Dve leti po smrti najine hčere

Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Aprila je minilo dve leti od smrti najine hčere Katarine. Umrla je, ko je bila stara 17 mesecev, in sicer zaradi trisomije 18, ki so jo diagnosticirali že med nosečnostjo. (Več o naši zgodbi lahko preberete v intervjuju, ki je nastal po Katarininem rojstvu.) Rodila se je kot najmlajša od petih otrok in že pred rojstvom smo vedeli, da z nami ne bo ostala dolgo časa.

Velikokrat sem že rekla, kako počaščeno se počutim, da nam je Bog zaupal Katarino v varstvo.

Najprej sem hotela napisati, da je minilo dve leti od Katarininega prehoda v novo življenje, vendar je resnica, da brez smrti tudi vstajenja ne bi bilo, zato se ne bom izogibala tej besedi. Na obletnico njene smrti smo z otroki obujali čudovite spomine na trenutke, ki smo jih preživeli s Katarino. Ob gledanju slik in videoposnetkov smo se smejali, pritekla je tudi kakšna solza. Pogovarjali smo se o tem, kako se vsak spominja trenutkov z njo, kako se spominjamo njene smrti in kako se ob tem počutimo danes. Zvečer smo šli k sv. maši, tako da smo čudovit dan zaključili s srečanjem z Jezusom. Danes nam ob misli nanjo vsem ostaja občutek hvaležnosti in veselja, da smo jo lahko leto in pol imeli med nami.

Počaščena, da nam je Bog zaupal Katarino v varstvo

Velikokrat sem že rekla, kako počaščeno se počutim, da nam je Bog zaupal Katarino v varstvo. Preko nje smo prejeli toliko blagoslovov! Eden izmed njih je tudi izkustvo občestva, ki smo ga doživeli ob vseh molitvah prijateljev in ljudi, ki se jih je naša zgodba dotaknila. Te molitve so nas nosile in objemale v zelo težkih trenutkih. Prav zaradi teh molitev smo zmogli zaupati v Božjo voljo in sprejeti njeno smrt. To, da občutim samo srečo, ko pomislim na njeno življenje in smrt, je milost.

Danes nam ob misli nanjo vsem ostaja občutek hvaležnosti in veselja, da smo jo lahko leto in pol imeli med nami.

V tej preizkušnji se nikoli nismo počutili sami. Prejeli smo veliko besed podpore preko sporočil, mailov in besed v živo. Danes lahko Katarina prosi Boga za vas. Naša družina vsako molitev zaključi s prošnjo: »Naša Katarina, prosi za nas.«

Tudi jaz zdaj drugače molim za druge, ker vem, koliko je molitvena podpora pomenila meni. Včasih imam občutek, da ko za koga dlje časa prosimo, postane kar malo del naše družine. Pogovor o stiskah ljudi nas pri večerni molitvi spominja na to, kar je bistveno. Smo bratje in sestre v Kristusu in skupaj hodimo po poti do zveličanja. Poudarek je na besedi skupaj.

Zato hvala vsakemu, ki je bil skupaj z nami na tej poti. Naj se po Katarini in po drugih, ki so v večnosti pri Bogu, izlivajo na vas blagoslovi.