Dr. Andrej Perko: “Kako naj otrok zraste v zrelo osebnost, če ima očeta in mamo, ki ne zaupata sama sebi?”

Vir: Iskreni

Dr. Andrej Perko je znani slovenski psiholog, ki s svojo terapevtsko prakso že vrsto let pomaga ljudem, ki so v kakršnikoli življenjski stiski; ljudem, z odvisnostjo od alkohola in drog oziroma komurkoli, ki se je znašel v psihosocialni stiski. Pri njem se znajdejo tudi mladi, ki želijo svoje življenje urediti, doštudirati ali pa zgolj doseči višji nivo svojega delovanja.

V pogovornem večeru, ki ga je letos spomladi organiziralo Društva sv. Jakoba v Kamniku, je dr. Perko spregovoril na temo Družina, otroci in postmoderni čas. Tekom večera se je dotaknil korenin vzgoje, opozoril na težave, s katerimi se pogosto srečujejo starši mladoletnikov, naslovil pa tudi veliko zmotnih prepričanj o človeku, ki se dandanes prodajajo kot znanost in resnica. Dr. Perko je v svojih odgovorih, kot ponavadi, zelo neposreden, hkrati pa poln širine in primerov iz življenja.

Kakšni sta vlogi očeta in mame pri vzgoji?

Otrok ob rojstvu najbolj potrebuje mamo. Oče “vstopi” šele pri njegovem 4. in 5. letu in tako prevzame najpomembnejšo vlogo: otroka usmeri v svet. Pokaže mu, da ne more zgolj živeti po principu ugodja, ampak da so okrog njega določene prepovedi in zapovedi. Materina vloga je drugačna. Ona bo vedno delovala zaščitniško – otrok bo pri njej vedno iskal tolažbo. In če ga kaznuje, to pomeni, da hkrati prevzame vlogo očeta. S tem pa igra dvojno vlogo: po eni strani otroka tolaži, po drugi pa ga kaznuje. Kar pa ne gre skupaj. Zato je biologija tukaj silno pomembna. Oče kot biološko različni otroku predstavi svet zapovedi in prepovedi, zaradi česar bo otrok razvil moralni čut, se pravi, znal bo ločiti med tem, kaj je prav in kaj ni. To se mora zgoditi do otrokovega 6. leta.

Oče potem oblikuje otrokovo vest?

Vest je nekaj, kar je izven človeka; nek glas transcendence, ki ne izhaja iz nas, ampak mi temu glasu sledimo, ga skušamo prestreči. Moralni čut pa je osebnostna struktura človeka in tukaj sta vlogi očeta in mame silno pomembni, predvsem vloga očeta, ki otroku pokaže, da je svet krut. Otrok mora čutiti določeno frustracijo – ne da ga preganjaš, tepeš, ‘matraš’, ampak, da dojame, da je svet tak, kot je, in da se mora nanj privaditi. Današnja družba pa je problematična, ker je permisivna. Otroke ima za bogove oziroma za uboge revčke. Starši nosijo njihove križe. In čemu smo v slovenski družbi tako pogosto priča? Ko bi oče moral prevzeti vlogo – in morda je tudi želel otrokom, starim 5, 6 ali 7 let predstaviti, kako stvari v svetu delujejo – je prišla mama in očeta pregovorila: “Pusti ga, ti nimaš občutka, jaz vem, kaj je prav.” Normalni moški se umaknejo. Določen čas se še pogajajo s svojo ženo, potem pa rečejo: “V redu, tukaj ga imaš, vzgajaj ga.” In na koncu res vzgaja le mama.

In kako to deluje?

Do pubertete gre, kajti takrat od 6. do 13., 14. leta se psihološki razvoj otroka kot otroka ustavi. In kaj se zgodi po tem? Govorim predvsem za fante – uprejo se ženskemu principu, uprejo se materi. Žene pa takrat pogosto možem rečejo: “Tukaj ga imaš, sedaj pa ga spravi v red.” Ampak za fanta je to prepozno, ker očeta v tem vmesnem času ni bilo. Umaknil se je v svoj svet ustvarjalnosti, dela, hobijev, nekateri tudi v gostilne … Ni ga bilo. In ko starši potem želijo sina na vso silo “spraviti v red”, je to že prepozno. Kar je tragika.

