V postelji preletim dan: Dvakrat sem znorela. Totalno. So pa tudi občutki. Zadovoljstva. Veselja. Da smo. Da se imamo.
Ko je ura ena zjutraj in zaprem zadnji pokrovček na lončku za jogurt, pritisnem lučko in vem, da nas zjutraj čakajo sveži domači jogurti. Ko zaprem vrata pomivalca in zabrni tolikokrat znani zvok. Ko ležem in slišim globoko dihanje ob sebi in s pogledom objamem malo štručko, ki mirno spi, sem srečna. Zadovoljna, srečna, izpolnjena.
Bum! Tresk! in mala zadovoljstva
Odmislim bolečine v križu, se pretegnem in poskušam vsaj malo omiliti zategnjen vrat, zavem se utrujenih nog, ki so me ves dan držale pokonci, in v mislih preletim dan. Dvakrat sem znorela. Totalno. Prvič ko sta se punci »zgarbali« za trapasto račko in so mi popustili živci ob dretju in nevemkolikrat ponovljenem: »Najprej ena, potem druga.« Slišala me itak nikoli ni nobena!
In drugič ko je neučakana mala roka zagrabila krožnik juhe, hitri vožnji pa je bil seveda v napoto kozarec. »Bum! Tresk!« »Stop! Naj se nihče ne premakne!« sem kričala z doječo malčico v naročju. Ja, ja, nujno je bilo seveda pogledati, kam so zašle vse razbitine … Grrrr! Samo še ureznin se nam manjka!
Kot da nimam kaj bolj pametnega za početi, kot motivirati na pol nago dete v neznanem okolju brez igrač … Sem vedela, da bi bilo bolje, da sploh ne bi šli!
Cvetka dneva? Ehe … Dve uri! Dve uri čakanja pri zdravnici, da se dete polula v vrečko. Doma je plenica skoz in skoz polna, v ordinaciji pa seveda čista blokada! Kot da nimam kaj bolj pametnega za početi, kot motivirati na pol nago dete v neznanem okolju brez igrač … Sem vedela, da bi bilo bolje, da sploh ne bi šli! Upam, da mi jutrišnji izvid to potrdi.
Lepi utrinki? Kaj pa vem, danes jih ne najdem tako, da bi jih zapisala, jih ubesedila. So le občutki. Zadovoljstva. Veselja. Da smo. Da se imamo. Da živimo naš vsakdan. »Sfuzlan«, kot pravi moja prijateljica. Običajen. Rutinski. Poln čustev. V enem trenutku lepih, prijetnih, v drugem norih, jeznih, napetih.
Podarjeni teden: ti in jaz
Rada imam te vsakdanje dni. Cel teden sva že skupaj doma. Zbolela je. Bilo je mučno, nekaj neprespanih noči. Ampak spet sem jo začutila, mojo deklico. Kot da jo na novo spoznavam. Kot da znova odkrivam, česa je zmožna, kaj jo zanima v tem razvojnem obdobju. Meni je drugače, ko zjutraj vem, da naju ne veže nobena ura, da lahko posedim ob njej in jo gledam, opazujem. Vidim reči, ki jih ob hitenju v službo in iz nje ne opazim. Kako z užitkom podre stolp iz kock! Kako me z nežnim glasom pokliče: »Mami, pridi!« in me z drobnimi prstki povabi k sebi. Kako drži roko pod vodo in že ve, kako najti kot, da si jo špricne v obraz … In se ob tem radostno smeji.
Hvaležna sem za podarjeni teden. Ni bil lahek, zelo mi je prav prišla pomoč bližnjih, da sem se tudi umaknila in odpočila, ampak lep mi je skupni čas, ko se znova zagledava – ti in jaz.
Foto: blog.bazaarvoice.com
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
