Na vprašanje, kdaj otroku kupiti pametni telefon, je znani psihoterapevt Miha Kramli, ki se ukvarja s problematiko zasvojenosti s pametnimi napravami, podal zelo preprost odgovor. Kljub temu pa se le malo staršev uspe tako dolgo upirati pritiskom otroka, da dobi svoj prvi pametni telefon. Ali zato, ker ga pač “vsi imajo” ali zato, ker ga morda celo objektivno potrebuje.
Brez moraliziranja, vi sami veste, kakšna je vaša družinska situacija.
Ni najbolj narobe, da otrok ima pametni telefon, najbolj narobe je, če ga ima brez kakršnihkoli pravil in nadzora. Zato poskusite vzpostaviti pravila in vztrajajte pri njihovem spoštovanju. Seveda lahko pravila prilagodite sebi in svoji družini.
Tukaj je devet pravil, ki vam lahko pomagajo, da bo uporaba digitalnih naprav v vašem domu zdrava in primerna:
1. Telefon ni tvoja last!
Telefon je last staršev, družine. Otrok, najstnik pa ga lahko uporablja. Ko ga potrebuje ali/in ko ga želi, če je tako dogovorjeno in v skladu in v času, ki ga določijo starši.
2. Ni telefona med obroki niti za zaprtimi vrati!
Obrok je čas za družino in tu ni nobenih pogajanj ali izjem. Kaj pa zaprta vrata? Precej dolgo v najstništvo bi morali imeti nadzor nad tem, kaj počne vaš otrok, ko je v virtualnem svetu. Odločitve, ki jih otroci in najstniki sprejemajo v virtualnem svetu, so redko rezultat premišljevanja, pogosto pa preprosto impulza. In to ima lahko resne posledice, če otroka s telefonom v roki pustite samega, za zaprtimi vrati.
3. Učenje in gospodinjska opravila imajo prednost pred telefonom!
Starši, ki dovolijo otrokom, da najprej ure in ure igrajo igre, šele nato uredijo posteljo in opravijo domačo nalogo ali pa sploh ne, svojega starševskega dela ne opravljajo.
4. Starši imajo vsa gesla in brez njihove vednosti ne nalagaš nobenih novih aplikacij!
Ne, to ni poseganje v zasebnost otroka. To je STARŠEVSTVO. Vsaj do 16. leta.
5. Ko gremo spat, ostanejo vsi zasloni v dnevni sobi!
Zasloni motijo spanje, otroci postanejo bolj živčni, negativno vplivajo na koncentracijo, pa tudi na razvoj možganov. Če ste odgovoren starš in želite svojemu otroku dobro, boste dosledni v odločitvi, da v postelji ni telefonov.
6. Ljudje in druženje je veliko pomembnejše od tehnologije!
To naj bi bilo samoumevno. A ni čisto tako. Kolikokrat vidimo gručo najstnikov ali celo otrok, ki strmijo v svoje telefone, brez kakršnega koli stika. Je to tisto, kar si želimo za svoje otroke?
7. Česar ne bi nekomu povedal v obraz, tega ne govori niti na spletu!
Prisotnost interneta je prinesla veliko večjo “svobodo” izražanja. Vendar se ta svoboda v najstniških letih pogosto napačno razume in celo zlorablja. Pa če smo čisto iskreni, ne samo v najstništvu. Distanca ali celo anonimnost, ki jo ponuja internet, nas zlahka zavedeta, da pozabimo na sočutje. Ko otrok napiše komentar ali sporočilo, naj se vedno vpraša: Ali bi to, kar sem napisal, povedal tej osebi tudi v živo?
8. Ne objavljaj ničesar osebnega ali celo intimnega!
Zavedaj se, da kar je enkrat na internetu, tam tudi ostane. Tudi če si premisliš in izbrišeš fotografijo ali video, ki si ga objavil, vedi, da obstaja velika verjetnost, da jo je že kdo shranil. In celo če ni, se podatki nekje shranijo in obstajajo naprej. Še tako velika prijateljstva, ljubezni in simpatije se lahko v mladostništvu hitro končajo. Ne spravljaj se v neprijetne situacije s tem, da virtualno z drugimi deliš nekaj, kar bi lahko kdo kdaj uporabil proti tebi.
9. Če so drugi virtualno nasilni do tebe ali do koga drugega, poišči odraslo osebo, ki ji zaupaš, in ji povej!
Nasilje na internetu je zelo resna zadeva in ima lahko hude posledice v realnem življenju. Zgodilo se je že tudi, da si je kdo vzel življenje zaradi grdih komentarjev na spletu … Naučite otroka, da ne zapira oči in da ukrepa.
Še eno pravilo je, ki je morda najpomembnejše. Starši smo otrokom prvi zgled. Vsa naša pravila ne bodo imela nobenega pravega učinka, če je otrok od rosnih let gledal, kako smo mi sami neprestano na telefonu. Če mi, odrasli, nimamo urejenega zdravega odnosa do pametnih naprav, so naša pravila in naša vzgoja glede tega zgolj brezvezno nakladanje. Dejstvo je, da so nas pametne naprave po hitrem tehnološkem razvoju zadele kot strela z jasnega. Šele po desetletju aktivne in nekritične uporabe se kaže zasvojljivost in škodljivost prekomerne uporabe. Tako pri otrocih kot odraslih. Samo eno življenje imamo. Ne zapravimo ga z buljenjem v telefon.
Če potrebujete pomoč, pri ureditvi vašega odnosa do digitalnih naprav, vam je lahko v pomoč odlična knjiga DIGITALNI MINIMALIZEM. Nikakor ne gre za neuporabo pametnih naprav, ampak za to, kako od njih dobimo največ in kako nas lahko podpirajo pri čimbolj kvalitetnem življenju, namesto da smo njihovi sužnji.
Če želite zgornja pravila v obliki za tiskanje, izpolnite spodnji obrazec in na svoj e-naslov boste dobili lično oblikovan dokument, ki ga lahko natisnete in izobesite.
Poglej tudi naročniške vsebine:
Miha Kramli: Zasvojenost s pametno tehnologijo se lahko prične že v maminem naročju
Sabina Košmrl Kaučič: Srečni in pomirjeni starši so za otroka največje darilo
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Priporočam v branje knjigo razvojnega psihologa Gordona Neufelda in zdravnika, psihoterapevta Gaborja Mateja: Otroci nas potrebujejo. Uvid v to, kako so ti izgovori, češ vsi imajo telefone in potem starši popustijo, škodljivi za otroke in mlade. Absolutno starši morajo nazaj pridobiti svoje otroke in mladostnike, ne da verjamejo vrstnikom, šoli, vrtcem, medijem, reklamam in influencerjem na netu.
V knjigi je eno celo poglavje o digitalni tehnologiji.
Zdaj vam bom pa svojo izkušnjo napisala. Nekaj časa nazaj sem dobila mejl od ravnateljice OŠ, kamor hodi moj sin, da bo predavanje za starše, kar preberite si, kako je mejl izgledal:
“Spoštovani starši,
vabimo vas na predavanje z naslovom Video igre in otroci: Razumevanje pozitivnih in negativnih vplivov…Na predavanju boste izvedeli, kako lahko video igre in e-šport spodbujajo kreativnost, reševanje problemov in timsko delo, spregovorili pa boste tudi o primerni časovni porabi ter kako vzpostaviti uravnotežen odnos do digitalne tehnologije..”
Najbolj me je zmotilo tole: “Na predavanju boste izvedeli, kako lahko video igre in e-šport spodbujajo kreativnost, reševanje problemov in timsko delo.”
Zdaj pa ne vem, kdo je tu nor. Ali ravnateljica, celotno osebje na šoli, ali jaz kot starš ki upoštevam smernice za pravilno rabo interneta in tako učim tudi sina, ali kdo je tu nor??? Sem odpisala ravnateljici, da vrabci na strehi čivkajo, da so otroci in mladi zasvojeni z internetom, videoigrami, da jih ogromno po cele ure preživi na netu, ona pa piše, da lahko videoigre spodbujajo kreativnost, reševanje problemov in timsko delo. To je nonsens, to je izkrivljanje resničnosti, resničnih stisk otrok in mladih, ki ne vedo, kako je zasvojenost škodljiva. In potem to na šoli še staršem predavajo. Vsi strokovnjaki, ki se ukvarjamo z otroki in mladostniki, posebej Miha Kramli, psihoterapevti, jaz kot socialna delavka za delo z mladoletnimi prestopniki v kazenskih postopkih, vemo, da videoigre ne spodbujajo h kreativnosti, timskemu delu in reševanju problemov, kvečjemu probleme ustvarjajo, ker otroci in mladostniki morajo imeti odrasle, ki to uporabo nadzirajo in odrasli morajo biti dovolj močni, da to zdržijo, ne pa da popustijo vrstnikom, ostalim staršem, družbi, medijem itd.
To sem seveda jaz ravnateljici odgovorila nazaj, z vsemi dokazi, kljub temu, da sem seveda ji napisala, da razumem, da je internet uporabna stvar, da nimam nič proti videoigram, da je seveda tudi veliko pozitivnih stvari pri internetu, vendar mi nihče ne bo govoril, da videoigre spodbujajo kreativnost, timsko delo in reševanje problemov. Ker videoigre te absolutno prilepijo na sedež, ti si potem v virtualnem svetu in misliš, da je tudi realnost taka. In take ravnatelje imamo mi na visokih položajih in tak kader potem izobražuje naše otroke.
In ravnateljica mi je potem seveda odpisala, da sem žaljiv mejl napisala.
Popolnoma pravilno si odgovorila ravnateljici! Z videoigrami so zasvojeni otroci in tudi odrasli. To ni resničen svet, to je virtualni svet, to otroka popolnoma zmeša, da se v ta svet popolnoma zamakne in izgubi stik z realnostjo!
Da, “videoigre spodbujajo kreativnost, timsko delo in reševanje problemov.” Ne si zatiskat oči, da vaš otrok ne bo nekoč “hardkor gejmer”, čim ga boste spustli z oči, ker mu zdaj to prepovedujete. Namesto nojevske drže se raje ukvarjajte z njim! Tudi vi ste z nečim zasvojeni, če mate take probleme doma. So to knjige, Netflix, telefon, prijateljice, kofetkanje, ali pa kar VAŠ SIN.
hehehe, Tomaž, jaz sinu nič ne prepovedujem, ne moreš verjeti, dovolim mu uporabo svojega telefona, ker sam ga pač še nekaj časa ne bo imel. Tudi na računalniku je, pa tudi igrice igra, svojim letom primerne. S tem da ima omejen čas uporabe. Zato prosim, nimam nojevske drže. Jaz sem samo napisala, kako vsi vrabci na strehi čivkajo, koliko je že 3-letnikov zasvojenih, otroci in mladi, prilepljeni na zaslone, ker so tudi odrasli zasvojeni s tehnologijo. Treba je postaviti pravila za tole.
S sinom se pa dovolj ukvarjam, da vem, da mi zaupa itd. Hehehe, tudi sama nisem z ničemer zasvojena, ker resnično živim dobro življenje, ker pa delam kot socialna delavka, pa vidim ogromno zamorjenih, zasvojenih, depresivnih itd. Ker ne znajo živeti normalnega življenja več, ker mislijo, da so v virtualnem svetu, nimajo energije za ničesar, ne znajo se nasmehniti, objeti, pomagati sočloveku, ne vedo, kakšna je narava, ne poznajo lepote gozda, ne slišijo ptic, vode. Ker je preveč ostalih motilcev.
Pokličite Miho Kramlija, pojdite na Logout, Safe.si, pa si oglejte zgodbe ogromno zasvojencev in tistih, ki prekomerno uporabljajo naprave. Pa se vprašajte, zakaj neka pravila morajo biti.!
“Starši smo otrokom prvi zgled. Vsa naša pravila ne bodo imela nobenega pravega učinka, če je otrok od rosnih let gledal, kako smo mi sami neprestano na telefonu. Če mi, odrasli, nimamo urejenega zdravega odnosa do pametnih naprav, so naša pravila in naša vzgoja glede tega zgolj brezvezno nakladanje.”
To je pa najpomembnejše v članku!