega sistema športnovzgojnega kartona Gregor Starc je v predstavitvi najnovejših izsledkov dejal, da otroci niso bili deležni nikakršnih spodbud ali sistemskih rešitev, ki bi jim pomagale pri vračanju na raven gibalnih sposobnosti pred epidemijo.

Zaradi zmanjšane vzdržljivosti, počasnejšega gibanja itd. se bomo po besedah Gregorja Starca v prihodnjih letih morali soočiti z zakrčenostjo otrok zaradi duševnih stisk in nelagodja ter posledično s stresom in anksioznostjo.

Starc je šolam poslal jasno sporočilo, naj utrjevanje snovi ne bo stvar staršev in domačega okolja in naj učitelji zmanjšajo količino domačih nalog, kajti le tako bodo otroci lahko več časa posvetili gibanju.

Kaj lahko naredimo starši?

V zgoraj omenjenem pogovoru je Gregor Jurak dejal, da vsa odgovornost nikakor ne more in ne sme biti na starših. Nimajo vsi starši enakih možnosti nudenja prostočasnih aktivnosti svojim otrokom, zato morata tukaj svojo vlogo odigrati država in šolski sistem ter poskrbeti, da bodo (vsaj) v šoli vsi otroci imeli enake pogoje in možnosti za razvoj in napredek na področju gibalne sposobnosti.

Bodimo za naše otroke tisti »sovrstniki,« ki so v naši mladosti nam zvonili in tolkli po vratih in so nas »zvlekli« ven iz stanovanj in hiš.

Če smo se starši v svojih otroških letih vse popoldneve preganjali na igrišču, po gozdovih in ulicah, je to našim otrokom vedno večja neznanka. Omejimo jim pametne naprave, skupaj z njimi se odpravimo na igrišče, bodimo za naše otroke tisti »sovrstniki«, ki so v naši mladosti nam zvonili in tolkli po vratih ter so nas »zvlekli« ven iz stanovanj in hiš.

Žal se na šolski sistem in državo ne gre zanašati. Gibalna sposobnost naših otrok je vedno bolj na naših plečih, čeprav se strokovnjaki s tem ne strinjajo. Šola ne zmore poskrbeti za ustrezen gibalni razvoj naših otrok, to vlogo moramo prevzeti starši. Ob tem imamo pred seboj težko nalogo, saj so otroci vedno bolj apatični in nam vzame veliko časa, da jih ustrezno motiviramo.

Toda splača se. Ne glede na vse se je treba zavedati, da je to izjemna naložba za prihodnost otrok, in sedaj je skrajni čas, da preprečimo, da se čez nekaj let ne bomo pogovarjali še o kakšni izgubljeni generaciji.

Oglejte si tudi video s prof. Gregorjem Starcem, vodjem športnovzgojnega kartona: Recept za zdravje: Otrok mora biti vsak dan utrujen, lačen in umazan 

Na voljo so še druge oddaje z Gregorjem Starcem in številnimi drugimi gosti. Sklenite 3-mesečno naročnino že za 9,90 evrov.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Naj se poveča število ur športne vzgoje na teden. Če je čas za vse druge neumnosti, naj bo pa tudi
    za športno vzgojo.
    Sama se spomnim srednje šole, kako nas je profesor telovadbe dobesedno “gonil” po stadionu. Kolikokrat je bilo preteči stadion okrog in okrog.
    Prav tako naj otroci začnejo hoditi spet peš. Normalno, tistih iz nižjih razredov ne moreš pustiti samih, ampak dvanajst, trinajst, štirinajstletniki pa so tudi že lahko samostojni.
    Očetje naj si vzamejo čas kakšno uro na teden in naj gredo s sinovi igrat nogomet, mame s hčerkami pa na bližnji hrib. Vem, da vsem zmanjkuje časa, ampak ko pride bolezen, pa si ga moramo vzeti vsi.

  2. Najprej je treba povedati, da so za vzgojo otrok odgovorni na prvem mestu starši in nihče drug. Različne situacije se lahko v Sloveniji pojavijo, ampak mislim, da ven na sprehod, na igrišče, v naravo, v hribe ni treba imeti veliko denarja oziroma sploh nič, da se rekreiraš. Zato je seveda vse priročno za izgovor, zakaj se otroci in mladi ne gibajo. Jaz mislim, da je gibanja v vrtcu razmeroma veliko, seveda je to odvisno predvsem od vzgojiteljic, koliko so one zainteresirane, prav tako lahko za osnovno šolo rečem, da je odvisno od posameznih učiteljev, koliko bi rad imeli učence, ki bi pri pouku sodelovali, torej jih je treba vsak dan animirati in spodbujati h gibanju.
    Koronski čas je pa druga debata, kaj so nam delali. Jaz se nisem pustila, in sem bila s sinom, ki je bil takrat še v vrtcu, ogromno zunaj, za pravila “Janša & company” se mi je po domače fučkalo, kar se tiče krepitve imunskega sistema. Tako da sem bila s sinom vsak dan zunaj več, kot sem bila kdajkoli prej z njim in kot sem zdaj.

  3. Čas zaprtja v času korone je zelo uporabljen izgovor za veliko naših osebnih napak.Če si kot odrasel predebel je očitno,da poješ in popiješ preveč in se premalo gibaš.Enako je pri otrocih.Če hočemo mir pred njimi jim damo za jesti,kar jim paše in jim pustimo telefone in podobne reči.Lahko se pa skregamo z njimi in jim hrano in pijačo omejimo ter jih napodimo migati.Ogromno vaj za moč in gibalnost se lahko opravi tudi v stanovanju,brez raznoraznih pripomočkov in brez,da starši opazujejo otroka in ga vodijo.Zdaj je moderno,da so otroci in starši v nekem prijateljškem odnosu.Starši vzgajamo,prijatelje naj si pa otroci sami poiščejo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja