Jok pred odhodom v vrtec – izsiljevanje ali stiska?

Foto: Canva

Veliko staršev pripoveduje o joku otrok pred odhodom v vrtec. Predvsem tistih, ki so vrata vrtca prestopili prvič. Pa so bodisi eno-, dvo- ali triletniki. Kako prepoznati otrokovo stisko in se pravilno odzvati nanjo?

Je otrokov jok normalen?

Otrokov jok pred odhodom v vrtec je normalen. Otrokov jok pred odhodom v vrtec je naraven odziv na novo okolje, v katerega vstopa mali nadobudnež. Otrokov jok in stiska ob ločitvi od starša je v redu. Se razumemo? Je normalno, je naravno, je v redu.

Nič nismo naredili narobe v vzgoji, z otrokom ni nič narobe in verjemite, minilo bo.

Tudi če (še) ne joče, je normalno. Nekaterim otrokom je novo okolje, novi ljudje, nove igrače, tako zanimivo, da v prvih dneh hodijo v vrtec z velikim veseljem in radovednostjo. Ko pa ugotovijo, da je to postalo rutina in del vsakdanjika, to v njih prebudi napetost ali celo strah in jok se pojavi pozneje.

Zakaj jočejo?

Predno je vstopil v vrtec, se je otrok najbolj varno počutil doma, v domačem okolju. Ljudje, predmeti, domače rutine – vse to je zanj predvidljivo.

V vrtcu je marsikaj drugače in se je potrebno navaditi novih stvari in ljudi. Otrok v tem sprva še ne-varnem okolju ne zmore regulirati sebe in svojih čutenj, zato svoj strah, zaskrbljenost in stisko izrazi skozi edini mehanizem, ki ga pozna in na edini način, kot to zmore izraziti – skozi jok.

Dobro je, da svoja čutenja izrazi. Pri dveh letih pač še ne zmore reči: »Mami, strah me je!« Zmore pa se mamice okleniti, izbruhniti v jok in s svojim celotnim bitjem pokazati, da se z odhodom v vrtec ne strinja!

Nemalokrat jok pojenja kaj kmalu po prihodu v varno naročje vzgojiteljice in čez dan večina otrok v vrtcu uživa, se zaigra in se potolaži.

Kako lahko pomagamo?

• Razumemo, da gre za stisko in ne namerno izsiljevanje. Da, raje bi ostal doma. Vzemimo ga resno. To ne pomeni, da bomo popustili ali spremenili svojo odločitev o njegovem odhodu v vrtec. Bomo pa dali pomembno potrditev njegovim čutenjem in mu dali vedeti, da je v redu takšen, kot je, in da sme čutiti, kar čuti.
• Govorimo z mirnim, pomirjajočim glasom. Potolažimo, objamemo in povemo, da razumemo. Vendar ne zavlačujemo, dolgovezimo ali dajemo praznih obljub.
• Priznajmo si lastno stisko. Ob jokajočem otroku nam vztrepeta srce in odhod od vrtca, kjer smo pustili jokajočega otroka, lahko pokvari vsaj začetek dneva tudi staršu. Vendar stiske ne povečujmo s prelaganjem naše lastne stiske na otroka. Poiščimo si odraslega sogovornika, s katerim lahko podelimo svoje občutke in čutenja.
• Vzemimo si čas. Dovolimo, da jok traja. Tudi če nas vzgojiteljica še sredi oktobra ali novembra čudno gleda, mi sami razumemo, da soočanje z vrtcem ni lahka naloga in z dovoljenjem, da si za navajanje vzame čas, pomagamo otroku, da se bo v vrtcu, ob sebi lastnem času, počutil varnega in sprejetega.
• Zagotovite otroku, da se boste vrnili. Vedno znova in znova potrebujejo to zagotovilo. In vsaj v začetni fazi, prihajajte redno in ob dogovorjeni uri. Otroci razvijejo notranjo uro in točno vedo, kdaj bo skozi vrata stopila mama ali oče. Vsak minuta »podaljška« podaljšuje negotovost, stisko in nezaupanje v njem.
• Vztrajajmo. Jutranja rutina, preobuvanje v garderobi, minutke za tolažbo, spodbudne, ljubeče in pomirjujoče besede, bodo obrodile sad.

Sama sem lani uvajala triletnico. Jok je trajal do februarja. Ne vsak dan. Ne vedno enako intenzivno. Bili so dnevi, ko sem po oddaji otroka zjutraj, čustveno izmučena kar malo posedela v avtu, da sem se sestavila. In bili so dnevi, ko je hčerka pozabila na poljubček in kar stekla k novim prijateljem. Letos štiriletnica komaj čaka, da gre v vrtec. Večino dni. So tudi dnevi, ko pove, da bi raje bila doma. Ja, kdo pa ne bi bil, a ne?