Foto: ShutterstockKo je prijateljica, ki živi v Angliji, izvedela za mojo drugo nosečnost, je izstrelila kot iz topa: “Aaa, potem bo “two under two”.” Gre za priljubljen angleški izraz, ki se uporablja, kadar se staršema rodita dva otroka znotraj dveh let oziroma, če uporabimo bolj dobesedni prevod, sta s tem izrazom mišljena dva otroka pod dvema letoma.
Vzgajati dva otroka pod dvema letoma pomeni biti starš dvema malima bitjema, ki hkrati od tebe stalno zahtevata polno prisotnost, pri čemer nobenega od njiju ne moreš pustiti praktično nič časa samega. Obe štručki je treba previjati, hraniti, oblačiti, slačiti, kopati, nositi, uspavati in zabavati. Že samo en otrok v plenicah je kakor koli obrneš velik zalogaj, saj zahteva ogromno količino izključno njemu Zaradi močne kronične neprespanosti je bila zato na trenutke moja stiska izjemno velika in bi najraje zbežala kar proč od te svoje nove vloge.posvečenega časa in pozornosti. Če pa k temu dodamo še malčka, ki po vrhu vsega tega še nori po hiši in trmari, se zdi vse skupaj precej kaotično in vse prej kot enostavno. Konec koncev, če življenje z dojenčkom in malčkom skupaj ne bi bil svojevrsten izziv, za to tudi ne bi obstajal noben poseben izraz :).
Prav tako pa je tudi res, da prav vsak mesec razlike med sorojencema naredi v načinu in pestrosti življenja konkretno razliko. Pri tako majhnih otrocih se namreč pozna prav vsak mesec. Nemogoče in krivično je zato primerjati življenje z npr. 15 mesečnim malčkom ali 21 mesečnim malčkom. Vsak zase je že zgolj samo zaradi faze razvoja, v kateri se nahaja, povsem svoja zgodba. Da o različnih karakterjih otrok in različnih družinskih odnosih, situacijah, razmerah in osebnostih niti ne govorimo. Prav zato namen tega prispevka niti slučajno in nikakor ni kakršno koli posploševanje, primerjanje ali celo soljenje pameti, kako izgleda življenje z majhno starostno razliko med sorojenci, ampak izključno in samo opis osebne izkušnje.
Ko čez noč iz majhnega postaneš velik …
Ko se je naši družini pridružil drugorojenec, je bila prvorojenka stara 21 mesecev in se je nahajala ravno v fazi »vse hočem sama«. Za svojo starost je bila tudi sicer precej samostojna. Sama je jedla in pila, kakala v straniščno školjko ter precej veliko in pridno hodila. Še vedno pa se je občasno dojila in nosila ter seveda pri skoraj vseh opravilih potrebovala pomoč.
Nato pa je ta majhna punčka s prihodom dojenčka dobesedno čez noč postala velika sestrica. Bratca je takoj po rojstvu sprejela s sijočimi očmi in velikim nasmehom na obrazu. Ogromno ga je božala in ljubkovala. Bila jo je ena sama sreča, pri čemer ni kazala kakšnih večjih znakov ljubosumja oziroma klicanja po pozornosti.
Izzivi prvih mesecev
Po izjemno lepem in umirjenem prvem mesecu pa je nato pri hčerki nastopila regresija v obnašanju. To je izgledalo tako, da se je večkrat zgodilo, da se je pokakala v hlače ter se želela ob vsaki priložnosti dojiti in nositi, kar je bilo seveda vedno, kadar ni bilo takoj zadovoljeno njeni potrebi, pospremljeno z veliko mero joka. K sreči je njena regresija trajala samo dober mesec, vendar pa je vse to predvsem od mene, ki sem bila večino časa sama doma z obema otrokoma, terjalo izjemno veliko mero potrpežljivosti in skoraj popolnoma nič časa zase.
K naporu, ki me je v prvih mesecih na trenutke pošteno presegal, pa je gotovo daleč največ prispevalo dejstvo, da sem veliko število noči zaradi dojenčkove nespečnosti dobesedno prebedela. Če k temu dodamo še občasno izmenično zbujanje obeh otrok ponoči in obdobje, ko malčice zaradi neujemajočega ritma z dojenčkom nisem uspela spraviti k popoldanskemu počitku, si lahko predstavljate, kako zelo naporno je bilo vse skupaj. Zaradi močne kronične neprespanosti je bila zato na trenutke moja stiska izjemno velika in bi najraje zbežala kar proč od te svoje nove vloge.
Poleg regresije in spanja pa so naše prve mesece zaznamovali še drugi manjši in k sreči manj pogosti izzivi. Pri tem mislim predvsem na večere, ko sta me za uspavanje potrebovala oba samo zase; na spremljanje malčice na školjko skupaj z brisanjem njene riti, medtem ko sem bila ravno sredi uspavanja dojenčka; na pripravljanje obrokov in hranjenje malčice, medtem ko se je dojenček dojil; na kratke sprehode, ki so se zaradi trme malčice končali tako, da sem na koncu do doma v naročju nesla oba; pa na njuno istočasno dretje in jokanje ter sitnarjenje za v naročje.
Iz meseca v mesec je lažje!
Kljub vsemu naporu in kaosu, ki sta nas spremljala prve pol leta, pa je bilo vmes tudi ogromno izjemno sladkih in radostnih trenutkov. Eden izmed najlepših trenutkov, ki ga bom nosila v srcu vse življenje, je bilo njuno skupno dojenje, ko sta se ob tem držala za roke in se gledala v oči. Prav tako lepi so bili vsi trenutki, ko smo se vsi skupaj objemali, cartali in igrali. Vsak nasmeh, vsak pogled in vsak objem so me vedno znova vsaj za nekaj časa dobesedno ponesli v nebesa. Da o tem, kako močno se mi je topilo srce, ko sem dan za dnem opazovala, kako je hčerka nežna in skrbna do dojenčka, niti ne govorim.
Po 6. mesecu, ko je naš mali škrat začel sedeti in plaziti in s tem aktivno odkrivati svet okrog sebe in se tudi že nekoliko »zaigrati« s starejšo sestrico, pa je bil vsak mesec lepši in lahkotnejši. Drug na drugega smo se že precej navadili, prav tako pa smo končno dobili tudi nek dokaj trden vsakdanji ritem. Ker se je vse skupaj precej sprostilo, sem počasi končno tudi začela uživati v svoji novi vlogi. Seveda je še vedno prišel tu in tam dan (ali celo obdobje), ko sem bila na koncu dneva hvaležna že samo za to, da smo vsi preživeli, vendar sem že dobro vedela in čutila, da je ves napor še kako zelo vreden.
Ko ju danes, ko štejeta eno in tri leta, gledam, kako se skupaj igrata, norita po hiši, se zanimata za skoraj iste stvari, se objemata, ljubčkata in mečeta en po drugem, moje srce igra od sreče in vsega tega ne bi zamenjala za nič na svetu ☺. Ni namreč lepšega kot to, ko kot mama gledaš, kako se med tvojima otrokoma dan za dnem plete vse močnejša vez in ko čutiš, kako zelo se imata rada.
Če me torej vprašate, kako je imeti dva otroka v razponu dveh let, je moj odgovor klišejsko preprost: čudovito in naporno hkrati, nedvomno pa več kot vredno vsega vloženega truda.
