Dr. Andrej Perko: “Kako naj otrok zraste v zrelo osebnost, če ima očeta in mamo, ki ne zaupata sama sebi?”

Vir: Iskreni

Dr. Andrej Perko je znani slovenski psiholog, ki s svojo terapevtsko prakso že vrsto let pomaga ljudem, ki so v kakršnikoli življenjski stiski; ljudem, z odvisnostjo od alkohola in drog oziroma komurkoli, ki se je znašel v psihosocialni stiski. Pri njem se znajdejo tudi mladi, ki želijo svoje življenje urediti, doštudirati ali pa zgolj doseči višji nivo svojega delovanja.

V pogovornem večeru, ki ga je letos spomladi organiziralo Društva sv. Jakoba v Kamniku, je dr. Perko spregovoril na temo Družina, otroci in postmoderni čas. Tekom večera se je dotaknil korenin vzgoje, opozoril na težave, s katerimi se pogosto srečujejo starši mladoletnikov, naslovil pa tudi veliko zmotnih prepričanj o človeku, ki se dandanes prodajajo kot znanost in resnica. Dr. Perko je v svojih odgovorih, kot ponavadi, zelo neposreden, hkrati pa poln širine in primerov iz življenja.

Kakšni sta vlogi očeta in mame pri vzgoji?

Otrok ob rojstvu najbolj potrebuje mamo. Oče “vstopi” šele pri njegovem 4. in 5. letu in tako prevzame najpomembnejšo vlogo: otroka usmeri v svet. Pokaže mu, da ne more zgolj živeti po principu ugodja, ampak da so okrog njega določene prepovedi in zapovedi. Materina vloga je drugačna. Ona bo vedno delovala zaščitniško – otrok bo pri njej vedno iskal tolažbo. In če ga kaznuje, to pomeni, da hkrati prevzame vlogo očeta. S tem pa igra dvojno vlogo: po eni strani otroka tolaži, po drugi pa ga kaznuje. Kar pa ne gre skupaj. Zato je biologija tukaj silno pomembna. Oče kot biološko različni otroku predstavi svet zapovedi in prepovedi, zaradi česar bo otrok razvil moralni čut, se pravi, znal bo ločiti med tem, kaj je prav in kaj ni. To se mora zgoditi do otrokovega 6. leta.

Oče potem oblikuje otrokovo vest?

Vest je nekaj, kar je izven človeka; nek glas transcendence, ki ne izhaja iz nas, ampak mi temu glasu sledimo, ga skušamo prestreči. Moralni čut pa je osebnostna struktura človeka in tukaj sta vlogi očeta in mame silno pomembni, predvsem vloga očeta, ki otroku pokaže, da je svet krut. Otrok mora čutiti določeno frustracijo – ne da ga preganjaš, tepeš, ‘matraš’, ampak, da dojame, da je svet tak, kot je, in da se mora nanj privaditi. Današnja družba pa je problematična, ker je permisivna. Otroke ima za bogove oziroma za uboge revčke. Starši nosijo njihove križe. In čemu smo v slovenski družbi tako pogosto priča? Ko bi oče moral prevzeti vlogo – in morda je tudi želel otrokom, starim 5, 6 ali 7 let predstaviti, kako stvari v svetu delujejo – je prišla mama in očeta pregovorila: “Pusti ga, ti nimaš občutka, jaz vem, kaj je prav.” Normalni moški se umaknejo. Določen čas se še pogajajo s svojo ženo, potem pa rečejo: “V redu, tukaj ga imaš, vzgajaj ga.” In na koncu res vzgaja le mama.

In kako to deluje?

Do pubertete gre, kajti takrat od 6. do 13., 14. leta se psihološki razvoj otroka kot otroka ustavi. In kaj se zgodi po tem? Govorim predvsem za fante – uprejo se ženskemu principu, uprejo se materi. Žene pa takrat pogosto možem rečejo: “Tukaj ga imaš, sedaj pa ga spravi v red.” Ampak za fanta je to prepozno, ker očeta v tem vmesnem času ni bilo. Umaknil se je v svoj svet ustvarjalnosti, dela, hobijev, nekateri tudi v gostilne … Ni ga bilo. In ko starši potem želijo sina na vso silo “spraviti v red”, je to že prepozno. Kar je tragika.