Tovrstni straši najbrž prihajajo tudi do vas …

K meni velikokrat prihajajo starši z mladostniki, ki so se zapili, ki ponočujejo itd. Ti fantje mi govorijo, kako je trava super zadeva, da jaz kot ‘dinozaver’ o tem nimam pojma. Njihovi starši me sprašujejo, kaj naj naredijo in jaz jim odgovorim: “Pojma nimam.” Seveda me pogledajo z debelimi očmi, češ, kako to, saj sem strokovnjak, ampak jim ponavadi povem takole: “Jaz sem svoje otroke vzgajal po svojem lastnem notranjem redu, preko avtoritete in zgleda. Kakšen pa je vaš notranji red, kdo ste vi, pa ne vem. In karkoli vam bom rekel, to ni vaše. Zato vam ne morem dati nasveta.”

Oče in mati sta tista, ki bosta s svojim lastnim zgledom in življenjem otroku tlakovala pot.

In tako ljudje hodijo od strokovnjaka do strokovnjaka, od pedagogov, psihologov, socialnih delavcev … In vsi ti dajo nek recept, kaj naj starši naredijo, da bo delovalo. Pogosto pa se izkaže, da čisto nič ne deluje oziroma da ne pride do nobenih sprememb. Kar je čisto logično. Oče in mati sta tista, ki bosta s svojim lastnim zgledom in življenjem otroku tlakovala pot. Seveda se bo otrok v puberteti uprl, ker je to normalen razvojni proces. Kajti isti proces, ki se je zgodil do 6. leta, ko otrok oblikuje moralni čut in je kot osebnost znotraj svojih okvirjev “dozorel”, isti proces se ponovi v puberteti, ampak ne več doma, temveč v skupini svojih vrstnikov. Tam mora mladostnik ugotoviti, kdo je. Takrat so vrednote staršev na “prangerju”, na preizkusu. In če so bili starši do 6. leta in do pubertete tako kot se spodobi, potem bo ta mladostnik znal razločevati, kaj je prav in kaj ni. Ko bo šel med svoje vrstnike, bo notranje čutil in znal presoditi, katere stvari so dobre in katere ne.

Imel sem primer, ko se je vpletla tudi policija, fantje so razbijali, kradli, se zadevali … Ko je pred mano stal eden od teh mladostnikov, nikoli ne bi zanj rekel, da je kaj takega počel. Ampak, za kaj gre: tak mladostnik ni imel lastne identitete, ker se je njegov razvoj pred njegovim 6. letom ustavil, in to pred razreševanjem Ojdipovega kompleksa. Takšni posamezniki ostanejo predojdipalci. In občutka krivde, moralnega čuta sploh ne razvijejo. To je današnji svet narcistične družbe.

Govorite torej o zelo posebnih primerih …

Danes ne govorimo več o nevrotikih, kot je to bilo za časa Freuda, ampak o ljudeh z motnjo osebnosti. Včasih smo jim rekli psihopati. Ti ljudje nimajo kapacitete za lastni uvid. Niso sposobni izhajati iz sebe, da bi pri sebi začeli z nekimi spremembami. Za njihove težave so vedno krivi vsi drugi. Tukaj ne govorimo o obrambnem mehanizmu, ampak o nerazvitem moralnem čutu. Kot da bi ti ljudje imeli luknjo v sebi. Z njimi ne moreš nič narediti, ker ne zmorejo izhajati iz sebe. Zato so starši silno pomembni, kako otroka pripeljejo do pubertete. Takrat se vzgoja ustavi in je samo še dogovor, kako bodo skupaj živeli, katere so mladostnikove dolžnosti in katere so dolžnosti staršev. Te stvari je potrebno korektno izpeljati.

Katere so prve mladostnikove dolžnosti?

Učenje je mladostnikova naloga in služba.

Šolanje je mladostnikova služba, mi se pa z njim pregovarjamo ali bo z dvojko naredil razred, in ga za “ušesa vlečemo” skozi vso srednjo šolo. Vse naredimo drugi, da bi on naredil šolo, njemu se pa žvižga. To je narobe svet. Učenje je njegova naloga in služba. Sploh se ne bi smeli pogovarjati, ali bo šolo delal ali ne. Če ne boš delal za šolo, se boš zaposlil.

