»Tata, kako se ti danes počutiš?«

Vir: Storyblocks

»Tata, kako se ti danes počutiš?« in široko odprte, iskrive oči 2,5-letnika, ko vsak večer z največjim zanimanjem, kar ga premore, čaka in tudi posluša njegov odgovor.  

Sladkoben trenutek, ko se mi topi srce. Hkrati pa me tudi vedno znova budi v zavedanju, kako zelo nas otroci iščejo in se za nas tudi zanimajo.

Seveda, vedno potem ko najprej deček zaključi svoje pripovedovanje, ki se običajno začne z: »Danes sem vesel, ker….« in nadaljuje z vsem, kar se mu je v dnevu lepega zgodilo (oziroma česar se v tistem hipu spomni :)). Pri čemer iz njega vedno veje navdušenje in neustavljiva potreba po tem, da pove vse do konca in da je slišan.

Biti slišan. Biti sprejet. Biti povezan.

Ker on hoče biti slišan. Hoče biti sprejet. Hoče se počutiti povezanega. Ker če ni, je jok, je dretje, sitnost. In to tako majhen. Tak, ki je komaj zlezel ven iz plenic.

In prav zato je tako pomembno, da si že od vsega začetka dalje za otroka vsak dan vzamemo čas, ko smo na razpolago samo zanj. Polno prisotni, brez vseh ostalih zunanjih motečih dražljajev.

Da mu damo možnost, pa tudi pobudo, da v naši bližini vrže ven iz sebe vse, kar ga teži in veseli. Da se ga dotikamo, ga objemamo, mu pripovedujemo, beremo, postavljamo vprašanja, ga poslušamo in skupaj z njim molimo.

Vse to namreč med nami in otrokom tke globoke in močne vezi, ki so za otrokov celostni razvoj neprecenljive, ker mu dajejo občutek varnosti, zaupanja, ljubezni, nežnosti in zadovoljstva. Poleg tega da otroci v vsej tej komunikaciji tudi neizmerno uživajo, pa se hkrati s tem tudi na najlepši možni način učijo gradnje odnosov.

In ne, ni vedno vse idealno. Ne gre vedno vse gladko v obliki mirnega pogovora in nežnosti. Včasih se vmes prikradeta jok in trma, včasih norenje ali še kaj vmes. Kar je povsem normalno in naravno, zaradi česar ne smemo obupati, ampak tudi to sprejeti in objeti.

Kako pa se ti počutiš danes?