Čudežni pripomoček za počasne otroke – peščena ura

Foto: Shutterstock

Vsaka družina ima svojega počasneža. Pri nas je to tretjerojenec. Že pri prvih dveh mi je postalo jasno, da se življenje z otroki u p o č a s n i. Sploh, kadar se odpravljaš od doma. Pri tretjem otroku pa je počasnost dobila nove dimenzije.

Počasnež je tisti otrok, ki je v zamudi, še preden vstane iz postelje. Ne moremo ga zbuditi tako zgodaj, da se na koncu ne bi mudilo. Ko so vsi ostali pripravljeni na obuvanje, on išče spodnje perilo. Njegovi obroki trajajo skoraj do naslednjega obroka. Za petminutno opravilo porabi eno uro. Njegovo koncentracijo vedno nekaj zmoti. Med oblačenjem pozabi, da se oblači. Med jedjo pozabi, da jé. Okrog njega se dogaja toliko zanimivega, da nima časa za dolgočasna starševska navodila.

Pri počasnežu ne pomagajo ne prošnje ne grožnje, kaj šele priganjanje ali prepričevanje. V idealnem svetu bi si morali starši zanj vzeti čas in delati skupaj z njim. Morali bi biti ob njem in ga usmerjati, da z mislimi ne bi odtaval. V resničnem svetu pa imamo starši več kot enega otroka in kup drugih obveznosti, zato si ne moremo privoščiti eno uro sedeti ob njem in ga ljubeče opazovati pri obuvanju nogavic.

Pri počasnežu ne pomagajo ne prošnje ne grožnje, kaj šele priganjanje ali prepričevanje. V idealnem svetu bi si morali starši zanj vzeti čas in delati skupaj z njim.

S počasnimi otroki ni nič narobe

Zaradi tega so počasneži deležni priganjanja in razburjanja. »Pa daj že, nimam časa ves dan!« je primer stavka, na katerega so počasneži seveda imuni. Pravzaprav so imuni na ves repertoar starševskih fraz, s katerimi se trudimo pritegniti njihovo pozornost. Počasneži jih doživljajo kot moteč hrup v ozadju, ki ga že zjutraj izklopijo.

V resnici s počasnimi otroki ni nič narobe, čeprav jih vsako jutro doživljamo kot glavne povzročitelje stresa. Ne mudi se otrokom, ampak nam. Oni imajo na voljo ves dan in ne razumejo naše potrebe po naglici. Poleg tega nimajo predstave o času. »Čez deset minut odidemo od doma,« jim ne pomeni čisto nič. Deset minut, deset sekund ali deset dni zanje ne predstavlja nobene razlike.

Ne mudi se otrokom, ampak nam. Oni imajo na voljo ves dan in ne razumejo naše potrebe po naglici. Poleg tega nimajo predstave o času.

Ko mlajše otroke (torej otroke, ki še ne znajo gledati na uro) učimo o časovnih enotah, so nam v pomoč primerjave iz vsakdanjega življenja. Za pet minut lahko rečemo: »Toliko, kot traja ena Pujsa Pepa.« Za deset minut uporabimo Tačke na patrulji. Tako si bodo otroci vsaj približno predstavljali, o čem govorimo. Toda minevanje časa zanje obstaja abstraktna kategorija. Še posebej, če govorimo o počasnežih.

Rešitev: peščena ura

Vsakodnevno priganjanje je bilo del našega družinskega življenja, dokler mi ni prijateljica svetovala, naj poskusimo s peščeno uro. Od takrat je peščena ura ena mojih najboljših pomočnic in okrog jo prenašam kar v žepu. Kako deluje?

Najprej je pomembno, da si priskrbimo peščeno uro z dovolj dolgim trajanjem. Peščene ure za kuhanje jajc ali družabne igre so neuporabne. Potrebujemo takšno, ki teče pet ali deset minut, najbolje kar obe, za različne vrste opravil. Otroku pokažemo peščeno uro in mu povemo: »Toliko časa imaš, da se oblečeš in si umiješ zobe,« ali: »Toliko časa imaš, da postelješ posteljo.« Pri tem seveda upoštevamo otrokovo starost in sposobnosti, da bo imel na voljo ustrezno (a spet ne preveliko) količino časa. Če gre za daljšo aktivnost, lahko uro vmes obrnemo in podvojimo čas.

Odkar uporabljamo peščeno uro, imamo pred odhodom v vrtec čas za nekaj minut igre ali kakšno knjigico.

Kaj se zgodi, ko uro skupaj obrnemo? Otrok si nenadoma predstavlja, koliko časa ima na voljo. Pesek, ki teče, ga opominja, da nekaj dela. Sam lahko vidi, kdaj je na polovici in kdaj proti koncu. Posledično obstaja veliko večja verjetnost, da bo aktivnost opravil v doglednem času, ne da bi ga na to opominjali.

Čisto preprost trik, ki deluje! Naš počasnež včasih potrebuje spodbudo v smislu: »Ali gledaš peščeno uro?« kadar pozabi nanjo. V celoti gledano pa se je stanje neverjetno izboljšalo. Zjutraj se usede in se dejansko obleče, ne da bi mu ves čas dihali za ovratnik. Vse skupaj ima pridih tekmovanja, z navdušenim: »Uspelo mi je!« na koncu.

In najboljši del? Odkar uporabljamo peščeno uro, imamo pred odhodom v vrtec čas za nekaj minut igre ali kakšno knjigico. Ne vem, kdo je bolj navdušen, naš počasnež ali jaz.