Tovrstni straši najbrž prihajajo tudi do vas …

K meni velikokrat prihajajo starši z mladostniki, ki so se zapili, ki ponočujejo itd. Ti fantje mi govorijo, kako je trava super zadeva, da jaz kot ‘dinozaver’ o tem nimam pojma. Njihovi starši me sprašujejo, kaj naj naredijo in jaz jim odgovorim: “Pojma nimam.” Seveda me pogledajo z debelimi očmi, češ, kako to, saj sem strokovnjak, ampak jim ponavadi povem takole: “Jaz sem svoje otroke vzgajal po svojem lastnem notranjem redu, preko avtoritete in zgleda. Kakšen pa je vaš notranji red, kdo ste vi, pa ne vem. In karkoli vam bom rekel, to ni vaše. Zato vam ne morem dati nasveta.”

Oče in mati sta tista, ki bosta s svojim lastnim zgledom in življenjem otroku tlakovala pot.

In tako ljudje hodijo od strokovnjaka do strokovnjaka, od pedagogov, psihologov, socialnih delavcev … In vsi ti dajo nek recept, kaj naj starši naredijo, da bo delovalo. Pogosto pa se izkaže, da čisto nič ne deluje oziroma da ne pride do nobenih sprememb. Kar je čisto logično. Oče in mati sta tista, ki bosta s svojim lastnim zgledom in življenjem otroku tlakovala pot. Seveda se bo otrok v puberteti uprl, ker je to normalen razvojni proces. Kajti isti proces, ki se je zgodil do 6. leta, ko otrok oblikuje moralni čut in je kot osebnost znotraj svojih okvirjev “dozorel”, isti proces se ponovi v puberteti, ampak ne več doma, temveč v skupini svojih vrstnikov. Tam mora mladostnik ugotoviti, kdo je. Takrat so vrednote staršev na “prangerju”, na preizkusu. In če so bili starši do 6. leta in do pubertete tako kot se spodobi, potem bo ta mladostnik znal razločevati, kaj je prav in kaj ni. Ko bo šel med svoje vrstnike, bo notranje čutil in znal presoditi, katere stvari so dobre in katere ne.

Imel sem primer, ko se je vpletla tudi policija, fantje so razbijali, kradli, se zadevali … Ko je pred mano stal eden od teh mladostnikov, nikoli ne bi zanj rekel, da je kaj takega počel. Ampak, za kaj gre: tak mladostnik ni imel lastne identitete, ker se je njegov razvoj pred njegovim 6. letom ustavil, in to pred razreševanjem Ojdipovega kompleksa. Takšni posamezniki ostanejo predojdipalci. In občutka krivde, moralnega čuta sploh ne razvijejo. To je današnji svet narcistične družbe.

Govorite torej o zelo posebnih primerih …

Danes ne govorimo več o nevrotikih, kot je to bilo za časa Freuda, ampak o ljudeh z motnjo osebnosti. Včasih smo jim rekli psihopati. Ti ljudje nimajo kapacitete za lastni uvid. Niso sposobni izhajati iz sebe, da bi pri sebi začeli z nekimi spremembami. Za njihove težave so vedno krivi vsi drugi. Tukaj ne govorimo o obrambnem mehanizmu, ampak o nerazvitem moralnem čutu. Kot da bi ti ljudje imeli luknjo v sebi. Z njimi ne moreš nič narediti, ker ne zmorejo izhajati iz sebe. Zato so starši silno pomembni, kako otroka pripeljejo do pubertete. Takrat se vzgoja ustavi in je samo še dogovor, kako bodo skupaj živeli, katere so mladostnikove dolžnosti in katere so dolžnosti staršev. Te stvari je potrebno korektno izpeljati.

Katere so prve mladostnikove dolžnosti?

Učenje je mladostnikova naloga in služba.

Šolanje je mladostnikova služba, mi se pa z njim pregovarjamo ali bo z dvojko naredil razred, in ga za “ušesa vlečemo” skozi vso srednjo šolo. Vse naredimo drugi, da bi on naredil šolo, njemu se pa žvižga. To je narobe svet. Učenje je njegova naloga in služba. Sploh se ne bi smeli pogovarjati, ali bo šolo delal ali ne. Če ne boš delal za šolo, se boš zaposlil.

Povem primer. Pred leti sem srečal prereprostega zidarja, ki je imel ob sebi 28-letnega sina, ki mu je pridno pomagal. Sem šel do zidarja in mu sina pohvalil. Pa je zidar odgovoril, da ni bilo vedno tako. Povedal je, da je imel sin v gimnaziji sredi leta enko in da ga je izpisal iz šole, sin pa je šel v tovarno delat na normo. Konec šolskega leta, meseca junija, je sin prišel do očeta in ga prosil, naj mu dovoli, da gre nazaj v šolo, ter mu obljubil, da nikoli več ne bo imel enke. Oče mu je dal še eno možnost in fant je naredil gimnazijo s samimi peticami, pravo pa dokončal s samimi desetkami. Brez vsake psihologije, pedagogov in psihologov. Izkušnja ga je izučila. To je življenje. Če boš zabušaval v nečem, kar je tvoja služba, ni govora, da boš s tem nadaljeval. Starši pa pogosto delamo vse namesto otroka. Bog varuj, da bi mu bilo hudo, da bi ga kaj zafrustriralo. V redu, enkrat ti lahko pogledam skozi prste, se zgodi, da ti je spodletelo, ampak drugič pa nič več. Potem si od sebe odvisen.