Povem primer. Pred leti sem srečal prereprostega zidarja, ki je imel ob sebi 28-letnega sina, ki mu je pridno pomagal. Sem šel do zidarja in mu sina pohvalil. Pa je zidar odgovoril, da ni bilo vedno tako. Povedal je, da je imel sin v gimnaziji sredi leta enko in da ga je izpisal iz šole, sin pa je šel v tovarno delat na normo. Konec šolskega leta, meseca junija, je sin prišel do očeta in ga prosil, naj mu dovoli, da gre nazaj v šolo, ter mu obljubil, da nikoli več ne bo imel enke. Oče mu je dal še eno možnost in fant je naredil gimnazijo s samimi peticami, pravo pa dokončal s samimi desetkami. Brez vsake psihologije, pedagogov in psihologov. Izkušnja ga je izučila. To je življenje. Če boš zabušaval v nečem, kar je tvoja služba, ni govora, da boš s tem nadaljeval. Starši pa pogosto delamo vse namesto otroka. Bog varuj, da bi mu bilo hudo, da bi ga kaj zafrustriralo. V redu, enkrat ti lahko pogledam skozi prste, se zgodi, da ti je spodletelo, ampak drugič pa nič več. Potem si od sebe odvisen.

Poleg tega, da imajo mladi težave s šolo, pa jih tudi vedno več izkuša zmedo v svoji spolni identiteti. Kako vi gledate ne to?

Človekova identiteta je sestavljenja iz dveh komponent: iz tega, kaj si mi mislimo o sebi in kaj nam družba sporoča, kdo smo.

Če psihološko gledamo, kako se spolna identiteta pri človeku vzpostavlja, je ta samo en del njegove identitete. Najbolj občutljivo obdobje za to je ravno obdobje mladostništva. Takrat pride mladostnik v t. i. krizno obdobje, ko si mora odgovoriti na osnovna bivanjska vprašanja, kdo je, kaj bi rad počel. Na ta vprašanja si mora vsaj delno odgovoriti, da lahko razvojno preide v fazo, kjer bo vstopal v odnose z nasprotnim spolom. Razvoj gre po določenih razvojnih stopnjah in zakonitostih, prav tako pa je pomembno, kakšni so bili naši nastavki – kako smo v družini živeli in kaj mi družba sporoča, kdo sem. Kajti pomembno je vedeti, da je človekova identiteta sestavljenja iz dveh komponent: iz tega, kaj si mi mislimo o sebi, in kaj nam družba sporoča, kdo smo. Dužba nam postavlja zrcalo, kdo smo.

In če nam družba neprestano daje to, kar nam daje, pride do identitetne zmedenosti, predvsem spolne zmedenosti. Kar je logično. Ker so nastavki napačni. Danes ni več jasnih vrednot, tradicija se ne priznava več. Nove teorije pa niso teorije, ampak ideologije. Niso zasnovane na znanosti, čeprav jih skušajo prodati kot znanost. Vse to se dogaja že od leta 1929, 1935 naprej, z Gramscijem in frakfurtsko šolo. Bistvo marksističnega manifesta, o katerem je pisal Gramsci v zaporu, je bilo – in se sedaj v postmoderni ponavlja, ampak z drugimi sredstvi – razvrednotiti stebre družbe. Kaj to pomeni? Ljudem je potrebno vzeti navezanost na dom, družino, narod, jezik … Češ, da so to ničvredne vrednote. Gramsci je tudi pisal, da je potrebno spremeniti celo spolne navade. Na nek način spremeniti identiteto človeka. Kar pa je zločin. Še sam se spomnim in prav tako starejši od mene, kakšen je bil manifest marksizma: “Naredili bomo novega človeka.”

Domišljija ustvarja, iluzija pa vodi v ideologijo.

Iluzija je preobrat naših razmišljanj, domišljija pa je usmerjena v prihodnost in je osvajala v realnem svetu. Na osnovi domišljije se tvorijo in rojevajo znanstvene teorije, iluzija pa ni več v realnem svetu, ampak v nerealnem. Domišljija lahko pelje v znanstveno teorijo, iluzija pa v ideologijo. In to je naš postmoderni čas. To je čas ideologije, in ne znanosti. Enako kot dandanes poslušamo, da je spol družbeni konstrukt. Osnova je napačna, ker zanika biologijo. In vsakemu biologu je jasno, da imamo kromosome XX in XY, dva različna spola, ki sta biološko “zacementirana” in nemogoče je, da si človek domišljavo sam določi, kdo je. Biologija je zelo jasna.

