Dr. Marguerite A. Peeters: Združeni narodi otroke uporabljajo za ustvarjanje nove družbe

Foto: Mojca Belcl Magdic

Marguerite A. Peeters je Američanka belgijskih korenin, doktorica političnih znanosti in direktorica Inštituta za dinamiko medkulturnega dialoga (Dialogue Dynamics s sedežem v Bruslju). V 90. letih je poldrugo leto preživela v Ukrajini, spremljala osamosvajanje dežele, nato pa po spletu naključij začela od blizu opazovati in preučevati novo globalno etiko, ki so jo promovirali Združeni narodi. 

Letos so v slovenščino prevedli njeno knjigo “Globalizacija zahodne kulturne revolucije”, ki je do danes dosegla vseh pet celin. Knjiga na didaktičen način razkriva zgodovino in razvoj globalizacije zahodne seksualne in feministične revolucije. 

Ga. Marguerite, v Evropi ste med redkimi, ki že veliko let ozaveščate o širjenju globalne revolucije, ki se odvija na Zahodu. Kje se je začela vaša pot?

Zaposlena sem bila kot samostojna novinarka za različne, predvsem katoliške časopise v Franciji, Ameriki in Belgiji. Med letoma 1991 in 1993 sem živela v zahodni Ukrajini in tako bila priča propadu sovjetskega imperija. Po tem, ko je toliko narodov dobilo nazaj svojo svobodo, kulturno identiteto in mir, in ko so vsi razglašali konec ideologij,  se je zgodilo nekaj nepričakovanega.

Po vrnitvi iz Ukrajine sem v Bruslju naletela na katoliško medijsko organizacijo, ki je pošiljala informacije nekdanjim sovjetskim državam, ki so bile dolga leta ločene od preostalega sveta. In ko sem pisala za to organizacijo, sem nekega dne naredila intervju s takratno članico delegacije Svetega sedeža na konferencah Združenih narodov (OZN) in ta gospa mi je odprla oči za to, kar se je leta 1994 dogajalo pred OZN-ovo konferenco o prebivalstvu in razvoju v Kairu.

Morda se spomnite, kako je bil Janez Pavel II. jezen, ko je odkril dnevni red te konference. Resnično je kričal v mikrofon. Bilo je pred konferenco v Kairu, da bi “prebudil” ljudi, saj je Cerkev odkrila, da je načrt zahodne seksualne revolucije: splav, prostodostopna kontracepcija in novo pojmovanje spola. Vse to so na tej konferenci želeli uveljaviti kot univerzalno normo Združenih narodov z namenom, da bi jo vsilili globalno, zlasti državam v razvoju. Tako je Janez Pavel II. resnično prebudil ljudi. Na konferenci v Kairu jim ni uspelo vsiliti splošne pravice do splava.

Kako ste potem začeli spremljati razvoj te globalne revolucije?

Kot novinarka sem začela delovati v informacijski službi in spremljati vse naslednje konference OZN-a. Na teh konferencah sem se akreditirala kot novinarka in približno deset let sem opravljala preiskovalno delo in intervjuvala strokovnjake, ki so stali za uvedbo nove vizije sveta, novega svetovnega reda, novega globalnega soglasje o normah, vrednotah in prednostnih nalogah mednarodne skupnosti v 21. stoletju. Šlo je za popolnoma nov semantični sistem, nov jezik, ki se je do danes globalno razširil v vse države. In ta jezik izraža novo etiko, ki je postjudovsko-krščanska in postmoderna.

Koliko ljudi se je takrat zavedalo, kaj počnejo Združeni narodi?

Zelo malo ljudi se je tega zavedalo. Na teh konferencah je prisostvovalo nekaj družinskih in prolife organizacij, nekaj nacionalnih delegacij, ki so se tega zavedale in seveda lobirale proti. Vendar so bile Združene države Amerike in Evropska unija za to, da svoje načrte uresničijo. Tako ZDA kot EU sta se zelo agresivno zavzemali za to agendo o enakosti spolov, splavu in kontracepciji.

Pravite, da so to agendo močno spodbujale ZDA in EU? Ampak kdo so bili ljudje, ki so stali za tem, da se uveljavi nova etika, nov jezik, nove vrednote?

