Tretjič noseča in vsega (hudega) vajena?

Vir: Shutterstock

Stavek, za katerega verjamem, da se vsaki večrodki vsaj občasno mota po glavi. Po izkušnjah se rado zgodi, da podobne besede zletijo ven iz ust sogovorca, ki ob sprejemu vesele novice vljudno povpraša še po počutju. Ali pa ga v odgovoru povsem rutinsko izrečemo nosečnice kar same. Ali pa skušamo v to prepričati kar same sebe. Češ, da naše nosečniško stanje ni nič tako zelo posebnega, ker nam je bolj ali manj že vse poznano.

Zdi se dokaj logično. Pa je res?

Na prvi pogled morda. Izkušnja prve nosečnosti je za nami. Prav tako druge (ali pa še kakšne naslednje). Nič nam ni več povsem novo in nepoznano. Že od spočetja dalje vemo približno, kaj vse nas v naslednjih devetih mesecih čaka. Vemo, kakšne fizične neprijetnosti in nevšečnosti nas lahko doletijo, na kakšne težave in ovire lahko naletimo, pa tudi kakšni občutki vse se lahko v nas iznenada vzbudijo. Dobro smo seznanjene tudi s potekom vseh nosečniških pregledov in preiskav. Vemo tudi, kako poteka porod. Kako se občutijo in izgledajo popadki. Ter s čim vse se bomo najverjetneje soočile v poporodnem obdobju. Ne glede na to, kakšne so bile naše prejšnje porodne izkušnje, vemo tudi, da je naše telo ustvarjeno za to, da donosi in rodi otroka. In da je neverjetno močno in prilagodljivo.

Pa vendar. Izkušnja nosečnosti je vedno znova edinstvena. Pa naj bo prva, druga, tretja ali deseta. Tako kot smo si nosečnice med seboj različne in vsaka doživlja nosečnost drugače. Tako je tudi vsaka nosečnost zgodba zase.

Vsaka nosečnost je negotova in nepredvidljiva

Nosečnost je čas, ko se naše življenje po zaslugi vihravih hormonov že takoj na začetku samodejno obarva drugače. Vse okrog nas dobi drugačen vonj in okus. Drugače zaznavamo in bolj intenzivno čutimo. Smo bolj občutljive. Bolj razdražljive. Bolj ranljive. V vseh pogledih se spreminjamo in rastemo. Poleg tega pa je vse, kar se dogaja znotraj nas, odeto v tančico skrivnosti. Razen tega da nas je razvijajoča se duša znotraj naše maternice za vedno izbrala za mamo, ne vemo ničesar. Vse je vedno znova v zraku – od poteka nosečnosti do poroda. Vse je negotovo in nepredvidljivo. Zaradi česar je strahu in skrbem – tudi če je tretjič, četrtič, petič … – izjemno težko ubežati. Oziroma je vse, kar imamo ves čas nosečnosti, zgolj upanje. Upanje na najboljši možni razplet, pospremljeno z vero in ljubeznijo.

Vsaka nosečnost je polna hrepenenja po sočutju, nežnosti in spoštovanju

In prav zato tudi me, noseče večrodke, v nosečnosti potrebujemo in hrepenimo po obilici sočutja in nežnosti. Pa tudi po pozornosti, razumevanju in pomoči.  Že res, da smo starejše in zrelejše, kot smo bile ob prvi nosečnosti, vendar pa ni v nosečnosti nič več gotovosti pa tudi me nismo več same. V nenehni skrbi za dom in otroke nam čas zase stalno kopni iz rok. Naša utrujenost je večja, počitka in časa za polnjenje naših “baterij” pa manj – pa tako zelo ga potrebujemo. Vedno. Kot ženske. Kot mame. Še bolj pa kot nosečnice. Ker nosečnost je – ne glede na to, katera po vrsti je – posebno in milostno obdobje, ki nujno potrebuje spoštovanje ter kliče po svojem času in svojem prostoru.

In zato si, drage mamice, prenehajmo že enkrat zatiskati oči in se delati močne, kot da je vse normalno in da naša nova nosečnost ni nič kaj takega. Priznajmo si, da smo ranljive in da ni vse samo cvetoče, ampak da je predvsem naporno in utrujajoče. Dajmo si ceno in se potrudimo poiskati pomoč in si izboriti prepotrebni počitek.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.