Francoska filozofinja Chantal Delsol je napisala silno zanimivo knjigo Sovraštvo do sveta, v kateri piše, da ima postmoderna dve težnji. Prva težnja je napraviti novega človeka, ki ga več ne bodo skrbela bivanjska vprašanja (od kod prihaja, kam gre, zakaj je tukaj, vprašanje religije itd.), in druga težnja, ki odklanja vsakršno predhodno antropologijo. Se pravi, kjer se bo zanikalo človeka in vso tradicijo: spoznanja naših rodov, staršev, starih staršev in še rodov pred nami. Ampak v krizni situaciji se mi vedno naslonimo na spoznanja naših prednikov, ki nam kažejo pot, kako to krizo razrešiti. Zdaj smo v postmoderni času, kjer je to zastarelo, kjer tradicija ne velja več nič, je predpotopna.

Vseeno pa mladi ne moremo ves čas samo gledati nazaj …

Logično. Svet mladih je drugačen od sveta starih. Pa ne zaradi tega, ker, “ko smo mi bili mladi, je bilo vse drugače”. Vseeno pa nikoli ni bilo tako kritično, kot je sedaj v postmoderni. Ko govorimo o mladih in starih, moramo imeti v mislih njihov vrednotni svet, ki se bistveno razlikuje. Ko smo mladi, prevladujejo dionizične vrednote: materialne stvari, moč, uspeh. Kar je povsem normalno, saj smo na začetku poti in vse to moramo ustvariti. Vrednote starih so apolinične vrednote: družina, narod, dom, kultura … In ta vrednotna svetova se med seboj malo tepeta. Zato večkrat rečem, da mladi in stari ne smejo skupaj živeti, ne samo, ker bo prišlo do konflikta, ampak ker sta si njihova vrednotna svetova tako različna.

Kaj je še značilno za postmoderni čas?

Če črtaš biologijo, črtaš temeljno dimenzijo človeka.

Kaj je bistvo postmodernega časa? Človek je postal bog. Zanj ni več omejitev, vse je mogoče. In ker je vse mogoče, ni več resnice. Jaz si resnico sam ustvarjam. In če zame ni omejitev, sem tudi posledično brez odgovornosti. Če tako razmišljam, potem sem lahko danes moški, jutri ženska, naslednji dan nekaj tretjega, ker sam kreiram samega sebe in ne priznavam ničesar, kar je nad mano. To je postmoderni čas. Diktat emancipacije, diktat enakosti moških in žensk.

Vemo pa, da si moški in ženske nismo enaki. Biologija to določa, in ne okolje. Zakaj? Ker je hormonski sistem ženske drugačen od moškega. Možgani se drugače razvijajo že tekom nosečnosti. Zaradi testosterona se fantki že v trebuhu drugače razvijejo od punčk. In težavo imamo, da tega ne priznamo. Če črtaš biologijo, črtaš temeljno dimenzijo človeka. Človek je biološko bitje, psihološko, intelektualno in duhovno bitje. Duhovnost smo s postmoderno “zradirali”, ker smo se mi postavili na mesto Boga. Biologijo tudi “radiramo” in potem te nove ideologije prihajajo na dan. Kar je katastrofa za ljudi, ki bodo prišli za nami. In to so šele začetki.

Luigi Zoja, jungovski analitik, piše, kako je avtoriteta izginila. To danes opazimo v družini: umikanje očeta. Ko pa moške umakneš, lahko delaš z otroki, kar hočeš, kajti otroci se oblikujejo preko vertikalne avtoritete, da lahko oblikujejo moralni čut, o čemer sem prej govoril. In če vertikalo vzameš, ostane še samo horizontala, to pa je avtoriteta tolpe, volčjega krdela, kot pravijo. In to je konec sveta.

Kakšno je vaše upanje za prihodnost?

V okviru mikrokozmosa lastne družine lahko spreminjamo svet.

