Najina pot v vrtec in v službo se je z zaporo ene glavnih prometnic v mestu spremenila v nočno (jutranjo!) moro.
Most, čez katerega sva prej gladko zdrsnili v nekaj minutah, je zdaj postal polurni polžje premikajoči gnečasti stvor, ki nama vsako jutro pobere najmanj precej najinega dragocenega časa. Prijetna jutra so se spremenila v hitenje, nerganje in živciranje. Z moje strani seveda.
Dokler nisem spremenila perspektive. Prej mi je jutranja izkušnja pomenila le potrato dragocenega časa. Zdaj vem, da ne morem ničesar spremeniti. Lahko pa spremenim vsebino časa, preživetega v avtu.
Učiva se potrpežljivosti
Oči mi je seveda odprl moj otrok: »Mami, potrobi!!! Saj vidiš, da je zelena, avti pa se ne premikajo.« Opsasa, sem že kdaj tako reagirala, da je moj otrok tako jasno in urno prišel na to idejo? Četudi je prižgana zelena luč, avto pred menoj ne more nikamor. Naj preskoči predhodnika?
»Bova že prišli. Počasi in potrpežljivo,« nisem povedala le otroku, ampak predvsem sebi.
Moliva
Ni časa za molitev? Na voljo imava pol ure! Saj ne moliva ves čas, ampak se točno na določeni točki najine poti spomniva na molitev in začneva.
Izročiva vse pomembne bližnje in dogodke, ki naju čakajo v dnevu. Najprej seveda povabiva angela varuha, potem pa vključiva našo družino, vzgojiteljice, druge otroke, po potrebi še babico in dedka, ne pozabiva niti na hišne ljubljenčke.
Prepevava
Ne vsako jutro. Ni nujno, da sva pri volji, vsaj kakšen verz pa se vedno nekje valja po glavi. In ko ga dava na plano, si polepšava in razvedriva jutro in z malo lažjim srcem vstopiva v dan.
Se pogovarjava
Otroško natančno opazovalno oko ne izpusti nobene podrobnosti. Vsako jutro odkrije kaj novega. In imava nove iztočnice za pogovor.
Ali pa si poveva, česa se veseliva v dnevu, kaj naju skrbi, obnavljava včerajšnjo pravljico in delava načrte za popoldan.
Se učiva
»Red-yellow-green« že ritmično ponavlja mala glavica ko stojiva pred semaforjem. »River!« zakliče, ko se peljeva čez reko.
Jaz pa sem malo ponosna nase, ker sem uspela vključiti še ta element. Ah, kaj bi s popoldanskimi uricami angleščine, če imava mini lekcijo že zjutraj v avtu … Popoldan bova raje preživeli na sprehodu!
Misliva vnaprej
Če se želiva izogniti najhujši gneči, morava oditi od doma pravi čas. Organizacijo sva izpili do konca. Tekava, se dereva, pozabiva kapo, vsako jutro ista zgodba. Sva se je že navadili. »Gneča bo, gneča!« opominjava druga drugo. In se veselo nasmejeva!
Foto: marvistamom.com, magicamaman.com