Poleg tega, da imajo mladi težave s šolo, pa jih tudi vedno več izkuša zmedo v svoji spolni identiteti. Kako vi gledate ne to?

Človekova identiteta je sestavljenja iz dveh komponent: iz tega, kaj si mi mislimo o sebi in kaj nam družba sporoča, kdo smo.

Če psihološko gledamo, kako se spolna identiteta pri človeku vzpostavlja, je ta samo en del njegove identitete. Najbolj občutljivo obdobje za to je ravno obdobje mladostništva. Takrat pride mladostnik v t. i. krizno obdobje, ko si mora odgovoriti na osnovna bivanjska vprašanja, kdo je, kaj bi rad počel. Na ta vprašanja si mora vsaj delno odgovoriti, da lahko razvojno preide v fazo, kjer bo vstopal v odnose z nasprotnim spolom. Razvoj gre po določenih razvojnih stopnjah in zakonitostih, prav tako pa je pomembno, kakšni so bili naši nastavki – kako smo v družini živeli in kaj mi družba sporoča, kdo sem. Kajti pomembno je vedeti, da je človekova identiteta sestavljenja iz dveh komponent: iz tega, kaj si mi mislimo o sebi, in kaj nam družba sporoča, kdo smo. Dužba nam postavlja zrcalo, kdo smo.

In če nam družba neprestano daje to, kar nam daje, pride do identitetne zmedenosti, predvsem spolne zmedenosti. Kar je logično. Ker so nastavki napačni. Danes ni več jasnih vrednot, tradicija se ne priznava več. Nove teorije pa niso teorije, ampak ideologije. Niso zasnovane na znanosti, čeprav jih skušajo prodati kot znanost. Vse to se dogaja že od leta 1929, 1935 naprej, z Gramscijem in frakfurtsko šolo. Bistvo marksističnega manifesta, o katerem je pisal Gramsci v zaporu, je bilo – in se sedaj v postmoderni ponavlja, ampak z drugimi sredstvi – razvrednotiti stebre družbe. Kaj to pomeni? Ljudem je potrebno vzeti navezanost na dom, družino, narod, jezik … Češ, da so to ničvredne vrednote. Gramsci je tudi pisal, da je potrebno spremeniti celo spolne navade. Na nek način spremeniti identiteto človeka. Kar pa je zločin. Še sam se spomnim in prav tako starejši od mene, kakšen je bil manifest marksizma: “Naredili bomo novega človeka.”

Domišljija ustvarja, iluzija pa vodi v ideologijo.

Iluzija je preobrat naših razmišljanj, domišljija pa je usmerjena v prihodnost in je osvajala v realnem svetu. Na osnovi domišljije se tvorijo in rojevajo znanstvene teorije, iluzija pa ni več v realnem svetu, ampak v nerealnem. Domišljija lahko pelje v znanstveno teorijo, iluzija pa v ideologijo. In to je naš postmoderni čas. To je čas ideologije, in ne znanosti. Enako kot dandanes poslušamo, da je spol družbeni konstrukt. Osnova je napačna, ker zanika biologijo. In vsakemu biologu je jasno, da imamo kromosome XX in XY, dva različna spola, ki sta biološko “zacementirana” in nemogoče je, da si človek domišljavo sam določi, kdo je. Biologija je zelo jasna.

Francoska filozofinja Chantal Delsol je napisala silno zanimivo knjigo Sovraštvo do sveta, v kateri piše, da ima postmoderna dve težnji. Prva težnja je napraviti novega človeka, ki ga več ne bodo skrbela bivanjska vprašanja (od kod prihaja, kam gre, zakaj je tukaj, vprašanje religije itd.), in druga težnja, ki odklanja vsakršno predhodno antropologijo. Se pravi, kjer se bo zanikalo človeka in vso tradicijo: spoznanja naših rodov, staršev, starih staršev in še rodov pred nami. Ampak v krizni situaciji se mi vedno naslonimo na spoznanja naših prednikov, ki nam kažejo pot, kako to krizo razrešiti. Zdaj smo v postmoderni času, kjer je to zastarelo, kjer tradicija ne velja več nič, je predpotopna.