Celotne družbe ne bomo spremenili, kar pa ne pomeni, da ne moremo ničesar narediti. V okviru mikrokozmosa lastne družine lahko spreminjamo svet. Predvsem pa svoje otroke, da gojimo en vrednotni svet. Takšen, kot je naš, tradicionalen. V okviru družine moramo ustvariti pogoje za normalen razvoj otroka. To je naša naloga in dolžnost. Kam se bodo naši otroci dalje razvili, ne moremo vedeti, lahko pa jim damo zgled. Ampak problem je, da starši več ne zaupajo svoji intuiciji. S svojimi otroki prijateljujejo in se jih po svoje bojijo. In to v veliko primerih. Doma se z njimi pregovarjajo, kdaj se vrnejo domov, ali bodo pili ali ne ipd. In svojo negotovost prenašajo na otroke. Kako naj otrok zraste v zrelo osebnost, če ima očeta in mamo, ki ne zaupata sama sebi?

O tem pričajo tudi knjige o vzgoji, ki jih je dandanes nešteto. Toda ko jih beremo, imamo samo občutek krivde, kaj vse smo narobe naredili in česa vsega nismo naredili. Vendar ne smemo pozabiti, da smo ljudje svobodna bitja. Tudi mladostniki sami kreirajo svoje življenje. Niso samo rezultat preteklosti. Mladi so osebnost, ki bodo sami sebe oblikovali. Naša starševska naloga pa je, da jim damo dobro osnovo, da bodo lahko kasneje speljali življenje naprej … In velikokrat se zgodi, da otroci “outzglajzajo” v puberteti in ne živijo tako, kot smo si mi predstavljali … Vendar, če smo živeli kolikor toliko dobro, je velika možnost, da se bo mladostnik in kasneje odrasel našel.

Še niste naš naročnik?

Postanite naročnik portala Iskreni. S sklenitvijo naročnine dostopate do izobraževalnih video vsebin s področja vzgoje, partnerskih in medgeneracijskih odnosov ter drugih ekskluzivnih vsebin. Podprite naše delo in omogočite ustvarjanje še več kvalitetnih oddaj z odličnimi gosti.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Odličen članek, zato starši, berite, berite, nabirajte si izkušnje, tudi pogrešiti kakšno zadevo ni nič narobe. Pogovarjajte se s svojimi otroki, imejte čas zanje. Ne biti samo taksisti vsak dan, da jih vozite na aktivnosti, z otroki pa ste par minut na dan!

  2. Iskreno lahko recem, da sem nekje med smehom in zaskrbljenostjo ob tem branju. Da nekdo rece, da so otroci brez oceta obsojeni na tavanje v temi, kar se tice izgradnje nekega lastnega sistema vrednot, je naravnost smesno: ker mame pa nimamo moralnega kompasa in otrok ne vzgajamo, temvec samo dojimo in riti brisemo in uspavanke pojemo? Pravega moskega ali pa dobro zeno pa iz otroka naredi samo moski! Za crknit. Avtorju cestitam vsaj za to sirino, da prizna, da imeti oceta ne prinese vedno idealnih rezultatov (seveda po krivdi babe, ki se vmesava, kjer ji ni mesto, torej mu se malo sirine manjka, da bi uvidel luknjo v svoji temeljni premisi). Pa se tiste misli o postmodernih zablodah so me nasmejale, ker so glih iz ust enega pravljicarja (se opravicujem tistim, ki biblijo dojemate kot enciklopedijo, jaz zal se pogresam znanstvene dokaze, da bog obstaja). Hkrati je zaskrbljujoce, koliko pozornosti in avtoritete uziva tale doktor. Vsaj tu se strinjam z njim, da smo v zablodi…

    1. Ne fantaziraj. Današnje mame ste supermen in vse same in 100 knjig prebrat in teh 100 knjig vas naredi doktorje vzgoje otroka. Dajte se raje zgledovat po tem kako ste vi bili vzgajani in izvlecite tisti dobro iz vzgoje vasih starsev,ne pa dajat prednost nekemu kvazi psihologu. Vera v boga ni vera v nekega duha tam nad nami ampak vera v neko zivljenje, ki omogoca zivljenje v nekem redu in miru do soseda, prijatelja in druzine, preberi si 10 bozjih zapovedi ali sveto pismo in bos ugotovila mariskatero pametno in bos vero dojemala drugace kot neke neumne ljudi ki hodijo klecat v cerkev.

