Ko me 5-letna hčerka pokriža pred vzgojiteljico

Vir: Shutterstock

Bilo je povsem običajno jutro polno naglice in preganjanja otrok v vrtec, pri čemer je dobra volja prevladovala nad slabo. Ob prihodu v vrtec starši že vse od začetka pandemije ne vstopamo več v garderobo, ampak svoje otroke predamo vzgojiteljici na dvorišču pred vhodom v vrtec. Naši trenutki slovesa so zato že z uvedbo te spremembe postali nekoliko drugačni in sicer na nek način bolj doživeti – najprej pospremljeni z dolgimi in močnimi objemi ter poljubčki, nato pa z večjo samostojnostjo pri preobuvanju in preoblačenju v garderobi. Včasih je bila naša ločitev nekoliko težja in počasnejša, drugič igrivo lahka in hitra. Tipično rutinska brez večjih posebnosti in presenečenj. Vse do tistega dne, ki ga bom v srcu nosila vse dni svojega življenja …

Križ na čelo, ki me je spremenil

Najbrž sem prvič zares v polnosti začutila, kakšno bogastvo in moč skriva v sebi preprosto znamenje križa.

Potem ko me je 5-letna hčerka objela, poljubila na lička in še enkrat objela, je stopila korak nazaj, me pogledala, iztegnila svojo roko in me s palcem pokrižala na čelo. Še isti hip je moj dih zastal, moje telo pa otrpnilo. Preplavila me je cela paleta različnih, a izjemno močnih občutkov. Od blaženosti, radostne osuplosti in ponosa do razočaranja, žalosti in sramu. Sramu pred “neverujočo” vzgojiteljico, ki je za roko držala našega 3-letnika in vse skupaj nemo opazovala. Žalosti in razočaranosti nad sabo, ker je nisem pokrižala jaz, mama hčerke, ampak ona mene. Ponosa in radostne osuplosti, ker je bila njena gesta tako zelo spontano naravna, čista in srčna. Brez vsakršnega najmanjšega zadržka in polna zaupanja vase. Ter blaženosti, ker sem najbrž prvič zares v polnosti začutila, kakšno bogastvo in moč skriva v sebi preprosto znamenje križa.

Zavedanje, da je moj odziv ključen

V trenutku mi je bilo jasno, da je moj odziv na to njeno povsem nepričakovano in presenetljivo potezo ključen. Zato sem globoko vdihnila in se, namesto zardevanja v obraz in vraščene neprijetnosti ob javnemu izkazovanju svoje verske pripadnosti, zavestno odločila za izraz hvaležnosti in sprejetosti. Hčerko sem pogledala v oči, jo nežno pobožala po licu in jo še sama pokrižala. Njen nasmeh in plešoč obrat proti garderobi pa sta zgovorno pričala o tem, kako zelo srečna je. Srečna, ker je nisem zatrla v tem, kar je čutila. In zato ker je smela živeti samo sebe.

Mene, mamo, pa je ta izkušnja ponovno obudila v zavedanju, kako zelo nas starše posebej majhni otroci v vseh navadah, dobrih in slabih, posnemajo; kako zelo spontano naravne jim postanejo ter kako zelo pomembno je, kako se mi ob naših in njihovih vsakodnevnih ravnanjih počutimo in se nanje odzivamo.

Blagoslov drug drugemu

Zato se od tistega dne dalje z obema otrokoma nič več ne pokrižamo samo doma za štirimi stenami pred odhodom iz hiše in zvečer pred spanjem, ampak tudi povsem sproščeno na dvorišču pred vrtcem oziroma kjerkoli to začutimo. Koliko časa bo ta naš “ritual” pod vse večjim vplivom družbe in okolice na odraščajoča otroka trajal, ne vem. Dokler pa – se bom trudila za čim večjo pristnost in uživala v bogastvu trenutka, ko ob naši ločitvi z znamenjem križa blagoslavljamo drug drugega.