Imeti sestro je nekaj najlepšega na svetu

Foto: Shutterstock

Ljudje v naših življenjih pridejo in gredo. Nekateri morda ostanejo in so nam trdna opora. A imeti sestro je drugače. Je tista vez, ki se ne konča. Je privilegij in veselje. Je nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi.

Morda bo tale zapis zvenel kot hvalospev vsem sestram. Tudi prav. Saj konec koncev je. Velikokrat znamo povedati, kaj nam ni všeč. Malokrat se znamo zahvaliti. Naj bo to priložnost za vse sestre na svetu, da si znova povemo, da se imamo rade.

Ko sem odraščala, se tega pravzaprav nisem zavedala v polnosti. Cukanje, kričanje, različna mnenja. Ko je bilo potrebno, smo sicer potegnile skupaj, a se kljub temu vsak dan ujele v kakšen prepir. Vse to je del sestrske ljubezni, ki je zorela skupaj z našim odraščanjem. Mnogokrat na ta račun slišim sestro: »Joj, če ti ne bi bila moja sestra, se nikoli ne bi družila s tabo.« Tako različni sva si. Spet slišim drugo: »Ja, kar naprej si mi nekaj težila.« Tako nadležna sem bila. ?

Hvala, ker imam v tebi večno zaupnico in doživljenjsko prijateljico.

A ostajamo kljub vsemu največje zaupnice. Skupaj smo si delile sobo. Skupaj smo se smejale pozno v noč. Skupaj delale »bojne načrte«. Skupaj odrivale življenje. Delile svoje žalosti. Skupaj jokale …

Med odraščanjem je bilo vse samoumevno. Saj sem razumela in nekako vedela, da imam srečo. Da nisem sama in da sem vesela, da ju imam. A prvič sem tako, v dno duše, spoznala, kako zelo veliko mi pomenita, ko sem se poročila in odšla na svoje. Kar

naenkrat ju ni bilo vedno tam. Kar naenkrat nisem mogla več vsako sekundo priteči in vprašati za nasvet. A kri ni voda. Res ni.

Razdalja prinese nove uvide. Prvič sem v globini dojela, kaj imam. Kako dragoceni sta mi. S hvaležnostjo pride več mirnosti. Še več veselja. Več razumevanja. Tako je naša vez postajala močnejša in se je kljub razdalji okrepila. Ko smo dobivale vsaka svoje otroke, se je okrepila še bolj. Danes sploh ne vem, kaj bi brez njiju. Ko pogledam nazaj, čutim hvaležnost, ko pogledam naprej, še več hvaležnosti, da ju še zmeraj imam.

Draga sestra, hvala, da me poznaš do potankosti in sem ob tebi vedno lahko pristna. Pa čeprav včasih trmoglava, naivna, čudna. Ampak vedno jaz.

Hvala, ker ob tebi vem, da je prava ljubezen potrpežljiva in da prava ljubezen ne postavlja pravil, ampak sprejema.

Hvala, da si vedno ob moji strani, da se lahko zmeraj zanesem nate in vem, da me boš potolažila in mi rekla nekaj, kar mi bo dalo upanja.

Hvala, ker imam v tebi večno zaupnico in doživljenjsko prijateljico.

Hvala, ker si in vedno boš  ̶  moja sestra.