Danes je bil pogreb mojega prijatelja in njegovo življenje je zame tako velik navdih, da sem ga želela podeliti z vami.
Ne znam vam našteti njegovih dosežkov, znam pa vam našteti nekaj pomembnih lekcij, ki me jih je naučil.
Veseli se!
Moj prijatelj me je vedno pričakal s širokim nasmehom! Tudi v zadnjih letih, ko je bolezen že grdo pokazala svoje zobe, njegov nasmeh ni izgubil svoje prešernosti. Bil je tako nalezljiv, da je obsijal celoten prostor in vse v njem. Razloga za smeh ni potreboval, bil je del njegove osebnosti in njegovega vsakdana. Ko bi le tudi jaz znala …
Ustavi se …
Ponavadi sem na obisk pridivjala. S polno glavo načrtov, skrbi, utrujenosti. »Saj bo, saj bo,« me je vedno potolažil. Sedel je na svojem ustaljenem mestu in se mi nasmihal. Nič ni rekel včasih. Samo njegova spokojna bližina je umirila moj korak in moje srce. Sedla sem poleg in delala – nič. Tako lepo je bilo …
Bil je posebna oseba. Njegovo življenje mi je ne le v letih, ko sva se poznala, ampak predvsem ob njegovi smrti razodelo, kako dragoceni smo v Božjih očeh.
Dovolj je, če obstajaš
Vedno me je poklical po imenu. Ni mi rekel: »Dober dan,« ampak me nežno pozdravil s šepetom mojega imena. Kako me je s tem vedno znova pobožal, vedela sem, da nisem pozabljena.
V svetu, ki me ima pogosto za predmet in gleda, kako bi čim več iztržil iz mene, mojih talentov in mojih moči, sem bila v njegovih očeh vedno le – jaz. Nič ni pričakoval od mene, razen moje bližine. In kakšne dobre večerje občasno. 🙂
Dragocena si!
Ko sem danes opazovala prijatelje, ki smo ga pospremili na njegovi zadnji poti, je bilo med njimi veliko takšnih, »posebnih«. Takšnih, ki se dandanes sploh več ne rodijo, ker jih še pred rojstvom uničijo. Ta sprevod posebnih oseb pa je meni danes razodel, kako zelo poseben, unikaten, čudovit in spoštovan je VSAK človek v Božjih očeh. Tudi jaz! In ti …
Bodi pogumna!
Moj prijatelj, dragi prijatelji, je imel Downov sindrom. Bil je posebna oseba. Njegovo življenje mi je ne le v letih, ko sva se poznala, ampak predvsem ob njegovi smrti razodelo, kako dragoceni smo v Božjih očeh. Ob njegovi smrti sem čutila, kako čista je človekova duša in kako vesel nas je Gospod!
Kako si želim, da bi starši dandanes imeli pogum ohraniti te posebne otroke pri življenju, ker so neverjetni učitelji in pričevalci za ta hitri, včasih že ponoreli svet …
Živi v miru s seboj in z drugimi
Težko razložim z besedami, ampak življenje s prav temi posebnimi ljudmi mi je v življenju največ dalo. Ob njih sem vedno znova začutila preprosto, radosti polno življenje, predvsem pa sem ob njih vedno znova našla sebe in globok notranji mir.
Nikoli se nisem rabila pretvarjati, si nadeti maske, radi me imajo točno takšno, kakršna sem! Kako odrešujoče …