Celotna agenda spolne revolucije je izhajala predvsem iz Mednarodne zveze za načrtovano starševstvo (IPPF ali bolj znano pod imenom Planned Parenthood). Besedo “reprodukcija” je razvila ustanoviteljica te organizacije Margaret Sanger. Vse od leta 1952 se je borila, kako bo ženske osvobodila od “reproduktivnega suženjstva”. Tako lahko vidite, kako je ta agenda resnično neposredno usmerjena proti materinstvu. Sangerjeva je na materinstvo gledala kot na suženjstvo, kot na nekaj, od česar bi bilo treba ženske osvoboditi, da bi lahko pridobile moč in enak položaj v družbi, kot so ga imeli moški. Torej ta jezik, jezik spolne revolucije, večinoma prihaja iz IPPF-ja. Obstajajo pa tudi druge, sestrske organizacije, ki so jih vodile feministke.

Tako lahko vidite, kako je ta agenda resnično neposredno usmerjena proti materinstvu.

Med bolj znanimi oziroma prelomnimi konferencami OZN-a je 4. Mednarodna konferenca o ženskah, ki se je odvila v Pekingu leta 1995. Kaj se je tam zgodilo? 

Tudi v Pekingu je Sveti sedež že pred konferenco vedel, kaj se skriva za novim izrazom “spol” (ang. gender). Če namreč pogledate pogodbe o človekovih pravicah, se v njih uporablja beseda “spol” (ang. sex, prev. biološki spol) ali moški in ženska, ko govorijo o diskriminaciji. V Pekingu pa je bila nenadoma glavna, ključna beseda “gender” (prev. družbeni spol) in večina nacionalnih delegacij je mislila, da to pomeni moški in ženska. Toda Sveti sedež je ugotovil, da so bile tam prisotne feministke, ki so se zavzemale za enakost spolov (ang. gender equality). Se pravi manjšina žensk in homoseksualcev, ki so od sedemdesetih let prejšnjega stoletja razvijali ta novi koncept.
Dejansko je bila beseda gender prvič omenjena leta 1985 na tretji ženski konferenci v Nairobiju. Vendar so jo v Pekingu po koncu konference tudi zapisali v uradne dokumente.

Kaj se je zgodilo potem? Kot ste omenili, niti tamkajšnji delegati se niso zavedali, kaj uvedba izraza “gender” v mednarodnih dokumentih pomeni …

V tistih letih sem nadaljevala s svojim delom, še naprej raziskovala in moram reči, da se tega skoraj nihče ni zavedal. Samo Sveti sedež je bil o tem ozaveščen in je začel organizirati konference na to temo. Ampak večina ljudi se tega ni zavedala, dokler ta ideologija ni prišla do njihovih domov. Kot primer lahko izpostavim Francijo, ki je leta 2013 sprejela t. i. “zakon za vse” (t. j. zakon, ki je izenačil istospolne zveze z zakonsko zvezo med moškim in žensko). Za tem so to agendo uvedli v šolske priročnike. Kar naenkrat in tako je ta globalna revolucija, ki se je “kuhala” že nekaj desetletij prej, dosegla otroke.

V vaši knjigi to imenujete “globalno upravljanje” …

Da, to, kar se je zgodilo v Franciji in drugod, ni bila lastna izbira naroda, temveč pritisk ljudi, ki to agendo financirajo. Tako lahko rečemo, da v bistvu države oziroma državljani niso svobodni pri svoji izbiri. So pod režimom globalnega upravljanja.

OZN je nekako prejela etični mandat, da ima univerzalno moralno avtoriteto. Danes se predstavlja kot edina institucija, ki lahko naredi globalizacijo humano, etično in trajnostno.

Ali se države ne morejo odločati po svoje?

Najprej se morate zavedati, da so se svetovne države članice OZN-a pridružile pekinškim izhodiščem (ang. Beijing consensus). Pekinška izhodišča se nanašajo na vidik spola. Dokument je bil sprejet s soglasjem. Torej se je Slovenija pridružila temu soglasju, čeprav v celoti ni vedla, kaj vse za tem stoji. In mnoge države, kot na primer Belgija, so po Pekingu takoj sprejele zakon o enakosti spolov. In člani parlamenta niso vedeli, kaj naj bi to sploh pomenilo.

Danes to pomeni, da mora vidik spola vstopiti na vsa področja družbenega življenja in delovanja. Ne samo na način, kot je bilo v sedemdesetih letih, ko so se ustanavljala ministrstva za ženske zadeve. Danes pomeni, da mora načelo enakosti spolov vstopiti v vsa ministrstva, vstopiti mora na platformo vseh družbenih akterjev, tudi v podjetja itd.

Mogoče se bo razumelo, kot da nismo na strani žensk in njihovega napredka. Kaj napačnega sporoča to načelo enakosti spolov?