    2. že iz vašega odgovora je razvidno zakaj je dr. Perko tako priznan in cenjen. vi pa tavate v temi in zablodi, ki ste jo najverjetneje niti ne vedoč, zelo slikovito in jasno prikazali v vašem odgovoru… kam koga sjove ramišljanje in vrednote pripeljejo, pa preverite kar sami, če ste seved splosobni kritičnega razmišljanja, tudi ko gre za vas samo.

    3. mama mia, res zgrešeno razmišljanje polno grenkobe in nekih podtikanj Andreju Perku, je treba njegov intervju malo širše brat, ne samo tako kot ste ga vi.

    4. Mama brez očeta ne more primerno vzgojiti otrok. Za, vzgojo morata obvezno biti oba. Otrok brez enega od staršev ne more pravilno razrešiti ojdipovega kompleksa, ki je temelj psihičnega zdravja in moralnega razsojanja predvsem pri sinovih. Problem družbe so predvsem sinovi brez morale. Moralo pa lahko da samo oče, ki mora pri nekje pri 3 – 4 letih odtrgati sina od mamice, če se to ne zgodi dobimo mamime sinčke ali celo geje, kateri bodo brez morale in vesti, katero lahko da samo močan oče. Mamin sinček bo do konca življenja navezan na mamico, ne bo si uspel najti prave ženske, če pa že, bo copatast poženščen, ker mu bo mama vzgled, ne pa močan oče.

      1. To, kar pišete, je žalitev za vse tiste matere, ki same vzgajajo in so vzgojile svoje otroke. Vsi vemo, tudi ptički na veji že čivkajo o tem, da je vzgoja otrok izredno težavno delo in včasih, čeprav se trudita oba, tako oče kot mati, ne uspe.
        In kaj naj storijo vdove, ki so ostale same z otroki, naj si takoj dobijo drugega, nadomestnega očeta za svoje otroke? Največkrat jih v tem primeru vsi obsojajo. Ali pa nezakonske matere, ki so jih partnerji zapustili. Veliko očetov je slabih in zapustijo svoje otroke.
        Po drugi strani imamo tudi očete, ki sami vzgajajo svoje otroke. Lahko, da so ločeni, lahko je mati zapustila družino.
        Vsi tisti, ki smo “srečno” poročeni, lahko čez noč ostanemo brez svojega moža, žene. Lahko se zgodi huda bolezen, nesreča, itd. Nikoli ne vemo, kaj nas čaka.
        Po mojem mnenju bi morali starše, ki sami vzgajajo svoje otroke, kvečjemu pohvaliti in jim ponuditi pomoč, ne pa jih kar vsevprek obsojati.

    5. Mamico Moja!
      Kako polno neznanja in enostranskega razmišljanja. Seveda lahko en starš vzgoji otroka, celo noben starš situacija privede do tega, da otroci sirote odrastejo. Ampak to ni bila poanta.

