Hčerka je bistra, toda lena in brez učnih navad

Foto: Shutterstock

Pozdravljeni,

Imava hčerko v sedmem razredu. Je živahna, bistra, zvedava. Tudi v šoli jo pohvalijo kot tako. Tudi ne vem, če je to, o čemer pišem sploh resnična težava. Kljub temu pa vpliva na našo družinsko dinamiko. Hčerka je do petega razreda imela večinoma odlične ocene, ki jih je osvojila zgolj s tem, da je sledila v šoli in delala domače naloge. Prav načrtno učila se praviloma ni ali zelo redko. Po petem razredu pa se je količina snovi toliko spremenila, da ji s »staro metodo« uspe doseči zgolj štirice in trojke. Posledično sva ugotovila, da nima skoraj nobenih učnih navad.

Nimava potrebe, da bi morala biti odličnjakinja, toda zdi se nama, da je punca več kot sposobna in da bi z nekaj dela z lahkoto imela odlične ocene. Kajti razen domače naloge za šolo ne dela skoraj nič in tudi večinoma ni pripravljena delati nič. Sicer si želi lepih ocen, a zanje ni pripravljena narediti skoraj nič. Če se eden od naju uči z njo, ji gre morda 15 minut, potem pade koncentracija, in vse skupaj nima veliko efekta. Za vsako njeno dobro oceno (4,5) v zadnjem letu sem jaz (ali žena) porabil veliko ur, od katerih je bilo efektivnega učenja zelo malo, slabe volje z obeh strani pa veliko. Ko je motivirana ali jo nekaj zanima si stvari sicer zelo hitro zapomni, a je tudi precej površna, kar je zelo vidno pri pisnem ocenjevanju, saj si praviloma zaradi površnosti (tudi pri snovi, ki jo obvlada) zbije vsaj eno oceno. 

Kako ji naj pomagava, da se bo naučila učiti se sama? 

Rahlo zaskrbljen oče 

Spoštovani rahlo zaskrbljeni oče,

Najprej glede vaše skrbi, ali imate res težavo ali se vam le zdi tako. Kar je za vas težava, je težava – ne glede na to, kako bi jo doživel ali morda strokovno opredelil kdo drug! Iz prakse pa vam lahko tudi povem, da je v podobni situaciji kot vi veliko staršev otrok, ki imajo sicer v šoli lepe ocene.

Vaša hči je očitno bistra in motivirana, a kljub temu šolsko delo doma zavrača in se mu upira. Takšno vedenje tako starši kot učitelji pogosto razumemo kot upor in vidimo predvsem, da otrok nečesa noče. A kaj je pravi vzrok takega vedenja? Kaj pa, če nečesa v zvezi z delom za šolo – kljub svojim siceršnjim sposobnostim – ne zmore?

Pravite, da nima učnih navad. Če s tem mislite na učne strategije (torej da se zna sam učiti v smislu odločanja, kaj bom naredil najprej, kaj potem, koliko časa bom to delal, zakaj, kako bi se lahko drugače / bolje naučil to snov ipd.) – to je seveda zelo pomembno in žal šola to premalo spodbuja. Bistri in motivirani otroci pa ponavadi, ko se zahteve povečujejo, te strategije razvijajo tudi sami, tako da to pri vaši hčeri verjetno ni srž problema.

Predvidevam, da z izrazom ‘učne navade’ bolj mislite na njeno pripravljenost oz. zmožnost dovolj dolgo sedeti pri knjigah in zvezkih. S tem smo že bližje ključu do rešitve. Da se odpor ne dogaja čisto vedno, pri vsakem učenju, je razumljivo, zato to kar odmislimo; tudi odrasli lažje delamo, ko nas nekaj zanima in veseli, saj imajo takrat naši možgani podporo pozitivnih čustev oz. z njimi povezanih hormonov in je opravljanje nalog (npr. razumevanje in pomnjenje) lahko precej učinkovitejše. Če ji npr. pri zgodovini kar gre, ker se ji zdi življenje pračloveka zanimivo, ne pomeni, da ‘če bi hotela, bi lahko tako ves čas’. Pogosteje pa se zgodi, kot pravite, da ji po 15 minutah pade koncentracija. Zanimivo, da tako hitro in dosledno po enakem času. Kaj počne(te) v tistih 15 minutah? Verjetno berete iz učbenika ali zvezka, ona piše, računa,… Omenili ste tudi, da pogosto v šoli dobi slabšo oceno na pisnem testu, čeprav snov zna, kar pripisujete površnosti. Kaj pa, če vse to kaže na neko težavo z njeno vidno zaznavo, ki ji otežuje delo na papirju?