Vseeno pa mladi ne moremo ves čas samo gledati nazaj …

Logično. Svet mladih je drugačen od sveta starih. Pa ne zaradi tega, ker, “ko smo mi bili mladi, je bilo vse drugače”. Vseeno pa nikoli ni bilo tako kritično, kot je sedaj v postmoderni. Ko govorimo o mladih in starih, moramo imeti v mislih njihov vrednotni svet, ki se bistveno razlikuje. Ko smo mladi, prevladujejo dionizične vrednote: materialne stvari, moč, uspeh. Kar je povsem normalno, saj smo na začetku poti in vse to moramo ustvariti. Vrednote starih so apolinične vrednote: družina, narod, dom, kultura … In ta vrednotna svetova se med seboj malo tepeta. Zato večkrat rečem, da mladi in stari ne smejo skupaj živeti, ne samo, ker bo prišlo do konflikta, ampak ker sta si njihova vrednotna svetova tako različna.

Kaj je še značilno za postmoderni čas?

Če črtaš biologijo, črtaš temeljno dimenzijo človeka.

Kaj je bistvo postmodernega časa? Človek je postal bog. Zanj ni več omejitev, vse je mogoče. In ker je vse mogoče, ni več resnice. Jaz si resnico sam ustvarjam. In če zame ni omejitev, sem tudi posledično brez odgovornosti. Če tako razmišljam, potem sem lahko danes moški, jutri ženska, naslednji dan nekaj tretjega, ker sam kreiram samega sebe in ne priznavam ničesar, kar je nad mano. To je postmoderni čas. Diktat emancipacije, diktat enakosti moških in žensk.

Vemo pa, da si moški in ženske nismo enaki. Biologija to določa, in ne okolje. Zakaj? Ker je hormonski sistem ženske drugačen od moškega. Možgani se drugače razvijajo že tekom nosečnosti. Zaradi testosterona se fantki že v trebuhu drugače razvijejo od punčk. In težavo imamo, da tega ne priznamo. Če črtaš biologijo, črtaš temeljno dimenzijo človeka. Človek je biološko bitje, psihološko, intelektualno in duhovno bitje. Duhovnost smo s postmoderno “zradirali”, ker smo se mi postavili na mesto Boga. Biologijo tudi “radiramo” in potem te nove ideologije prihajajo na dan. Kar je katastrofa za ljudi, ki bodo prišli za nami. In to so šele začetki.

Luigi Zoja, jungovski analitik, piše, kako je avtoriteta izginila. To danes opazimo v družini: umikanje očeta. Ko pa moške umakneš, lahko delaš z otroki, kar hočeš, kajti otroci se oblikujejo preko vertikalne avtoritete, da lahko oblikujejo moralni čut, o čemer sem prej govoril. In če vertikalo vzameš, ostane še samo horizontala, to pa je avtoriteta tolpe, volčjega krdela, kot pravijo. In to je konec sveta.

Kakšno je vaše upanje za prihodnost?

V okviru mikrokozmosa lastne družine lahko spreminjamo svet.

Celotne družbe ne bomo spremenili, kar pa ne pomeni, da ne moremo ničesar narediti. V okviru mikrokozmosa lastne družine lahko spreminjamo svet. Predvsem pa svoje otroke, da gojimo en vrednotni svet. Takšen, kot je naš, tradicionalen. V okviru družine moramo ustvariti pogoje za normalen razvoj otroka. To je naša naloga in dolžnost. Kam se bodo naši otroci dalje razvili, ne moremo vedeti, lahko pa jim damo zgled. Ampak problem je, da starši več ne zaupajo svoji intuiciji. S svojimi otroki prijateljujejo in se jih po svoje bojijo. In to v veliko primerih. Doma se z njimi pregovarjajo, kdaj se vrnejo domov, ali bodo pili ali ne ipd. In svojo negotovost prenašajo na otroke. Kako naj otrok zraste v zrelo osebnost, če ima očeta in mamo, ki ne zaupata sama sebi?

O tem pričajo tudi knjige o vzgoji, ki jih je dandanes nešteto. Toda ko jih beremo, imamo samo občutek krivde, kaj vse smo narobe naredili in česa vsega nismo naredili. Vendar ne smemo pozabiti, da smo ljudje svobodna bitja. Tudi mladostniki sami kreirajo svoje življenje. Niso samo rezultat preteklosti. Mladi so osebnost, ki bodo sami sebe oblikovali. Naša starševska naloga pa je, da jim damo dobro osnovo, da bodo lahko kasneje speljali življenje naprej … In velikokrat se zgodi, da otroci “outzglajzajo” v puberteti in ne živijo tako, kot smo si mi predstavljali … Vendar, če smo živeli kolikor toliko dobro, je velika možnost, da se bo mladostnik in kasneje odrasel našel.

Še niste naš naročnik?