Najstnica med počitnicami noče paziti na mlajšega bratca

Foto: Canva

Prosim za nasvet, ker ne vem, kako ravnati … Imam dva otroka. Drugošolca in devetošolko. Približujejo se počitnice, ki jih imamo več ali manj že vse splanirane, vsaj za najmlajšega. Oratorij, tabor, babica, nekaj najinega dopusta … Vmes sta dva tedna, ko ne moreva z možem imeti niti dopusta niti nimava druge možnosti varstva. Rekla sva, da bosta pač takrat otroka sama doma in da bo mlajšega popazila sestra. Težava je v tem, ker ona o tem noče niti slišati nič. Zelo grdo odgovarja, da si ne bo pokvarila počitnic zaradi tega malega in da so to njene počitnice in da ji tega ne moreva naprtiti. Svakinja mi pravi, da ima hčerka prav, da ni ona dolžna paziti mojega otroka. Morda ima prav, ampak sem globoko razočarana, da sva vzgojila tako egoistično punco, ki ne vidi stiske družine, katere del je in ki ni pripravljena nekaj dni malo vreči očesa na bratca, ki je sicer precej samostojen. Mož pravi, da o tem sploh ne bomo debatirali, da tako bo in da sem naredila napako, da sem jo sploh kaj spraševala … Najmlajši je seveda zaznal sestrin odpor in sedaj tudi on vpije, da noče biti z njo … Kako naj pridemo iz tega začaranega kroga? 

Verjamem, da se v vaši dilemi prepozna marsikateri starš. Težava ni le logistične narave, v smislu, kako uskladiti varstvo in dopuste, ampak tudi in predvsem odnosne (kako ohraniti odnose in zaščititi potrebe in želje). Na nek način imajo prav tako hči in svakinja kot tudi vaš mož. A hkrati, če se samo sledi želji hčere, iz tega ne bo zrastla in vi ji boste verjetno zelo zamerili, če pa se samo sledi ideji moža, ogrozite odnos s hčerjo in odnos med sorojencema.

Kaj je hči dolžna in kaj sme?

Svakinja ima prav, da hči ni dolžna skrbeti za svojega brata, saj so starši dolžni poskrbeti za otroke. Zakonodaja ne določa starostne meje, kdaj je otrok lahko sam doma. Ključnega pomena je torej otrokova čustvena zrelost in sposobnost samostojnega ravnanja v različnih situacijah. V vašem primeru je torej vprašanje, koliko zaupate hčeri in sinu, da bosta zmogla smiselno sodelovati v času, ko vas ne bo, in reševati mogoče probleme (npr. kuhanje, izpad elektrike, obiski tujcev itd.).

Po drugi strani ima prav tudi vaš mož, ko pravi, da je ne bi bilo potrebno spraševati, saj zakonodaja ne prepoveduje, da bi se sorojenci varovali med sabo (seveda če so pripravljeni – niso namreč dolžni).

Če prav razumem, ste hčerki dali izbiro, ali bo doma z bratom, in ona se je odločila, da ne. Čeprav zveni po eni strani prijazno in demokratično, da je imela hči možnost izbire, pa ste to naredili s figo v žepu (izbire niste zares omogočili), kar sedaj hči dodatno jezi. Najstniki so namreč zelo občutljivi na manipulacije (čeprav morda niste hoteli manipulirat, ampak ste samo želeli speljati tako, da bo volk sit in koza cela).

Težava ni le logistične narave, v smislu, kako uskladiti varstvo in dopuste, ampak tudi in predvsem, kako ohraniti odnose in zaščititi potrebe in želje.

Hčerkino in vaše doživljanje situacije

Ta vidik je bolj v ospredju in zveni, da tudi vas najbolj boli: ne le, da doživljate hči kot egoistično, ampak je tudi bratec sedaj postal nezadovoljen s situacijo. Hkrati se še krivite glede vzgoje.

A v resnici vedenje vaše 14- oz. 15-letne hčere ni tako ekstremno. Na nek način je za njeno starost pričakovan »egocentrizem«, ko postane najstniku pomemben njegov čas, potrebe, želje in ko se težko vživi v potrebe drugega. V tem času se začne graditi identiteta, najstnik začne postavljati meje, se boriti za svoj »prav«, svoj izraz, zato gre iz družine med vrstnike.

V tem smislu si ne morete očitati, da ste hči »narobe vzgojili«, morda si lahko celo čestitate, da ste jo pripeljali do točke, ko postavlja meje in se bori za svoj jaz.

Seveda pa je pomemben vidik odraščanja ne le iskanje svoje identitete in samostojnosti, ampak tudi sobivanja in ohranjanja odnosov z drugimi (prijatelji, pa tudi družino). K slednjemu bo hči trenutno potrebovala več spodbude.

Kako iz te situacije?

Morda je dobro začeti na začetku, tj. pri iskanju možnosti varstva za sina. Še enkrat raziščite možnosti v svoji okolici, pri prijateljih: oratoriji (v različnih župnijah imajo različne termine), delavnice in tečaji, letovanja kakšnih dobrodelnih organizacij, sorodniki in prijatelji ipd. Morda bi lahko sin šel h kakšnemu sošolcu čez dan in ga poberete po službi. Morda ni rešitve za cel teden, se pa najde možnost za nekaj dni. Glede na to, da doživljate sina kot samostojnega, je vprašanje, ali bi lahko bil vsaj del dneva sam doma, če ima hči »neodložljive opravke«.