  3. Mama NE more nadomestiti očeta. Mnogo probajo in s tem za zmeraj zaznamujejo otroka. Potem niso ne dobre mame, očetje tako niso. Na podlagi lastne in drugih izkušenj lahko to pritrdim. Ko mama otroku razlaga moški princip in kak moški naj torej bo, je tako, kot bi samski neporočen moški razlagal kako naj ravnamo v zakonu. Ali kot pogosto doživimo, ko pride skranka k mojstru in ga “uči” kako naj nekaj naredi, namesto da bi razložila kako želi imeti. Mama je v najboljši meri dosegla to, da danes vem kakega moškega si je želela ONA. Boemskega gentlemena dunajske šole. S tem opolnomočen sem šel med tedanje vrstnice in požel smeh, začudenja, ignor (kot bi danes temu rekli). Potem pa sem spoznal, da sem že na faksu bil neverjeten magnet za starejše od 40, predvsem ločenke. Kje sem gor rasel, takega so iskale … lahko bi pomagal desetinem razočaranih gospodinj s svojim gentlementskim pristopom … So tekla desetletja, da sem se priučil moške vloge z raznih vetrov. Perko ima še kako prav, da si po mami izbiramo partnerke, kar nekaj se jih je zamenjalo in nazadnje te ne pusti vzagajati, kot je reklel. Nato se tega loti sama. Ko ne gre več, ko jo ne šmirglajo 5-posto naj oče rešuje. Težko je staro drevo oblikovati krošnjo brez da ga polomiš. Da se. A traja in traja … in si takoj označen za nesposobnega, čer nisi rešil v 5 minutah. Češ, saj si se hvalil, da veš kako je treba. Ja, draga mama, če se olje menja ob svojemu času je to vse. Ko pa kotor že zariba menjava olja ne bo več dovolj. Žal prepozno spoznajo, ko gredo ptički že v svoja gnezda in tam naprej prenašajo to štafeto naslednjim generacijam. Bolje bi bilo biti le dobra mama, pa brez očeta, kot skušati hoditi v obeh čevljih in zasrati. Samo ko pa imajo fiksno idejo, da zmorejo. Čisto preveč z lahkoto se (od)ločijo, da bodo same, ker deca itak ne potrebujejo. Biti moški, kateri sploh še koče biti moški, je danes zelo težko! Če si odsoten, se te znebi. Če si malce preveč prisoten, se te spet znebi. Hoja po noževi ostrini, da vzdržiš ob modernih “princeskah”, dokler so otroci iz tahudega ven in gredo na svoje. Kaj to delajo ene svojim možem … Ko vidiš, da je njen samo tiho, da je bolj kto ne šofer, pa za nobeno stvar nima mnenja, oziroma ga ona takoj dopolni, če je imel mudad da se izjasni. Ko nikoli ne poklile otroke k redu, vedno ga ona ali pa gre on le na njen poziv. Ker če gre, bo rekla naj ga pusti, da mu ne da dihati, če ne bo šel, bo rekla, če mu mora vedno ona rečt … in potem se mamem pogovarjajo meed seboj, kadijo vsaka svoj čik, blazno pmatujejo in vpričo prisotnih mož opravljajo vsaka svojega, v čemer kar tekmujejo. Možovi pa zraven natolcujejo o fuzbalu, avtih in morda košarki. Ker karkoli drugega, relevantnega, kar bi utegnilo zanimati ženske, je takoj spolzek in tanek led. Pa ukaz svoje “mamice”, da jim ni treba odložiti čika, gredo kdaj narediti red med otroke, ki se igrajo naokoli ali pa obrnit ali pobrat čevape, prinest nov zavoj piva ali narežejo čebulo. In se med tem kislo smehljajo drug drugemu, češ takle mamo. Če jih malo napiješ, pa izveš drugo plat resnice.

  4. Moderne ženske se ne zavedajo,da moškim ne pomenijo nič drugega,kakor to,da prenašamo njihovo tečnarjenje.Zaradi otrok.Ker vemo,da so jih same sposobne vzgojiti samo v ničvredneže oziroma sesalce davkoplačevalskega denarja.Žensko za seks si raje poiščemo drugod.Je pa zanimivo,kako razočarane so,ko same pridejo do tega spoznanja.Pa toliko knjig so prebrale,hodile na psihoterapije…

    1. “Žensko za seks si raje poiščemo drugod.”
      Aja, kje pa? Kje je kakšna, ki se te bo usmilila, glede na tvoj nesramen in ponižujoč odnos do žensk?
      Verjetno je vse samo v tvoji glavi in ženske od blizu še videl nisi. Zato pa iz tebe bruha sovraštvo, prav v vsakem komentarju.
      Ne vem, zakaj tako sovražiš ženske, imaš kakšno travmo iz otroštva?

  5. Sam imam sina 5 let starega in je dejansko, ko mu mama rece NE, se to sploh ne upošteva, mama ga prosi, daj prosim ne, ubogaj… ko pa jaz kot oče mu rečem NE, se takoj upošteva. Žena vse skozi bere knjige in gleda kako vzgajat otroke.. jaz pa samo delam na principih kako so mene vzgojili.. prevec se casa porabi na telefonih, instagramih.. raje dajte to vstran in delajte po svojih obcutkih bote vidli razliko.. nehajte uporabljat google

  6. Viski in soda.Ne bodi užaljena.Preberi,kar je Gamer napisal.Ni vse na internetu ali v knjigah in predavanjih “strokovnjakov”.Dobro se je soočiti z realnostjo življenja.Otrok potrebuje očeta in mamo.Mama mu,da ljubezen,oče mu postavlja meje.Moderne”ženske”si v svoji nadutosti domišljate,da zmorete vse same.Življenje ni film za katerega sam napišeš scenarij.Ko boš sprejela realnost,ti bo lažje.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SKLENI NAROČNINO že od 4,90 € / mesec