Razumeti moramo, da se seveda vsi zavzemamo za spoštovanje enakega dostojanstva moških in žensk. Prav tako se zavzemamo za polni razvoj žensk. Toda polni razvoj z univerzalnega vidika pomeni, da moramo spoštovati to, kar ženska je, njeno konstitutivno poklicanost, tudi če ni poročena, da na svoj način živo materinstvo in “poročenost”. Ne glede na kulturo so vse civilizacije slavile materinstvo. Problem ideologije, ki stoji za enakostjo spolov, pa je v tem, da materinstvo obravnava kot negativni stereotip, kot nekaj, kar je v nasprotju z enakostjo in svobodo žensk. Materinstvo in identiteto ženske kot življenjske sopotnice vidijo kot oviro pri doseganju enakosti in svobode. Dejansko smo v boju med tema dvema antropološkima vizijama. Ideologija spola je v resnici v vojni s tem, kar je že tisočletja splošno priznano.

Na vaši predstavitvi knjige Globalizacija zahodne kulturne revolucije ste omenjali tudi problem spolne vzgoje. Kaj OZN spodbuja oziroma uči na tem področju?

Menim, da je to najnevarnejši vidik te celotne agende. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo nekaj predstavnikov seksualne revolucije. To so bili intelektualci, ki so si prizadevali za spolno revolucijo. Med njimi so bili Shulamite Firestone, Alfred Kinsey, že omenjena Margaret Sanger in drugi.

Vprašanje je seveda, kako je potem njihov program postal nekaj, kar je danes del naše kulture. V veliki meri zaradi programov spolne vzgoje, ki so bili sprejeti v šestdesetih letih. Pogledi omenjenih intelektualcev so bili vključeni v programe spolne vzgoje in tako so “izobrazili” celotno generacijo. Tukaj lahko jasno vidimo, kako je program manjšine postal kultura.

Sedaj so v OZN uvedli novo paradigmo, in sicer celostno spolno vzgojo. Dodali so “celostna”, saj danes ne govorimo več o spolni revoluciji, ampak o revoluciji spolov. Ni več samo to, da lahko počneš, kar hočeš in s kom hočeš, ampak tudi to, da lahko izbereš svojo spolno usmerjenost in spolno identiteto. Če prebereš ta dokument, ugotoviš, da želijo današnjo generacijo otrok in mladih resnično izkoristiti, da bi popolnoma ustvarili novo globalno družbo posameznikov, ki bi bili spolno fluidni. In to je res smrtna nevarnost, ki se je morajo starši resnično zavedati. In kot sem omenila na predstavitvi knjige: za promocijo te agende ne uporabljajo le šolskega sistema, ampak uporabljajo vse obstoječe kanale, ki dosegajo otroke in mlade: medije, filme, gledališča, mladinska gibanja, vse prostočasne dejavnosti. To sporočilo prodira skozi vse družbene kanale.

To je grozno, ker je res tako sprevrženo, saj že otrokom, ki še niso dovolj zreli za te stvari, vcepljajo v glavo, da obstajajo različne vrste družin, da je v redu imeti dva očeta ali dve mamici. Da je v redu imeti različne vrste staršev, različne vrste zakonov, različne vrste družin. Vse to jih poučujejo v imenu etike, etike sočutja, strpnosti, raznolikosti. Starši morajo res biti budni in pozorni. Zavedati se morajo, da je ta agenda tam zunaj, da dosega njihove otroke, in da se morajo o tem pogovarjati s svojimi otroki.

Združeni narodi otroke obravnavajo kot zgolj kot državljane in tako otroci nimajo več pravice biti otroci.

Kot družba bi naj vedno bolj postajali občutljivi na otroka, na njegove potrebe in razvojne zmožnosti … Ob tem je skoraj težko verjeti, da neka svetovna organizacija gre mimo vsega tega …

Združeni narodi otroke obravnavajo kot zgolj kot državljane in tako otroci nimajo več pravice biti otroci. Otroke uporabljajo za ustvarjanje nove družbe. Ko začnete analizirati ta dokument o celostni spolni vzgoji, vam postane zelo jasno. Njihova agenda je zelo razvidna.

Kakšni so naslednji plani OZN- glede tega področja? 

Kako bi ob vsem povedanem najbolj spodbudili starše, da zaščitijo svoje otroke?

Bolj kot postaja boj ostrejši, bolj so tudi milosti večje. Ni bilo naključje, da smo v našem času imeli vse lepe nauke Janeza Pavla II. o ženski, zakonu in družini. In mislim, da so posebne milosti dane staršem spričo teh strašnih groženj. In kakor so napadi na družino večji kot kdaj koli prej, se tudi nikoli prej ni toliko poudarjala lepote zakona in družine.  Zavedati pa se tudi moramo, da če bo v družini veliko ljubezni, če se bo otrok čutil varnega in ljubljenega, bo tudi resnico sprejel z večjo lahkoto.