Ko boste vse to z možem pretehtali, je smiselno narediti ponoven sestanek s hčerko. Priznajte ji, da sprva morda niste prav pristopili in da si želite bolj razumeti njen vidik.

Tu je pomembno, da jo oba z možem poslušata. Kakšni so njeni načrti za počitnice? Na kak način bi ji to pokvarilo počitnice? Jo ovira pri druženju, vključevanju v hobije ipd.? Morda lahko pogledate tudi celotne počitnice: kakšne načrte in želje ima, kaj si želi od »svojih najdaljših počitnic«.

Zelo pomembno v tej fazi je, da z možem ne vrednotita ali celo omalovažujeta njenih želja in potreb, ampak jih vzameta resno. S tem jo bosta podprla v njenem odraščanju in iskanju identitete, hkrati pa tudi okrepila odnos z njo. Morda bo hči v tem videla spet kakšno vajino finto in bo preverjala vajino iskrenost s tem, da bo imela ekstremne želje (npr. iti na potovanje po Evropi s prijateljicami ali pa prespati na žurki starejših mladostnikov). Vzemite jo resno in preko vprašanj testirajte njeno »resnost« (Kako si to mislila izvesti? Kakšen imaš načrt, kako boš finančno to speljala, kje boš spala, kako boš rešila situacijo, če … itd.).

Ko bosta razumela njen pogled, je smiselno, da ji na kratko predstavita, do česa sta prišla pri ponovnem iskanju rešitev glede varstva za sina. Nato jo povabita k iskanju rešitev:

“Rada bi slišala, kako ti vidiš to situacijo. Zares ne vem, kako naj to rešimo, in bi mi veliko pomenilo, če bi sodelovala. Ne gre zato, da moraš paziti na brata kot varuška – gre samo za prisotnost v hiši, ko midva ne moreva biti doma.”

Ob tem je smiselno tudi jasno določiti meje in vaša pričakovanja do nje. Npr. da ni odgovorna za bratovo zabavo, da ne bo odgovorna za (ne)red v hiši, ko bosta sama, da ga ne bo vzgajala v smislu korigiranja lepega vedenja ipd.

Pri iskanju rešitev za varstvo je pomembno, da se maksimalno potrudite iskati tudi rešitve zanjo oz. priti naproti njenim pogojem. Imejte ob tem v mislih, da tudi s tem vzgajate; namreč zmožnost pogajanja se otroci najlažje in najmanj boleče učijo v družini. Njeno upiranje poskusite videti skozi prizmo njenega iskanja identitete in moči, ne kot zanemarjanje družinskih vrednot, brezbrižnost ali celo kot svoj starševski neuspeh.

Imejte v mislih, da jo pripravljate na odraslo življenje, kjer se je pomembno boriti za svoje pravice, a tudi speljati svoje dolžnosti.

Poskusita se ji oddolžiti in uresničiti katero od njenih želja v drugem delu počitnic ali pa da doživi že nekakšno kompenzacijo v času varstva (npr. ima popoldneve proste, ko gre s prijateljicami ven), kakšno dodatno aktivnost čez vikend, večjo svobodo glede preživljanja večerov, morda lahko kakšno prijateljico povabi domov in sta onidve v svoji sobi, brat pa se igra po svoje.

Ko boste dosegli nek dogovor, se je smiselno pogovoriti tudi s sinom. Raziščite, zakaj ne želi biti s sestro. Verjetno, da je dobil občutek, da ga sestra zavrača ali celo krivi za svojo »nesrečo«. Če je samo to, mu zagotovite, da ga sestra mara, da »le ni želela skrbeti zanj, ker je hotela imeti mir in svobodo, kar ji je sedaj v najstništvu zelo pomembno«. Če se odprejo še kakšne druge teme konfliktov v njunem odnosu, jih naslovite. Predvsem pa prevzemite odgovornost za nastalo situacijo in zagotovite, da se boste maksimalno potrudili, da bosta imela lepe počitnice. Tudi z njim se velja pogovoriti o pričakovanjih do njega in do sestre v času varstva. Pomagajte jima strukturirati tisti skupen čas na smiseln način.

Kaj če ne gre?

Če se bo najstnica še vedno upirala, je smiselno dati na mizo tudi bolj radikalne rešitve (kot je možnost skrajšanega delovnega časa ali neplačan dopust, privat varstvo). To so zelo drage rešitve in v tem primeru je pomembno, da tudi hči čuti finančne posledice te odločitve. Za vas bistveno težja naloga pa bo, da boste omogočili le finančne posledice za hči (npr. izgubo privilegijev, žepnine, priboljškov), ne pa tudi čustvenih (jeza na hči, zamera do nje, nalaganje krivde in sramu).

Imejte pri tem nenehno v mislih, da jo pripravljate na odraslo življenje, kjer se je pomembno boriti za svoje pravice, a tudi speljati svoje dolžnosti. To, da se je dekle željno in sposobno boriti zase, je za vas blagoslov (le pomislite čez deset let, kako boste veseli njene iniciativnosti in želje po biti »gospodar svojega življenja«). Druga plat te medalje pa je, da ji pomagate doživeti in tudi nositi posledice tega boja (samostojnost pač ima svojo ceno). Ne glede na to, kako (ne)uspešna bo hči pri iskanju ravnovesja med svobodo in posledicami, pa je pomembno, da ima temeljni občutek sprejetosti in naklonjenosti s strani vas.

Vam želim, da najdete pot naprej, ki bo za vse predvsem smiselna (in ne nujno prijetna).