Težav z vidno zaznavo je lahko več, a slika, kot jo opisujete, je zelo značilna za skotopični sindrom, ki tudi najbolj verjetno ostane neugotovljen (za razliko od npr. slabovidnosti ali disleksije). Skotopični sindrom je motena, neustrezna obdelava svetlobe v možganih. Gre za ključen del našega vida, preko tega pa pridobimo daleč največ informacij in je glavni kanal učenja. Šolsko učenje pa sploh skoraj 100% časa pomeni gledanje v papir (torej belo podlago, ki odbija največ svetlobe v naše oči), danes so bele in bleščeče tudi šolske table, veliko je projekcij, veliko je gledanja v ekrane in dela pri umetni svetlobi,… Vse to možgane s skotopičnim sindromom zelo obremenjuje. Tega pa se oseba sama ne zaveda, saj ‘presnova’ vidnih informacij v možganih poteka samodejno, kot prebava hrane. Če ta presnova šepa, nastaja stres in možgani porabljajo za gledanje oz. prikazovanje slike tudi do 5x več energije, kot bi bilo normalno. Zato energije zmanjka za druge naloge, npr. za koncentracijo (po 15 minutah otrok ne more več…). Otrok s skotopičnim sindromom je pogosto po šoli tudi prekomerno utrujen. Že v šoli je porabil preveč energije, da je gledal v zvezek, tablo, ves čas še poslušal,… in enostavno ne zmore istega popoldan še doma.

Seveda se lahko sindrom pojavlja v različnih ‘jakostih’; če je blag, ga oseba (otrok ali odrasel) nekako nadoknadi, če je zmeren, pa dela vedno več težav, ko se zahtevnost in količina dela za mizo povečuje. Če je sindrom v hujši obliki, povzroča večje težave že v nižjih razredih, otrok lahko ima glavobole, branje sploh ne steče… V teh primerih je bolj verjetno, da bo nekdo prepoznal, za kaj gre, žal pa sindrom pri nas še ni dovolj priznan in se zato sistemsko ne preverja in ne obravnava. Zato marsikateri otrok, sploh če ni težji primer, trpi posledice skozi celotno šolanje in ne dosega uspeha, kot bi ga sicer lahko, s tem pa se slabša njegova samopodoba, zapira se vase, ne poseže po nadaljnjem šolanju ali poklicu, ki bi bil dober zanj…

Otrok s skotopičnim sindromom je pogosto po šoli tudi prekomerno utrujen. Že v šoli je porabil preveč energije, da je gledal v zvezek, tablo, ves čas še poslušal,… in enostavno ne zmore istega popoldan še doma.

Skotopični sindrom se pogosto tudi prepleta z drugimi težavami, npr. disleksijo ali motnjo pozornosti (torej, otrok ima dve oviri hkrati). To pomeni, da pri nekom skotopični sindrom ni 100% vzrok za odpor do šole in učni neuspeh, ampak »samo« 30% ali 50 %. V vsakem primeru se splača preveriti, saj se ga lahko hitro prepozna in učinkovito pomaga.

Prvi korak, ki vam ga toplo priporočam, je izpolniti vprašalnik, ki ga najdete TUKAJ. Ta precej zanesljivo pokaže, ali je smiselno testiranje za skotopični sindrom. Na testiranju prve stopnje se nato ugotovi, ali res gre za ta sindrom in kako točno se izraža, nato pa se najde pravo barvo podlage za branje in pisanje. Ta je individualna, torej za vsakega posameznika drugačna. Ne moremo je ugotoviti sami, ker je možnih odtenkov več tisoč in je potreben natančen postopek izbire in preveritve učinka.

Zaenkrat za ta sindrom ne obstajajo druge rešitve kot ustrezni pripomočki in prilagoditve (ne da se ga odpravljati npr. s kakimi vajami), hkrati pa so rešitve pri nas res dostopne tako lokacijsko kot časovno in cenovno. Izkušenj uporabnikov je v Sloveniji tudi že kar precej.

V kolikor bi se izkazalo, da pri vaši hčerki izvor težav ni skotopični sindrom, pa boste vsaj vedeli, da ste izločili enega od najpogostejših skritih krivcev. Potem iščite naprej, s pomočjo specialnega pedagoga, psihologa ali drugega svetovalca.

