Čas žetve

Foto: Canva

Tisti, ki našo družino poznajo malo bolje, vedo, da kljub temu, da živimo v bloku sredi Ljubljane, skušamo na Dolenjskem, od koder izhaja mož, »nad vodo držati« majceno kmetijo.

Čeprav nam zagotavlja določeno mero samooskrbnosti, ne upam reči, da jo obdelujemo. Ker za resno obdelavo pač ni dovolj delo na zemlji samo enkrat na dva, tri tedne. Časovno se nam pogosteje preprosto ne izide.

Diši po obilju, po hvaležnosti in po Božji dobroti.Rastline, ki jih gojimo, smo zato izbrali zelo pazljivo. Na naši njivi se najdejo same take, ki so kar se da odporne na vsemogoče poletne neprilike in take, ki zahtevajo kar najmanj redne nege. Te jim pač ne zmoremo nuditi. Tako so naše rastline nerazvajene, ker nikoli ne doživijo zalivanja. Kot izjemno vrednoto jemljem dejstvo, da mi je tašča zapustila celo zbirko semen, ki so »bila pri hiši« že, ko se je primožila ona. Nato jih je sejala vsako leto, potem pa skrbno spravljala vedno nova semena. In mi skušamo spoštljivo ravnati s to dediščino. Te rastline so se v dolgih desetletjih namreč dodobra prilagodile na razmere.

Vesela sem, da imajo najini, sicer povsem mestni otroci, možnost biti v tako pristnem stiku z zemljo. Ker biti v stiku z zemljo ni isto, kot biti v stiku z naravo. Romantika pobiranja lastnih pridelkov se namreč meša s trdim delom na vročini, zaskrbljenim spremljanjem vremenskih napovedi in radarskih slik padavin. Prepleta se veselje ob sadovih in sprejemanje tega, da smo skoraj povsem odvisni od naravnih zakonov, ki včasih niso radodarni. Vse pa nas bogati spoznanje, da nikoli, čisto nobeno leto ne umanjka čisto vsega. Vedno je kaj, kar obilno obrodi. Stvarstvo narave vsako leto poskrbi za nas.

Za nami je žetev. Kljub kar nekaj uram trdega dela, da je naše žito lepo pod streho in se suši, mi je žetev še vedno poseben praznik. Kruh za naslednje leto imamo pod streho. Se splača? Finančno ne, ne vem pa, če v celem letu kdaj občutim bolj globoko hvaležnost.

Moji otroci vedo, da kruh ne zori v pekarni. Vsako leto pomagajo pri setvi. Žito znajo posejati na roke, enakomerno in mož, ki je glavni mojster setve, jim je znal posredovati svetost opravila. Zelo hvaležna sem mu za to. Veselimo se ob prvih svetlo zelenih bilkah in fotografije naše njive v vseh možnih rastnih fazah polnijo galerije na telefonih otrok. Vsako leto se potrudimo, da populimo večino trdovratnega plavala na roke. Naša njiva je ravno toliko velika, da nas prehrani, da je obvladljiva in da začutimo, da kruh ni samoumeven.

Romantika pobiranja lastnih pridelkov se meša s trdim delom na vročini, zaskrbljenim spremljanjem vremenskih napovedi in radarskih slik padavin. Žito je zraslo, klasi so se odebelili, sonce je polja spremenilo v zlato. Čas zorenja žita je najprej čas velikih skrbi. Ali bo vreme zdržalo, se ne bo od kod prikradel kakšen oblak, ki bo s sabo nosil točo, nam ne bodo preveč pozobali ptiči in pohrustale miške… In čeprav je srpe danes zamenjal kombajn, težaškega dela in vročine kar ne zmanjka. Piko na “i” doda veselje, ko gre vse po sreči. Lačni ne bomo!

Danes je tako razmišljanje večini povsem tuje, ker smo navajeni drugačne oskrbe z moko in kruhom. Če nam ju zmanjka, gremo pač v trgovino. Vedno pa ni bilo tako …

Imeti lastno žito je poseben privilegij, vem. Midva z možem sva si omislila še lasten mlin, s katerim sproti pred peko zmeljemo moko. In tako pri nas, sredi mestnega naselja, skoraj vsak dan diši po sveže pečenem domačem kruhu.

Diši po obilju, po hvaležnosti in po Božji dobroti.