Če povzamem: vaša skrb je na mestu in res je čas, da se hčerka začne učiti sama. Ker ste navedli nekaj tipičnih znakov neprepoznanega zmernega skotopičnega sindroma, vam priporočam, da najprej preverite, ali je to krivec težav. Če se izkaže tako, lahko z ustreznimi pripomočki in prilagoditvami v doglednem času pride do želenih sprememb, oziroma bo šele potem učinkovito tako razvijanje učnih strategij kot navajanje k učni samostojnosti.

Odgovor je zapisala dr. Urška Sešek, ki se ukvarja z individualno celostno učno pomočjo in z učnim mentorstvom. Je tudi certificirana presojevalka skotopičnega sindroma.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Vsi starši bi radi imeli uspešne otroke. Po domače povedano, vsi starši (ali vsaj večina) si za svoje otroke želi, da bi dosegli izobrazbo in bili spoštovani, da bi bili zdravniki, odvetniki, inženirji, novinarji, profesorji…Najbrž si malo staršev želi, da bi bili njihovi otroci navadni delavci, čistilci, negovalci….Z vsem spoštovanjem, vsako delo je častno in tudi čistilke moramo imeti. Le kdo pa bi drugače čistil vso svinjarijo za “finimi ljudmi”…?
    Toda ne gre tako. Ljudje smo različni, tudi otroci so različni. Otrok je lahko še tako bister in inteligenten, če ni tip za sedeti pri knjigi in se učiti, študirati, se piflati, mu vsa inteligenca ne pomaga.
    Potem imamo predmete, ki jih je treba razumeti. Kako se npr. lahko učiš matematiko, če snovi ne razumeš? Podobno tudi tuji jezik.
    Lahko se pa naučiš “na pamet” npr. pesmico ali pa zgodovino.
    Tudi eden od mojih otrok je bil takšen. Prva leta je bil odličnjak, potem je šlo vedno bolj navzdol. Nobena prošnja ni pomagala, nobeno pogajanje ni pomagalo. Poklicno šolo je naredil uspešno, srednje šole pa ni uspel narediti. En predmet je bil problem. Potem se je zaposlil. Zdaj ima že kar nekaj let delovne dobe, pri delu je uspešen. In potem mi včasih pove, da pridejo delat taki, ki imajo izobrazbo, vendar o delu nimajo pojma. Ko se stroj pokvari, gledajo kot tele v nova vrata, da pride on in reši problem. ..
    Še danes mi je težko zanj. Lahko bi dosegel boljšo izobrazbo in se mu ne bi bilo treba toliko martrat.
    Ampak treba se je sprijaznit, da vsi otroci ne bodo postali doktorji in inženirji, potrebujemo tudi frizerke, trgovke, zidarje, polagalce ploščic, ključavničarje, delavce, itd., itd.

    1. Vijola orhideja, točno tako, absolutno se z vsem napisanim strinjam! Samo ko je za starše otrok projekt oziroma ko starši mislijo na otrocih narediti to, kar njim ni uspelo v preteklosti, je pač potem to, kar piše na iskreni.net.
      To da je otrok ali najstnik len in brez delovnih navad, absolutno trdim, da je to odgovornost staršev in ni potrebno naprej filozofirat. Pa toliko je že bilo tu na iskreni.net napisanega. Vendar starši kot fijakarski konji…
      In vijola orhideja, vse čestitke za vašega otroka, ki je sledil svojim sanjam oziroma našel svojo pot. Še kako bo v prihodnosti občutiti pomanjkanje poklicev, kot je oskrbovalec, negovalec, čistilec, smetar itd. Ne vem, ali bodo ljudje spregledali ali ne.
      Jaz imam tudi sina, ki je bister, inteligenten, pač nima težav pri učenju, pa nikakor nisem taka, da ga bom silila v gimnazijo ali kaj podobnega. Sploh pa sam vidi, kakšno je stanje v državi, pa čeprav je šele 9 let star.

  2. Očetu predlagam, da prebere knjigo razvojnega psihologa Gordona Neufelda in psihoterapevtra in zdravnika Gaborja Mateja: Otroci nas potrebujejo, mislim, da bo oče našel več kot dovolj zase in za svojo hčerko. V najstniških letih so otroci drugačni kot v otroštvu, saj v otroštvu otroci načeloma sledijo našim navodilom, kot najstniki pač ne in to je treba vzeti v zakup, se skupaj dogovarjati, prilagajati, se vprašati, kje popustiti in kje ne. Včasih starši izgubijo najstnike zaradi vrstniške usmerjenosti. Vse to je napisano v tej čudoviti in meni najboljši knjigi doslej.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja